»Datum razpada Sovjetske zveze je jasen. To ni dan, ko so podpisali Beloveški sporazum, ali pa dan, ko se je zgodil avgustovski puč leta 1991. To je 13. september 1985, ko je savdski minister za nafto Ahmed Jamani oznanil, da Savdska Arabija izstopa iz sporazuma o omejevanju proizvodnje nafte, nakar je država povečala proizvodnjo za 5,5-krat, cene nafte pa so padle za 6,1-krat,« je pisal Jegor Gajdar, avtor radikalnih tržnih gospodarskih reform v Rusiji v 90. letih.
Pjotr Aven, ki je v kabinetu Gajdarja služil kot minister za zunanje gospodarske odnose (danes je vpliven poslovnež), podpira to interpretacijo: »Padec cen nafte leta 1986 je bil prelomnica, ki je Sovjetski zvezi preprečila ustvarjanje prihodkov.« Kot pravi Aven, so bili prihodki od nafte porabljeni za nabavo žita (17 % sovjetskega žita je bilo uvoženega) in potrošniškega blaga z Zahoda, ki ga doma ni bilo dovolj ali je bilo slabše kakovosti. Padec cen nafte se je zgodil v času stagnacije, ki se je po njegovih besedah začela že v 60. letih. Ta dolgoročni trend v kombinaciji s padajočimi prihodki je privedel do razpada sovjetskega gospodarskega modela.
Toda hkrati nekateri strokovnjaki menijo, da kljub neučinkovitostim sovjetskega gospodarstva in pomanjkanju nekaterega osnovnega potrošniškega blaga situacija le ni bila tako slaba. Znani sovjetski in kasneje ameriški sociolog Vladimir Šlapentoh je stanje opisal z naslednjimi besedami: »V zadnjih desetletjih obstoja Sovjetske zveze se je gospodarska rast počasi zmanjševala, kakovost blaga se je poslabšala, tehnološki napredek pa upočasnil […] Vendar je bilo vse to bolj kronične kot pa usodne narave – bolna oseba ali bolna družba lahko živi dolgo časa …« In res, sodeč po statistikah je sovjetski BDP prvič padel šele leta 1990, samo leto dni pred razpadom države.
V poznih 80. letih, v času po perestrojki, so v nekaterih sovjetskih republikah izbruhnili medetnični spori. Prvi primer medetničnega nasilja se je zgodil decembra leta 1986 v kazahstanski prestolnici Almati, ko je stopila na ulice kazaška mladina, ki je bila jezna zaradi imenovanja Rusa na čelo republike. Oblasti so za zadušitev nemirov aktivirale posebne policijske enote. Nato so se zgodili pogromi nad armenskim prebivalstvom v azerbajdžanskem kraju Sumgait in nasilni izgredi v Tbilisiju, Bakuju in drugje. Najbolj krvav je bil konflikt v Karabahu med Azerbajdžanci in Armenci, ki velja za enega glavnih sprožilcev razpada Sovjetske zveze. Tik pred koncem 80. let so ti spopadi terjali na stotine življenj.
Kljub temu še leta 1990 večina sovjetskih republik ni želela zapustiti ZSSR. Ruski zgodovinar Aleksander Šubin pravi, da je situacija »izgledala relativno mirno«. Samo baltske države in Gruzija so bile trdno odločene, da se odcepijo. »Kljub nevarnosti, ki so jo za Sovjetsko zvezo predstavljala separatistična gibanja, ta niso imela dovolj potenciala za uničenje države,« meni zgodovinar.
Šibko gospodarstvo in vzpon nacionalizma sta bila zagotovo pomembna dejavnika za razpad Sovjetske zveze, vendar glavni dejavnik predstavljajo reforme s strani državnega vodstva, ki so se začele s perestrojko sredi 80. let. V Rusiji obstaja priljubljena teorija zarote, da je Gorbačov hotel namenoma zrušiti socializem in Sovjetsko zvezo, vendar za to ne obstaja zadosti dokazov.
Ravno nasprotno – s perestrojko so želeli reformirati državo, ki je kazala znake degradacije. Prve reforme Gorbačova pod skupnim nazivom »pospešitev« (rus. uskorénije / ускорение) so predvidevale ponovni zagon gospodarstva z izrabo potencialov t. i. moderniziranega socializma. Šlapentoh tem reformam pravi »neostalinistične«, saj naj bi jih po njegovem prepričanju poganjala enaka paradigma kot Stalinovo industrializacijo v 20. in 30. letih.
Kljub najboljšim nameram zadnjega sovjetskega voditelja, da bi pospešil gospodarstvo, je to dejansko ubralo popolnoma obratno smer: njegove reforme so povzročile spiralen padec sovjetskega gospodarstva, ki je izredno oslabil državo. Če je pred reformami gospodarstvo zgolj šepalo, je po njih popolnoma prenehalo delovati. Ali z besedami zgoraj omenjenega sociologa: »V obupanem iskanju načina, s katerim bi moderniziral gospodarstvo, je Gorbačov sprožil radikalen proces "demokratizacije", ki je za sovjetski sistem in državo pomenil smrtno obsodbo.« Na političnem parketu so se pojavili novi igralci, med drugim Boris Jelcin, ki je želel ustvariti neodvisno Rusijo. To je pomenilo neustavljiv konec Sovjetske zveze.
Preberite še: Dan, ko so tanki streljali na ruski parlament
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
