Socialistične sanje: Pet stvari, ki so bile življenjska želja povprečnega sovjetskega državljana

Arhivska fotografija
Po sovjetski propagandi bi lahko mislili, da so prebivalci Sovjetske zveze živeli v izobilju, saj jim je država zagotavljala vse potrebno. Vendar pa je večina družin lahko samo sanjala o lastnem osebnem avtomobilu, boljšem stanovanju ali redki lepi obleki.

Prebivalci Sovjetske zveze so se navadili na življenje v pomanjkanju. Komunistična ideologija je zapovedovala enakost vseh državljanov, kar je pomenilo, da so morali imeti vsi zadovoljene osnovne potrebe, nihče pa ni nikomur uradno zagotavljal nekega razkošja in življenja na veliki nogi. Zato je vsaka kvalitetna roba ali storitev pomenila nekaj posebnega, sploh če je šlo za dobro stvar iz tujine. Ljudje so vložili velike napore, da bi se dokopali do nečesa posebno kvalitetnega.

1. Stanovanje

Sovjetska družina v stanovanju, ki je v 50. letih 20. stoletja veljalo za luksuzno

Že od 20. let 20. stoletja so mnogi živeli v skupnih stanovanjih – komunalkah, privatnih hišah na vasi ali celo v barakah. Moskva je bila prenaseljena, veliko bolj kot druga mesta. Gradnjo stavb so v Moskvi pospešili v 40. letih, v 60. letih pa je Nikita Hruščov po celotni državi zagnal množično gradnjo poceni stanovanjskih blokov, ki jim še danes pravimo »hruščovke«.

Vse, ki vam je všeč naša stran, vabimo, da se naročite na pisma uredništva z najboljšimi zgodbami tedna. Naročnina je seveda brezplačna!

Vendar pa ni bilo mogoče kar kupiti nekega stanovanja, saj legalen trg zanje ni obstajal. Država je večini prebivalstva priskrbela stanovanja, mnogi ljudje pa so se v procesu urbanizacije selili v velika mesta. Bili so zadovoljni, če so dobili kakršnokoli stanovanje. Kaj pa se je zgodilo, če je nekdo imel pri sebi dovolj denarja in bi si želel kupiti večje stanovanje?

Kuhinja v skupnem stanovanju – komunalki

Zaposleni v organizacijah, kot so tovarne ali znanstveno-raziskovalni inštituti, so lahko ustanovili sindikat, ki mu je država dala denar za izgradnjo stanovanjskega objekta. Člani sindikata so morali odplačevati posojilo po mesečnih obrokih, po zaključku izgradnje pa so dobili svoja stanovanja in so nadaljevali s plačevanjem, dokler niso v celoti odplačali celotnega kredita. Gre za podobno stvar kot pri stanovanjskem kreditu, samo brez obresti. Vendar je stanovanje tudi takrat ostalo v lasti sindikata in prodati ga je bilo mogoče samo drugemu članku sindikata.

V resnici so sindikati skupaj imeli samo 10% vseh stanovanjskih objektov; večina sovjetskih državljanov je čakala »v vrsti« za stanovanje. V glavnem so bile čakalne vrste zelo dolge in za stanovanje so ljudje čakali vrsto let. Poleg tega so si mnogi izborili boljše mesto na lestvici po vezah in poznanstvih, tj. preko znancev v stanovanjskih komisijah ali višjih instancah.

2. Avtomobil

Eden od klasičnih modelov linije Žiguli VAZ-2101

Osebni avtomobil je predstavljal še nikoli videno svobodo na štirih kolesih. Moški je bil v Sovjetski zvezi le redko sam. V komunalnem stanovanju je bilo polno otrok in družin, zato je lastništvo avtomobila avtomatsko pomenilo tudi druženje z drugimi lastniki avtomobilov v garaži. Kdor je imel avto, je lahko potoval kamorkoli je hotel, brez razmišljanja o nakupu kart in voznem redu.

V 70. letih 20. stoletja, ko je povprečna plača znašala 100-150 rubljev, je avtomobil stal okoli 5.000 rubljev. Družina z dvema otrokoma je morala za avto varčevati 4-6 let. V Sovjetski zvezi človek ni našel običajnih avtosalonov. Interesent se je moral prijaviti na čakalno listo v sindikatu svojega podjetja, nato pa čakati na vrsto.

Kupec, ki je prišel na vrsto, je dobil kupon, na katerem sta bila navedena model avtomobila in barva, šele nato je lahko videl svoje vozilo. S čakalnimi seznami so lahko manipulirali organizatorji, tj. sindikalisti, zato je lahko bodoči kupec s kakšno podkupnino izboljšal svoj položaj na čakalni listi.

