Geopolitično srečanje Zahoda in Rusije v jugovzhodni Evropi

Čeprav gre za zelo aktualno temo, ki predstavlja velik izziv, se je prvič v zgodovini Hrvaške po letu 1991 zgodilo, da je bila o tej problematiki organizirana posebna znanstvena razprava. Cilj konference je bil izmenjati izkušnje in dati vedeti, da je potrebna razprava o rusko-evropskih odnosih v jugovzhodni Evropi, pa tudi izzivih in možnostih, ki jih ti odpirajo za Hrvaško in druge države te regije.

Prostor Balkana ali jugovzhodne Evrope je bil kot prostor evropske nestabilnosti zadnja desetletja pogosto predmet političnih analiz, ki preučujejo vpliv zgodovinskih, socialnih, političnih in geografskih komponent na oblikovanje politične in kulturne identitete regije. Zgodovina na etnično, versko in kulturno raznolikem prostoru, kjer so se srečevali interesi velikih sil, je polna spopadov in delitev, zato se pri definiranju regije pogosto uporablja ravno zgodovinski kriterij. Etnična in verska raznolikost, pogosti ozemeljski in mejni spori med državami v regiji, pa tudi nasprotujoči si interesi velikih sil, so privedli celo do uvedbe pojma »balkanizacija«, kar kaže na politični stereotip, ki definira Balkan kot nekakšno »stanje duha«. Za značilnosti Balkana se smatrajo primitivizem, slabe navade, etnična in verska nestrpnosti, neučinkovite institucije, korupcija, stanje politične nestabilnosti ter vedno prisotna gospodarska in družbena stagnacija.

Danes se na geopolitični položaj regije v prvi vrsti gleda preko odnosov moči med veliki silami, ki so tako zgodovinsko gledano kot danes ravno na prostoru jugovzhodne Evrope soočale svoje politične, strateške in gospodarske interese. Na politiko Združenih držav Amerike do regije, v kateri so prisotne še od konca hladne vojne, je mogoče gledati v kontekstu kompleksnega diplomatskega, pa tudi vojaškega pristopa, s katerim so želele vzpostaviti novo geopolitično konfiguracijo jugovzhodne Evrope. Premikanje meja Zahoda proti Vzhodu ali širjenje meja zahodnega ekonomskega, političnega in varnostnega reda, ta proces, ki ga močno kontrolirajo ZDA, je združil zelo različne strategije promoviranja demokracije, ki vključuje tudi uvajanje demokracije s silo.

V zadnjih dvajsetih letih države te regije postajajo objekt geopolitike 'enlargementa', pa tudi 'engagementa' ZDA in EU, ki kot zunanji akterji moderirajo politično, gospodarsko in varnostno transformacijo regije. A vendar, angažiranje velikih sil na prostoru jugovzhodne Evrope, ki danes vključuje slabe članice Evropske unije – Slovenijo, Hrvaško, Romunijo, Bolgarijo in Grčijo, pa tudi slabe države Zahodnega Balkana, je ustvaril vprašljive politične rešitve, ki so namesto obljubljene politične stabilnosti in ekonomskega razcveta večini držav v regiji prinesle varnostno nestabilnost ter popolno ekonomsko in politično odvisnost od Zahoda.

Proameriške države v regiji

Zaradi zasedenosti z geopolitičnim preoblikovanjem Bližnjega vzhoda so ZDA na jugovzhodno Evrope po letu 2000 kontinuirano prisotne le posredno, preko delovanja zavezniških akterjev, ki izvajajo politiko širitve varnostnega (NATO) in ekonomskega reda (EU, IMF in druge mednarodne finančne institucije), z njihovo pomočjo pa se regija politično konstituira kot zahodna vrednota. Zaradi svojih geostrateških posebnosti je Jugovzhodna Evropa, ki je ozko povezana z Mediteranom, področjem Kavkaza in srednje Azije, pa tudi Podonavjem in Srednjo Evropo, področje 'posthladnovojne' velike geopolitične igre. Je prostor, na katerem se vse bolj uveljavljajo interesi ZDA, Evropske unije, Turčije, Rusije in Kitajske. Združene države Amerike svojo geostrategijo naslanjajo na mrežo proameriških držav v regiji: od Hrvaške in Slovenije do Kosova, Albanije, Makedonije, Romunije in Bolgarije, pa tudi Turčije in Grčije.

Geopolitično srečanje Zahoda in Rusije v jugovzhodni Evropi, ki se nahaja med Sredozemljem in Črnim morjem, se postopoma profilira v spopad interesov velikih sil, ki svoj vpliv na države v regiji uvajajo preko diplomacije, velikih investicijskih in konfrontacijskih infrastrukturnih energetskih projektov, vse pogosteje pa tudi preko projekcije vojne moči. Ta spopad je izšel iz nove usmeritve ruske politike, saj se je Rusija po obdobju relativne pasivnosti 90. let 20. stoletja v novem tisočletju začela ponovno uveljavljati kot velika sila, kar je jasno pokazala s svojo politiko do Ukrajine, navidez odvrgla zahodne vrednote in jih nadomestila z diskurzom, ki temelji na ideji o spopadu civilizacij (EU proti Evraziji). Rusija tako danes v mednarodnih aktivnostih sledi zavesti o svoji veličini in moči.

