Pet nenavadnih dejstev o sovjetskih panelnih blokih

Sovjetski štirinadstropni bloki izvirajo iz Francije

Gradnja štirinadstropnih panelnih blokov v ZSSR se je začela konec petdesetih let. Te zgradbe so pogovorno znane kot hruščovke, saj jih je bila večina zgrajenih v času, ko je državo vodil generalni sekretar Nikita Hruščov.

Sovjetsko vodstvo je želelo stanovanje zagotoviti čim več ljudem, jih podpreti pri selitvi iz vasi v mesta ter razseliti komunalke (nekdanja večgospodinjska stanovanja). Štirinadstropne panelne zgradbe so bile poceni in prostorne, saj vanje niso vgrajevali dvigal in smetiščnih jaškov, pa tudi kleti in podstrešij ni bilo. Gradbena brigada, ki je delala v treh izmenah, je tak panelni blok lahko postavila v 12 dneh. V času Hruščova je bilo v ZSSR zgrajenih več kot 13.000 stanovanjskih blokov in skoraj vsi so bili štirinadstropni.

Tehnologijo gradnje stanovanjskih blokov iz tipskih panelov je zasnoval francoski arhitekt Raymond Camus in jo leta 1949 patentiral. Desetletje kasneje je ZSSR v Franciji zakupila prvo tehnološko linijo za proizvodnjo panelov, nato pa so od Camusovega podjetja kupili licenco za shemo množične proizvodnje betonskih izdelkov, ki jo je doma nato predelal sovjetski inženir Vitalij Lagutenko. Rezultat njegovega dela so bili bloki serije K-7 – sovjetske štirinadstropnice.

Osem nadstropij je ravno prav, devet je že preveč

Po gradbenem bumu štirinadstropnih blokov se je v začetku šestdesetih let začela gradnja osemdnadstropnih. Zakaj so se arhitekti ustavili na osmem nadstropju? Zaradi ekonomičnosti! Štirinadstropne bloke so gradili brez dvigal, osemnadstropni, so morali po državnih normativih imeti eno dvigalo, devet- in večnadstropne zgradbe pa še dodatno tovorno dvigalo.

Drugi dejavnik je bila požarna varnost; višina standardne gasilske avtolestve je znašala 28 metrov, prav toliko pa je gasilce ločevalo od osmega nadstropja. Če je bila zgradba višja, je bilo treba po predpisih vanjo vgraditi tamponske ventilacijske prostore, v katere dim in ogenj nista mogla prodreti, ter naprave za vsesavanje in odvajanje dima. Vse to pa je povečalo ceno gradnje.

Vhode so barvali v zeleno ali modro barvo

Zelena barva je služila za kamuflažo vojaški tehniki, modro pa so uporabljali iz preprostega razloga, ker je bila na voljo v velikih količinah za barvanje tovornjakov in kmetijske tehnike.

Vhode štiri- in osemnadstropnih blokov so navadno barvali tako, da je bila spodnja polovica (cokel) prekrita z barvo, zgornja pa samo pobeljena. Barva je bila praktična, z beljenjem pa so stene bolje "dihale", kar je preprečevalo nastanek plesni.

Cokel je bil enostaven za čiščenje, kontrast med barvo in pobeljenim zgornjim delom pa za človeški vid zelo vpadljiv in je na ta način v primeru požara ali velike zadimljenosti stanovalcem pomagal najti pot iz zgradbe. Zelena in modra sta obenem nasičeni barvi in dobro zakrivata morebitne napake pri barvanju.

Stanovanja so imela dvojne vhode

Pri gradnji hruščovk so v stanovanja vgrajevali preprosta lesena vrata, ki so slabo zadrževala toploto in niso zagotavljala spodobne zvočne izolacije. Stanovalci so jih zato skušali sami nekako "otopliti", tako da so jih oblačili v poliuretan in ceneno umetno usnje. Iz istega razloga so nameščali dodatna vrata, kar je zaradi dodatne ključavnice obenem pripomoglo k povečani varnosti stanovanja.

Notranje okno v kopalnici

Če je notranje kopalnično okence danes zanimiva dizajnerska rešitev, so ga v sovjetskih časih vgrajevali s praktičnim namenom. Več svetlobe namreč pomeni boljše prezračevanje in manj bakterij. Hkrati je odpadla potreba po uporabi dodatne luči podnevi. Stanovalci so okna okraševali z raznimi okvirji, zavesami, vitražnimi stekli, ali z barvo. V primeru, da je komu v kopalnici nenadoma postalo slabo, je notranje okence ostalim stanovalcem služilo za hiter dostop v prostor.