Beloveški sporazum: Kako je razpadla Sovjetska zveza

Kdaj je razpadla ZSSR?

V lovski rezidenci v Beloveškem gozdu so se voditelji treh zveznih republik dogovorili, da ZSSR preneha obstajati. Zatem se je pojavila fraza: »Trojica se je sestala v gozdu in ukinila Sovjetsko zvezo.« S trojico so bili mišljeni Boris Jelcin, Leonid Kravčuk in Stanislav Šuškevič.

Besedilo sporazuma »O vzpostavitvi Skupnosti neodvisnih držav«, ki so ga podpisali 8. decembra 1991, se glasi: »Mi, Republika Belorusija, Ruska federacija in Ukrajina kot države ustanoviteljice Zveze SSR, ki so podpisale Zvezni sporazum leta 1922, soglašamo, da Zveza SSR kot subjekt mednarodnega prava in geopolitična entiteta preneha obstajati /.../ Ustanoviteljice vzpostavljajo Skupnost neodvisnih držav /.../ Od trenutka podpisa tega sporazuma na ozemlju držav podpisnic se ne dopušča uvedba norm tretjih držav, vključno z bivšo Zvezo SSR.«

»Razpad se je v bistvu začel že prej,« pravi Rudolf Pihoja, doktor zgodovine, profesor in zaslužen znanstveni delavec Ruske federacije. »Popolnoma sem prepričan, da Beloveški gozd ni bil začetek razpada, ampak poskus, da se ohrani nekakšna enotnost. Da to ni bilo uspešno, je že druga stvar. Če pozorno preberemo dokumente, ki niso bili sprejeti samo v Beloveškem gozdu, ampak kasneje, tekom pogajanj in ustanavljanja Skupnosti neodvisnih držav, lahko vidimo, da se je poskušalo ohranjati skupne resorje v različnih sferah: obrambni, komunikacijski, prometni itd. Ampak to je bil že poskus, da se ohrani vsaj nekaj. Da se reši edinstvene povezave v gospodarstvu in med ljudmi. Moram reči, da ta poskus ni bil popolnoma brezupen.«

Izguba nadzora

Ideja o likvidaciji ZSSR se seveda ni pojavila nepričakovano in slučajno. Proti koncu leta 1991 je notranja kriza v državi trajala že skoraj 10 let, vendar so oblasti na začetku upale, da jo bodo premagale z reformami, ki so bile usmerjene v demokratizacijo državnega aparata. Perestrojka, ki se je začela leta 1985, je povzročila velik optimizem v liberalnih krogih ruske družbe. A hkrati se je poglabljala gospodarska kriza, ki je dosegla svoj vrhunec, ko je znatno padel življenjski standard, v mnogih republikah pa so se začeli medetnični spopadi, medtem ko so trgovine ostajale prazne.

Vse, ki vam je všeč naša stran, vabimo, da se naročite na pisma uredništva z najboljšimi zgodbami tedna. Naročnina je seveda brezplačna!

V okoliščinah močne centralne oblasti in komunistične ideologije, ki je med drugim spodbujala prijateljstvo in sodelovanje med narodi, med zveznimi republikami ni bilo kritičnih konfliktov. Reforme Mihaila Gorbačova so ukinile državni nadzor nad vsemi sferami življenja sovjetske družbe, odpravile pa so tudi temelje komunistične ideologije, kar je na politični prostor prineslo vse več aktivnosti in privedlo do tega, da se je leta 1990 začela »parada suverenosti«.

Prvo ozemlje ZSSR, ki je razglasilo svojo neodvisnost, je bila avtonomna republika Nakičevan. Po njeni poti so stopile še zvezne republike Litva, Latvija, Estonija, Armenija in Gruzija.

V sovjetski ustavi je bilo zapisano: »Zveza sovjetskih socialističnih republik je edinstvena zvezna večnacionalna država, ustanovljena na osnovi principa socialističnega federalizma ob svobodni samoodločbi narodov in prostovoljnem združenju enakopravnih sovjetskih socialističnih republik.«

Republike so tako formalno sicer že imele suverenost in so le-to izkoristile tako, da so zavrnile primat zveznih zakonov, prispevek davka za skupno blagajno in vzdrževanje gospodarskih zvez pod prejšnjimi pogoji. Sovjetska Rusija je ravno tako razglasila primat lastnih zakonov nad zveznimi, kar je posledično privedlo do vzpona kariere predsednika Vrhovnega sovjeta Borisa Jelcina.

Gorbačov, ki mu je situacija vse bolj uhajala iz rok, je skušal narediti dva koraka za ohranitev Sovjetske zveze: decembra 1990 je predlagal osnutek nove zvezne pogodbe, po kateri bi ZSSR postala »mehka« federacija z razširitvijo pravic zveznih republik, 17. marca 1991 pa je organiziral referendum, na katerem je bilo izglasovano, da se Sovjetska zveza ohrani v obnovljeni obliki. Vprašanje je bilo formulirano na naslednji način: »Ali menite, da je ohranitev ZSSR v obnovljeni federaciji enakopravnih suverenih republik, v kateri se bo v polni meri upoštevalo pravice in svoboščine ljudi vseh narodnosti, nujna?« Pritrdilno je odgovorilo okoli 80% prebivalstva.