Povečevanje vpliva Rusije v regiji

Vendar pa ima spopad na Balkanu drugačen karakter! Gre v prvi vrsti za spopad na nivoju politike, propagande, ekonomije in kulture (mehka sila), v katerem se Rusija poskuša pokazati kot zaščitnica balkanskih narodov pred zahodnimi izkoriščevalci (EU in NATO). Povečevanje ruskega vpliva je vidno na gospodarskem nivoju, zlasti na področju energetike, pa tudi v politiki – Rusija je stalna članica varnostnega sveta OZN s pravico veta. S svojo novo zunanjo politiko do regije, ki se formalno naslanja na ideološki, zgodovinsko-kulturni aspekt ter uporablja ideje panslavizma in pravoslavja, mit o skupni zgodovini, želi Rusija v bistvu preprečiti zahodni projekt »širjenja demokracije« v vzhodno Evropo oziroma zaustaviti NATO pri prodiranju v sfero, kjer je tradicionalno imela vpliv Rusija.

Hkrati Rusija želi doseči še nekaj več – si zagotoviti dostop do Sredozemskega morja in tako odpreti prostor za ustvarjanje lastnih geo-ekonomskih in geopolitičnih interesov, da bi se projekt evrazijske integracije razširil tudi na jugovzhodno Evropo. Rusija zagotovo računa na zgodovinsko, kulturno in politično povezanost z narodi in državami v jugovzhodni Evropi, vendar zaenkrat samo Srbija, ki ni v Natu in EU, na nek način predstavlja zvestega zaveznika. Toda to ne pomeni, da druge države regije, ki so že članice Nata in Evropske unije ali so v procesu vstopanje, to ne bi mogle še postati. Vse več je govora o ruskem trojanskem konju znotraj evroatlantskih integracij. Kot vidimo, se Rusija vse pogosteje in taktno poslužuje mehke sile, se pravi sposobnosti za doseganje ciljev v zunanji politiki. Ravno to je Zahod, da ne govorim o EU, že davno izgubil. Vzpostavljen moratorij na sprejemanje novih članic v Evropsko unijo, ki ga je evropska komisija razglasila že leta 2014 in ga je pozneje potrdila visoka funkcionarka EU, pa tudi siva realnost, ki kaže, da nove države članice EU v bistvu nimajo nikakršnih koristi od pridružitve, sta vsekakor vplivali na dejstvo, da navdušenje nad evropskimi integracijami v regiji strmo upada, zaradi česar se je Moskvi odprl prostor za krepitev svojega vpliva v regiji.

Vendar pa za panslavizmom in pravoslavjem kot dominantnima idejama v resnici stojijo močne interesne korporativne skupine, kar je vidno v primerih velikih infrastrukturnih projektov v energetiki. Glavno prizorišče je Srbija, vendar so vključene tudi Bosna in Hercegovina (preko Republike Srbske), Makedonija in Črna gora, ki s članstvom v Natu prihaja v sfero evro-atlantskega vpliva. Po drugi strani članstvo Črne gore v zvezi NATO za to vojaško zvezo in ZDA predstavlja krpanje »strateške« luknje v Sredozemlju ter tako omogoča, da bo lahko NATO v celoti vzpostavil nadzor nad Jadranskim morjem in bistveno omejil geostrateške možnosti Rusije na Balkanu ter v vzhodnem Sredozemlju. Rusija si trenutno zelo prizadeva, da bi podoben scenarij preprečila v Srbiji in BiH.

Jadranka Polović. Vir: Osebni arhiv

Balkan je spet tempirana bomba

Vzpostavljena pax americana v tej regiji po dveh desetletjih kaže vse svoje slabosti: Balkan je spet postal tempirana bomba. Povsem očitno je, da politika ZDA in Evropske unije do regije povzroča opustošenje, zato ni mogoče izključiti možnosti novega konflikta. Ekstremna revščina, v katero je padel Balkan po vojni v 90-ih in se sedaj vzdržuje s strategijo imperialistične politike širitve, izjemna brezposelnost, ki je v regiji resen politični problem, gospodarska negotovost, propad javnih politik in množična emigracija prebivalstva so nedvoumni pokazatelj, da je prišlo do zloma družbene ureditve. Ni težko priti do sklepa, da je ta civilizirani Zahod v imenu zelo specifičnih strateških in ekonomskih interesov premišljeno žrtvoval stabilnost Balkana in blaginjo držav v regiji.

A je hkrati v novem geopolitičnem spopadu vidno, da velike sile v regiji, pa naj bodo to ZDA, države EU ali Rusija, definitivno imajo in upoštevajo samo lastne interese, istočasno pa niso pripravljene upoštevati interesov narodov v regiji. Potrebno je povedati, da je za vse investitorje, ki pridejo v regijo pod pokroviteljstvom svojih držav, ne glede na to, ali so z Zahoda ali Vzhoda, edino pravilo samo ideologija profita in tržnega fundamentalizma. Ravno zato so države Balkana ali jugovzhodne Evrope skozi skoraj tri desetletja tranzicije, med katero so jih močno usmerjali mednarodni akterji, namesto obljubljenega razcveta, gospodarske rasti in napredka bistveno nazadovale v mednarodni delitvi dela in zavzele periferni položaj v svetovnem gospodarstvu.

© Rossijskaja Gazeta. Vse pravice pridržane.