3. Počitnice

Plaža v letovišču Jurmala ob Baltskem morju, Latvija

Vsak delavec v ZSSR je imel 28 dni letnega dopusta in skoraj vsi so ga želeli preživeti na morju. Sovjetske banje (savne) in zdraviliška letovišča so imela okoli 850.000 nastanitvenih mest na leto, kar pomeni, da je imelo v državi s 120 milijoni prebivalcev manj kot 10% ljudi dejansko možnost, da gredo na morje v želenih pogojih. Boni za počitnice so se delili preko lokalnih sindikatov. Odhod družine na počitnice izven sindikalnih aranžmajev, tj. proti plačilu, je stal 2-3 mesečne plače, kar še zdaleč ni malo.

Raisa Zemnuhova, 86-letna upokojenka in nekdanja uslužbenka Ministrstva za kemično in naftno industrijo ZSSR, je za naš portal Russia Beyond povedala, da so ljudje čakali tudi po dve ali tri leta za počitnice v kvalitetnem zdravilišču, kjer so gosti dobili poln tretma z dobrimi vajami, sproščanjem v topli vodi, inhalacijsko terapijo, sončenjem in tako dalje. V letoviščih so potekale tudi predstave s sovjetskimi filmskimi zvezdami in estradnimi umetniki, hrana pa je bila veliko boljša celo od tiste v trgovinah v Moskvi.

Država je kompenzirala 70% takšnih počitnic. Poletni dopust je bilo mogoče preživeti tudi v zdravilišču v okolici Moskve. Bilo je ceneje, a tudi kvaliteta je bila bolj povprečna. Kaj pa tujina?

4. Potovanje v tujino

Sovjetski turisti v Havani, Kuba

Potovanje v tujino je za večino sovjetskih državljanov zares predstavljalo »sanje vseh sanj«. Takšna ugodnost je bila zelo draga, za povrh je KGB natančno preveril vsakogar, ki je želel odpotovati, zato je bila večina prošenj za potovanje v tujino ukinjena. Seveda to ni veljalo za državne funkcionarje.

»Moj mož je imel precej močne veze v partiji, zato je vedno lahko našel nekoga, ki mu je pomagal dobiti službeno potovanje v tujino. Nekaj let smo preživeli v Mjanmaru, zatem smo pogosto hodili na Finsko,« se spominja Raisa Zemhunova.

Sovjetski državljani, ki so delali v tujini, niso prejemali plače v tuji valuti, saj država ni želela, da bi tuji denar cirkuliral znotraj ZSSR. Namesto tega jim je država dala »čeke« v ustrezni vrednosti. Poleg tega je bilo mogoče s temi čeki v Moskvi kupiti redko in težko dostopno robo, ki je bila na voljo v specializiranih trgovinah Berjozka.

Le redkokdo je lahko potoval v tujino, so si pa mnogi želeli dobrih čevljev, zimske obleke ali kvalitetnega pohištva.

5. Redka roba

Vrsta za redke knjige v Moskvi

Navadnemu človeku je bilo najtežje kupiti »problematično« robo, kot so televizorji, sesalniki ali pohištvo. Za vse to so obstajali čakalni seznami v lokalnem sindikatu. Tudi po več mesecev se je čakalo na nakup skrinje ali kitajskega pribora za čaj. Prodaja robe na bolšjem sejmu ali preko oglasa v časopisu je bila nezakonita.

Ljudi v Sovjetski zvezi ni zanimala razprodaja, ampak običajna prodaja, preprosto dejstvo, da se je neka kuhinjska naprava ali druga stvar za v hišo sploh nekje prodajala. V državni veleblagovnici GUM v centru Moskve so se lahko kolone za ženske čevlje ali krznene kape lahko vlekle skozi celotno prvo nadstropje in se nadaljevale še v drugo. V velikih kolonah so ljudje stali v vrsti tudi po več dni. Ljudje so se zvečer razšli in se zjutraj vrnili nazaj s številkami na dlaneh in »prostovoljci«, ki so si zapisovali stvari v beležnico in skrbeli, da nihče ni prehiteval v vrsti. Nakup neke redke in kvalitetne robe je bil tako za običajno sovjetsko družino kot praznik.

Spoznajte še deset stvari, ki jih danes razumejo samo tisti, ki so živeli v Sovjetski zvezi

Opozorilo! Vsakršno polno ali delno kopiranje gradiva Russia Beyond brez pisnega dovoljenja in neposredne povezave na originalno objavo Russia Beyond in drugih elektronskih virov se smatra za grobo kršenje zakona o avtorskih pravicah Ruske federacije. Russia Beyond in medijska hiša RT si pridržujeta pravico do reagiranja na takšne kršitve v različnih državah, tudi po sodni poti.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija