V čem je ZSSR prednjačila pred ostalim svetom?

Kira Lisickaja (Foto: Anatolij Grahov/TASS; Boris Kavaškin/Sputnik; Viktor Rujkovič/MAMM/MDF/russiainphoto.ru)
Mnogi danes pozabljajo, da je Sovjetska zveza orala ledino na mnogih področjih življenja, kjer je zahodni svet še vedno zaostajal.

Dopusti in organizacija delovnega časa

Še pred ustanovitvijo ZSSR je zgodnja Ruska sovjetska republika postala svetovni prvak v regulaciji dela in prostega časa. 14. junija 1918 je bil po dekretu Sveta ljudskih komisarjev O dopustih uveden letni dvotedenski dopust za vse delavce. Ob tem je treba poudariti, da je šlo za plačan dopust. Tega v mnogih evropskih državah takrat niso poznali. Šele leta 1936 je bil na konvenciji Mednarodne organizacije dela (ILO) o plačanih dopustih predlagan plačan 6-dnevni letni dopust.

Delavski zakonik iz leta 1918 je uvedel strog 8-urni delavnik in 48-urni delovni teden s tedenskim dopustom. Po zakoniku iz leta 1922 je moral vsak delavec, ki je delal neprenehoma vsaj šest mesecev, dobiti zagotovljena dva tedna dopusta. Nadure so morale biti plačane dvojno, skupno število nadur pa ni smelo preseči 120 ur na leto. To je bila najbolj razširjena delavska shema v tistem času, kakršne delavci nikjer na Zahodu niso uživali.

In kljub temu, da se te norme niso začele povsod izvajati nemudoma po sprejetju dekreta leta 1918 in delavskega zakonika leta 1922, se jih je postopoma sprejelo in izboljšalo v delovnem pravu. Leta 1936 je bila pravica do dopusta in počitnic zapisana v novo ustavo ZSSR. Sovjetska država je želela svoje delavce ohranjati v (relativno) dobrem zdravstvenem stanju, da bi ti dobili občutek varnosti in, še pomembneje, občutek za odvisnost od svojega delovnega mesta.

Pravice žensk

Prvi boljševiki so stremeli k temu, da bi izenačili pravice žensk in moških v novi državi. Nova zakonodaja leta 1918 je uradno formalizirala pravico žensk do izbire poklica in prebivališča, do pridobitve izobrazbe, pravico do poroke in ločitve ter enakega plačila kot moški delavci. Delavski zakonik iz leta 1918 je poleg tega prepovedal nadure za ženske in jim omogočil plačan dopust dva meseca pred in po rojstvu otroka. Doječim materam so bili omogočeni premori med delom, kar je bilo v državi, kjer so množice mladih mater delale v industriji ali na poljih, ključnega pomena.

Ustava leta 1936 je ženskam zagotavljala enake pravice "v vseh sferah gospodarskega, državnega in družbenopolitičnega življenja". To je pomenilo, da so ženske dobile pravico voliti in tudi biti izvoljene – z drugimi besedami, lahko so postale političarke. V sovjetih ljudskih komisarjev je bil delež žensk celo do 50-odstoten (a ti sovjeti so bili nižja politična telesa, ki so dejansko le formalno potrjevala odločitve Komunistične partije).

Država je ponudila tudi pomoč materam z več otroki, nosečnicam in mladim materam. A leta 1936 je bil v ZSSR obenem prepovedan splav – kontroverzen ukrep, ki ga je uveljavila država v luči demografske krize. Posledično so se namnožili nelegalni splavi in povečala se je smrtnost med porodi. Leta 1955 je bil splav ponovno legaliziran.

Leta 1967 so bile uvedene preživnine za ženske, ki so se ločile od svojih možev, in sicer v višini najmanj 25 odstotkov glede na premoženje družine, ki jo je ženska zapustila. Leta 1968 je sledila uzakonitev plačanega porodniškega dopusta za matere samohranilke in ločene ženske. Kar je še posebej pomembno izpostaviti, je dejstvo, da so ti zakoni veljali za žensko populacijo v vseh sovjetskih republikah, vključno s Srednjo Azijo, Severnim Kavkazom, Sibirijo in Daljnim vzhodom, kjer so, v pretežno tradicionalnih družbah, ženske uživale bistveno manj pravic in priložnosti od svojih sodržavljank v osrednji Rusiji. Z ustanovitvijo ZSSR so bile vsem ženskam zagotovljene enake pravice.

Brezplačno zdravstvo

Za razliko od Beveridgeovega modela zdravstvenega varstva, po katerem se javno zdravstvo financira neposredno iz posebnega davka, ki ga plačujejo državljani, je Semaškov model, imenovan po Nikolaju Semašku (1874-1949), prvem ljudskem komisarju (ministru) za zdravje v ZSSR, zagotavljal popolnoma brezplačno zdravstvo za vse.

Po tem sistemu so bile zdravstvene storitve zagotovljene po hierarhičnem sistemu državnih institucij pod nadzorom sovjetskega ministrstva za zdravje, financirale pa so se iz državnega proračuna. Zdravstvene storitve so bile enakovredno in brezplačno zagotovljene vsem državljanom, poseben poudarek pa je bil na javni higieni in preprečevanju nalezljivih bolezni. To je postal prvi državni zdravstveni sistem na svetu, ki so si ga sposodili in preučevali tudi v Švedski, Irski, Združenem kraljestvu, Danski, Italiji in drugje.

Ta sistem ni dovoljeval zasebnih zdravstvenih storitev. Vsi zdravniki so postali državni uslužbenci in vse zdravstvene institucije so bile organizirane hierarhično in geografsko. Državno ozemlje je bilo razdeljeno v okrožja, vsakemu pa so bile dodeljene bolnišnice in lokalni zdravniki. To so bili specialisti s splošnim medicinskim znanjem, ki so znali zdraviti najpogostejše bolezni, medtem ko so bolj kompleksne primere prevzemale regionalne bolnišnice.

Preberite še: Kako je Sovjetska zveza opravila z epidemijo črnih koz v 19 dneh

Vse te pozitivne spremembe so, isto kot na področju ženskih pravic, zaobjele vse regije v državi, in kljub temu, da je imela sovjetska zdravstvena proizvodnja precejšnje težave z zalogami, je bil dostop do brezplačne zdravstvene pomoči za vse državljane velikanski korak naprej v zgodovini ZSSR.

Dostop do izobrazbe

Isto lahko rečemo o množičnem javnem izobraževanju v ZSSR. Ko so boljševiki leta 1917 prevzeli oblast, je bila Rusija pretežno nepismena država. V osrednji Rusiji je bilo pismenega komaj 25 % prebivalstva, v Sibiriji pa je bilo kakršnekoli izobrazbe deležnega zgolj 10-15 % prebivalstva. V Srednji Aziji več kot 97 % ljudi ni znalo ne brati, ne pisati.

Državni izdatki za izobraževanje so se povečali do 13 odstotkov proračuna – to je bilo ključno za izgradnjo industrializirane države. V obdobju med 1917 in 1927 se je preko 10 milijonov ljudi naučilo brati in pisati. Do leta 1926 je bilo opismenjenih okoli 80 odstotkov urbanega prebivalstva. Razvijale so se tudi državne šole in izobraževalne ustanove.

V prvem desetletju po revoluciji so bile ustvarjene pisave za lokalne jezike številnih prej nepismenih ljudstev (Abazinov, Laksov, Nogajev, Balkarov, Tuvancev, Adigejcev idr.). Otroci številnih narodnosti so prvič v zgodovini prejeli učbenike v svojem maternem jeziku. Decembra 1922 je bila ustanovljena posebna založba, ki je tiskala učbenike v tatarskem, čuvaškem, kirgiškem, adigejskem (čerkeškem) in drugih jezikih. Ruščina je bila poučevana v šolah kot univerzalni jezik ZSSR.

Preberite še: Zakaj je bil sovjetski izobraževalni sistem eden najboljših na svetu?