Sprejetje nove zvezne pogodbe pa je preprečil avgustovski puč leta 1991, s katerim je bila Gorbačovu praktično odvzeta oblast. Delo na dokumentu se medtem ni ustavilo; v načrtu je bilo, da se iz ZSSR naredi konfederacijo. Projekt je predvideval vzpostavitev Zveze suverenih držav (SSG). Pogodba bi morala stopiti v veljavo decembra 1991, njen cilj pa je bil, za razliko od ZSSR, združitev suverenih držav in ne republik. Tudi ta pogodba na koncu ni zaživela.

Ukrajina je 1. decembra razglasila neodvisnost, ki jo je Jelcin takoj priznal. Kasneje je izjavil, da pogodba o vzpostavitvi Zveze suverenih držav brez Ukrajine nima nobenega smisla, nakar je odšel na neuradne pogovore z ukrajinskim in beloruskim voditeljem v Beloveški gozd.

Posledica teh pogajanj je bila ukinitev ZSSR. Tako beloruska kot ukrajinska stran sta trdili, da nista vedeli, k čemu bo to privedlo. Kot je kasneje sklicujoč se na Jelcinove besede govoril nekdanji predsednik Vrhovnega sovjeta Rusije Ruslan Hazbulatov, naj bi se voditelji sestali, da preučijo »sodelovanje na področju goriva in semenske banke v luči prihajajoče pomladi in sezonske žetve«.

Stanislav Šuškevič, ki je podpisal sporazum kot voditelj Republike Belorusije, je rekel: »Mi niti nismo načrtovali, da se dobimo v Beloveškem gozdu. Na začetku nismo nameravali sprejeti odločitve o izstopu iz ZSSR. Niti jaz niti naša delegacija se nismo pripravljali na to, in verjamem, da se tudi drugi niso.«

Takratni predsednik Sveta ministrov Belorusije Vjačeslav Kebič pa je kasneje trdil, da je samo Jelcin vedel vse vnaprej. Kakorkoli že, vsi podpisniki so na koncu vsak zase poudarjali, da niso oni uničili ZSSR, ampak da so zgolj potrdili dejstvo njenega razpada.

»To je bil v resnici državni prevrat«

Na osnovi odločbe referenduma 17. marca, v katerem je večina državljanov podprla ohranitev ZSSR, so posamezni strokovnjaki prepričani, da Beloveški sporazum nima nikakršne zakonske moči, saj se trije funkcionarji ne morejo zoperstaviti volji ljudstva. To vprašanje bi se po zakonu moralo reševati v skladu z referendumom. Na nelegitimnost omenjenega sporazuma so Gorbačov in Državna duma kazali še leta 1996.

Doktor zgodovine in profesor na Moskovski državni univerzi Lomonosova Aleksander Kobrinski je za RT povedal, da je tudi on mnenja, da se Beloveškega sporazuma ne more v celoti smatrati za legitimnega. »V resnici je šlo za državni prevrat, ki je za sabo povlekel uničenje velike svetovne sile,« je povedal.

Kakorkoli že, Sovjetska zveza je razpadla. Ni je rešil niti referendum niti Gorbačov. Podpisniki bi se sicer povsem upravičeno lahko bali reakcije predsednika ZSSR; po mnenju Kobrinskega bi bilo Sovjetsko zvezo mogoče rešiti pred razpadom, vendar za to ni bilo politične volje. »Sicer so bile narejene neke poteze v tej smeri, vendar je takratno politiko narekoval strah, kar je izzvalo apatijo pri ljudeh za reševanje države. Menim, da je bila to največja katastrofa v celi tisočletni zgodovini Rusije,« povzame zgodovinar.

Sam Mihail Gorbačov je v komentarju ob 25-letnici Beloveškega sporazuma še enkrat obtožil njegove podpisnike hrepenenja po oblasti in poudaril pasivnost prebivalstva: »Morali bi iti na ulice in podpreti Sovjetsko zvezo.«

Na začetku so mnogi mislili, da je Skupnost neodvisnih držav (SND) praktično Sovjetska zveza z nekaj posodobitvami. Še naprej so namreč veljali stari potni listi, po vsej bivši državi se je lahko potovalo brez težav. Mnogi pa so na začetku kriznih 90. let celo verjeli, da bo življenje brez ZSSR bolje ...

© Rossijskaja gazeta, vse pravice pridržane.

Preberite še: Odpor do dejstev ali kakšne so prave razsežnosti Stalinovega terorja?

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.