25 let po razpadu Rusija ne želi obnoviti Sovjetske zveze

Kip delavca in kolhoznice v Moskvi še danes spominja na sovjetske čase. Vir: Panthermedia/Vostock photo

Kip delavca in kolhoznice v Moskvi še danes spominja na sovjetske čase. Vir: Panthermedia/Vostock photo

Na današnji dan pred 25 leti je bila s t.i. beloveškimi sporazumi razpuščena Sovjetska zveza. Ob jubileju objavljamo mnenja strokovnjakov, kako sovjetska dediščina vpliva na današnji odnos Rusije do sveta in ali bi bilo razpad skupne države mogoče preprečiti.

Na forumu debatnega kluba Valdaj v Sočiju od 24. do 27. oktobra so vodilni strokovnjaki za svetovno politiko primerjali politiko današnje Rusije in nekdanje Sovjetske zveze. Danes mnogi Moskvi pripisujejo, da ima ambicije po obnovitvi Sovjetske zveze, zato so strokovnjaki razbijali glavne mite o sovjetski preteklosti in še neznani prihodnosti.

Sovjetska preteklost

»Ne verjamem, da je bil razpad Sovjetske zveze leta 1991 neizbežen. Obstaja veliko razlogov, zakaj ni bilo nujno, da se je ta zgodil,« je za RBTH povedal Robert Legvold, zaslužni profesor na katedri za politologijo z univerze Columbia in direktor Evroatlantske iniciative na področju varnosti.

Niti ena od glavnih razlag, s katerimi navadno strokovnjaki pojasnjujejo vzroke za razpad Sovjetske zveze leta 1991, ne pojasnjuje tega fenomena v celoti. Nekateri vidijo vzroke za razpad v političnem in ekonomskem sistemu ZSSR ali v problematičnih odnosi med narodi, ki so v nekaterih delih večnacionalne zveze pogrevali separatistične nazore. Vseeno pa ni mogoče z gotovostjo razložiti, zakaj je Sovjetska zveza razpadla ravno leta 1991, meni Legvold.

Ker niso uspeli dokončno doumeti, zakaj je razpadla Sovjetska zveza, mnogi menijo, da so Sovjetsko zvezo namerno razpustili. »V Rusiji preveč ljudi misli, da so Sovjetsko zvezo demontirali, ne pa da je razpadla sama,« je za RBTH dejal Andrej Cigankov, profesor na katedri za politologijo in mednarodne odnose na državni univerzi v San Franciscu.

Tezo, da kriza v Sovjetski zvezi ni bila strukturna, utemeljujejo s podatki, da so se leta 1988 ekonomske razmere v Sovjetski zvezi izboljšale, pravi Cigankov. »Morda ni šlo za strukturno, ampak samo za ciklično krizo. Z drugačno politiko bi bilo mogoče spremeniti situacijo,« predpostavlja strokovnjak.

Cigankov meni, da je še bolj zanimivo vprašanje, kako se principi sovjetske zunanje politike poznajo na sodobni Rusiji.

O vplivu sovjetske dediščine na današnjo zunanjo politiko Rusije so razpravljali člani kluba Valdaj. Vir: Anatolij Strunjin/TASSO vplivu sovjetske dediščine na današnjo zunanjo politiko Rusije so razpravljali člani kluba Valdaj. Vir: Anatolij Strunjin/TASS

Neznana prihodnost

»Ta vlak je že odpeljal,« je rekel Richard Sakwa, profesor za rusko in evropsko politiko na univerzi Kent, ki je za RBTH odgovoril na vprašanje, ali Moskva poskuša enako vplivati na druge države, kot je nanje vplivala v času Sovjetske zveze.

Prepričanje, da je potrebno na vsak poskus vplivanja Rusije na postsovjetskem prostoru nujno gledati kot na poskus Kremlja, da obnovi Sovjetsko zvezo, je napačno, je zatrdil strokovnjak. Samo zato, ker je ruski predsednik razpad Sovjetske zveze označil za »največjo geopolitično katastrofo stoletja«, še ne pomeni, da ima željo, da ob prvi priložnosti obnovi Sovjetsko zvezo, se strinja Legvold.

Sodobna Moskva nima ambicij, da bi sebi bližnje države povezala v blok iz časov hladne vojne, je prepričan Legvold. Politolog meni, da Rusija samo želi imeti svoj glas pri sprejemanju regionalnih odločitev kot vsaka druga država, ki ščiti svoje interese, to pa ne pomeni, da želi Rusija pridobiti popoln nadzor nad svojimi sosedami.

Ravno zato države zahodnega sveta ne bi smele imeti Rusijo za potencialnega agresorja. Glavna naloga Moskve je danes izboljšanje gospodarske in demografske situacije znotraj lastne države, pravi John Mearsheimer, profesor politologije na univerzi v Chicagu.

Po prepričanju strokovnjakov so nasprotniki kritični do ruskih poskusov novih integracij zato, ker postavljajo pod vprašaj prepričanje zahodnih držav, da današnja svetovna ureditev nima alternative. »Univerzalni sistem, ki so ga zahodne države vzpostavile po letu 1991, poskuša hegemonizirati politični prostor po vsem svetu. Razvoj BRICS-a in drugih alternativ daje argument, da alternativa obstaja in enopolarni univerzalizem ni več sprejemljiv, je dejal Sakwa.

Moskva pa pri tem ne išče poti, da bi nasproti zahodnega sveta postavila posebno, ločeno svetovno ureditev, menijo strokovnjaki, ki so prepričani, da so zunanjepolitične iniciative Rusije, ki vključujejo vse bolj tesno sodelovanje s Kitajsko, pogojene predvsem s politiko ZDA in EU do Moskve.

»Rusi navadno reagirajo na dejanja Američanov [...] Ravno Američani potiskajo Ruse h Kitajcem, kar pa, kot menim, ni v interesu Amerike,« je rekel Mearsheimer.

Dokler pa v odnosu med Rusijo in Zahodom prevladujeta konfrontacija in antagonizem, dokler strani v dejanjih druge strani iščeta ekspanzionistične tendence, bosta normalizacija odnosov in vzajemno sodelovanje med novimi in starimi mednarodnimi združenji ostala nerealen scenarij, pravijo strokovnjaki.

© Rossijskaja Gazeta. Vse pravice pridržane.