V tridesetih letih je v veljavo stopila politika obveznega šolanja, a je njen razvoj prekinila druga svetovna vojna. Univerzalno sedemletno osnovno izobraževanje je bilo v ZSSR uvedeno leta 1949. Do konca petdesetih let je bilo prebivalstvo pismeno, obstajalo je preko 100 visokošolskih ustanov za različna področja znanosti. Leta 1958 je bilo uvedeno polno 10-letno srednješolsko izobraževanje. Leta 1975 je obstajalo 856 visokošolskih ustanov (od tega 65 univerz), v katerih se je izobraževalo več kot 4,9 milijona študentov in to število se je sproti povečevalo.

ZSSR je vsakemu državljanu zagotovila osnovno- in srednješolsko izobrazbo ter omogočila kariero v znanosti.

Množična gradnja stanovanj

80 odstotkov prebivalstva carske Rusije je živelo na podeželju. Z ustanovitvijo sovjetske države in industrializacijo gospodarstva so se v mesta začele stekati množice ljudi. A takoj po koncu prve svetovne vojne in državljanske vojne v Rusiji razmere niso omogočale gradnje stanovanj, zato so boljševiki najprej uvedli t. i. uplotnenije (zgostitev) – ukrep, po katerem so morale družine, ki so živele v stanovanjih z več kot 9 kvadratnimi metri na osebo, v svojih domovih sprejeti dodatne stanovalce. Nekdanji bogati razredi (aristokracija, trgovci, bogati meščani) so tako morali deliti svoja stanovanja z delavskimi družinami.

Gradnja stanovanj v večjih mestih se je začela že v dvajsetih letih, a velik del urbanega prebivalstva je še zmeraj živel v barakah, zasilnih zakloniščih in v najboljšem primeru v zgoraj opisanih komunalnih stanovanjih. Leta 1924 je povprečna bivalna površina na urbanega prebivalca znašala 5,8 kvadratnega metra, medtem ko je bila v posameznih industrijskih območjih situacija tako slaba, da je posameznik imel komaj 1,5 kvadratnega metra bivanjske površine. Do leta 1927 je bilo zgrajenih preko 12 milijonov kvadratnih metrov novih stanovanj, a to, v državi z več kot 140 milijoni prebivalcev, ni rešilo problema skokovite urbanizacije. Situacija se je tekom tridesetih let in pred drugo svetovno vojno samo še poslabšala. Stanovanjska problematika je bila rešena šele v obdobju Nikite Hruščova.

V obdobju 1946-1952 (tik po vojni), je bilo obnovljenih ali zgrajenih 78 milijonov kvadratnih metrov stanovanj, s samogradnjo pa je bilo postavljenih dodatnih 45 milijonov hiš, saj so sovjetski ljudje poskušali rešiti problem samostojno. Na 20. kongresu Komunistične partije leta 1956 je bil sprejet sklep, da je treba stanovanjski problem rešiti v naslednjih 20 letih, in tako se je začela množična gradnja hruščovk.

Prve panelne hruščovke, ki jih je zasnoval inženir Vitalij Lagutenko, je bilo možno zgraditi v pičlih 12 dneh. To so bile petnadstropne stanovanjske zgradbe s po 80 eno-, dvo- in trisobnimi stanovanji. Čeprav so ta stanovanja imela precej slabosti (nizki stropi, majhne kuhinje in stranišča, slabo toplotno izolacijo), je bila priložnost živeti v lastnem stanovanju za povprečno sovjetsko družino neprecenljiva.

Od 1956 do 1963 se je državni fond stanovanj skoraj podvojil – s 640 na 1.184 milijonov kvdratnih metrov. V tem obdobju je bilo v ZSSR zgrajenih več stanovanj kot prej v 40 letih. Stanovanjska kriza sicer ni bila rešena popolnoma – še vedno so obstajala komunalna stanovanja, prenočišča in druge oblike skupnostnega bivanja, a že od sedemdesetih let naprej je večina prebivalstva živela v lastnih stanovanjih, ki jih je najemela od države. Kasneje v postsovjetskem obdobju je bila večina stanovanjskega fonda privatiziranega in postala zasebna lastnina.

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke