FOTO: Zakaj je bil sovjetski izobraževalni sistem eden najboljših na svetu?

Jevgenij Haldej / MAMM / russiainphoto.ru
Sovjetska zveza je uspela postaviti izobraževalni sistem, ki je omogočil uresničitev ambicioznega programa modernizacije, s katero se je država spremenila v eno od dveh svetovnih velesil. Korenitim reformam so bili podvrženi vsi segmenti izobraževanja, vključno s predšolsko vzgojo.

Pred oktobrsko revolucijo leta 1917 je bilo v vsem Ruskem imperiju za milijone ljudi na voljo zgolj nekaj deset vrtcev. Po padcu carskega režima pa so boljševiki začeli uresničevati svoje slogane o enakopravnosti žensk in propagirati njihovo aktivno vključevanje v vse oblike družbenega življenja. Za realizacijo teh načrtov je bilo potrebno razviti infrastrukturno mrežo za predšolsko varstvo in vzgojo otrok.

Ustanovitelj sovjetske države Vladimir Lenin je jasli in vrtce označil za "poganjke komunizma". Te ustanove so po njegovem prepričanju "osvobajale ženske in v praksi odpravljale neenakosti med spoloma, saj so pripomogle h krepitvi ženske vloge v socialni produkciji in družbenem življenju."

Od sredine 20-ih let naprej so tako v mestih kot na podeželju začele nastajati mreže predšolskih ustanov. Do leta 1941 sta vrtce obiskovala 2 milijona sovjetskih otrok. V 30-ih letih je ta številka zrasla na 12 milijonov.

Leta 1959 je bil uveden nov sistem, po katerem so združili vrtce in jasli, tako da je država poskrbela za vse otroke od njihovega drugega meseca starosti pa vse dokler otrok ni dopolnil 7 let in začel obiskovati šolo.

V času revolucije je bila raven pismenosti v Rusiji izjemno nizka. Ob koncu 19. stoletja je bilo pismenih samo 21 % prebivalstva. Sovjeti so nato začeli obsežno kampanjo za odpravo nepismenosti, imenovano Likbez(rus. likvidacija bezgramotnosti), v okviru katere so po vsej državi vzpostavili mrežo posebnih ustanov. Začetni uspehi so bili sicer omejeni, tako da so do leta 1926 uspeli opismeniti 1 milijon ljudi.

Pravi preboj na izobraževalnem področju pa se je zgodil leta 1930, ko je bilo v ZSSR uvedeno univerzalno osnovno izobraževanje. Program Likbez je do leta 1939 opismenil že 40 milijonov ljudi, v zgodnjih 40-ih pa je bil problem množične nepismenosti večinoma odpravljen.

Po uvedbi univerzalnega izobraževanja so se obstoječe šole znašle pred navalom novih učencev, kar je nanje povzročalo velik pritisk. Šolarje so morali zato deliti po izmenah: najmlajši so pouk začeli ob 8. uri zjutraj in končali opoldan, nato so prišli starejši učenci, med 6. in 10. ali 11. uro zvečer pa je bil čas namenjen za najstarejše učence.

Prva desetletja obstoja Sovjetske zveze so zaznamovali mnogi eksperimenti v izobraževalnem sistemu. To se je med drugim odražalo pri poučevanju zgodovine, ki so jo predavali nesistematizirano in vzporedno z drugimi družbenimi vsebinami. Šele leta 1934 je bil pouk zgodovine "rehabilitiran" in ponovno vzpostavljen.

Druga svetovna vojna je precej prizadela izobraževalno infrastrukturo in trajalo je več let, da so uspeli sanirati škodo, ki jo je povzročila nemška invazija. Oblasti so vložile ogromno truda in sredstev, da bi nadoknadile upad v kakovosti izobraževanja, sploh na srednješolski ravni. Več se je posvečalo individualnim potrebam učencev, za učitelje pa so bili uvedeni dodatki.

V kontekstu hladne vojne in pospešenega tehnološkega tekmovanja z Zahodom je Sovjetska zveza več sredstev namenila naravoslovnim znanostim, še posebej matematiki. 50. leta veljajo za obdobje razcveta naravoslovnih znanosti v državi. Vzpostavljene so bile posebne matematične šole, ki so proizvajale visoko usposobljene kadre za sovjetski vesoljski program, ki se je začel vzporedno razvijati.

Vzporedno z osrednjim izobraževalnim sistemom je v ZSSR obstajala tudi mreža posebnih krožkov in ustanov, kjer so posamezniki lahko zastonj pridobivali dodatne kompetence na različnih področjih, od fotografije pa vse do letalskega oblikovanja.

Težko je govoriti o sovjetski šoli, ne da bi omenili pionirje. Čeprav so bile njihove aktivnosti do neke mere ideološko obarvane, je bil glavni namen pionirjev prostovoljstvo. To je vključevalo npr. zbiranje starega papirja in odpadnih kovin ali pa nabiranje izkušenj v samostojnem vodenju in pomoči starejšim.

Sovjetska država je vlagala ogromno sredstev tudi v višje izobraževanje. Takoj po revoluciji so boljševiki ustanovili celo množico novih univerz. Še več jih je bilo vzpostavljenih v 30-ih, saj je obsežni program industrializacije potreboval visoko usposobljene kadre. Naslednji val novih inštitutov in univerz se je zgodil v 50-ih. Do leta 1975 je bilo v državi skoraj 5 milijonov visokošolskih diplomantov.

Med njimi so bili tujci, ki so prihajali iz manj razvitih prijateljskih držav. Leta 1960 so sovjetske oblasti ustanovile Univerzo prijateljstva med narodi, katere namen je bil dati priložnosti mladim iz nerazvitih držav Latinske Amerike, Azije in Afrike, da pridobijo dostojno izobrazbo.

Pridobivanje visokošolske izobrazbe v Sovjetski zvezi pa ni pomenilo zgolj nabiranja znanj, ampak tudi opravljanje določenega fizičnega dela. V času poletnih mesecev so študentje organizirali delovne brigade za pomoč pri gradbenih projektih, ki so bili osrednjega pomena za državo. Ideja za tem je bila, da študenti pridobijo določeno delovno etiko, ki temelji na spoštovanju in cenjenju dela.

Preberite še o zdravstvenem sistemu v Sovjetski zvezi.

Opozorilo! Vsakršno polno ali delno kopiranje gradiva Russia Beyond brez pisnega dovoljenja in neposredne povezave na originalno objavo Russia Beyond in drugih elektronskih virov se smatra za grobo kršenje zakona o avtorskih pravicah Ruske federacije. Russia Beyond in medijska hiša RT si pridržujeta pravico do reagiranja na takšne kršitve v različnih državah, tudi po sodni poti.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke