Kako je pogodba z Nemci rešila Sovjetsko zvezo iz mednarodne izolacije

Zgodovina
BORIS JEGOROV
S sklenitvijo sporazuma z Nemčijo leta 1922 so boljševiki preprečili načrte antante, da bi sovjetska država ostala v statusu izobčenke.

16. aprila 1922 se je zgodil dogodek, ki je globoko pretresel zahodnoevropske sile. Sovjetska Rusija in Weimarska republika sta v Rapallu pri Genovi podpisali pogodbo o vzpostavitvi diplomatskih odnosov, reševanju vseh sporov in dolgoročnem sodelovanju. Obe uporniški državi sta tako antanti poslali jasno sporočilo, da ne nameravata več vegetirati v mednarodni izolaciji.

Nemci in Rusi takrat še zdaleč niso doživljali najboljšega obdobja v svoji zgodovini. Prvi so bili razglašeni za glavne krivce za izbruh prve svetovne vojne in so životarili pod težo pretiranih reparacij, drugi pa so bili skoraj popolnoma odrezani od preostalega sveta, saj so novoustanovljeno socialistično "delavsko in kmečko državo" priznale samo Afganistan, Estonija in Latvija.

Velesile antante so verjele, da sta Nemčija in Rusija v njihovih rokah in da bosta Pariz in London določila vse pogoje, kako priti iz trenutne stiske. Zbliževanja dveh ideološko oddaljenih "izobčenih" držav, ki sta bili do nedavnega sovražnici na bojišču, nihče ni pričakoval.

V iskanju zaveznika

Pot do Rapalla se je za obe državi začela takoj po koncu prve svetovne vojne. Čeprav nista imeli uradnih diplomatskih odnosov, sta z majhnimi koraki vzpostavili gospodarsko in politično sodelovanje.

"Versajsko mirovno pogodbo je mogoče prelomiti le s tesnimi stiki z močno Rusijo," je trdil vrhovni poveljnik Reichswehra general Hans von Seeckt: "Ni pomembno, ali nam je komunistična Rusija všeč ali ne. Potrebujemo močno Rusijo s širokimi mejami - na naši strani... Za Nemčijo je pomembno, da s pomočjo sovjetske Rusije razveže vezi antante."

Moskva je iskala skupne točke z Berlinom, da bi prekinila svojo mednarodno izolacijo in naredila preboj v združeno zahodno protisovjetsko fronto.

Diplomatski zastoj

Zgodovinska pogodba je bila podpisana na mednarodni konferenci v Genovi, kamor so Britanci in Francozi povabili predstavnike boljševiške vlade. Uradni namen dogodka, ki se ga je udeležilo skoraj trideset držav, je bil razglašen za "dokončno obnovitev evropskega miru".

Spomladi 1922 je v severno Italijo odpotovala polna upanja sovjetska delegacija pod vodstvom ljudskega komisarja za zunanje zadeve Georgija Čičerina. Vendar pa so Sovjetski zvezi za vrnitev v družino evropskih narodov postavili kar nekaj pogojev: morala je odplačati vse dolgove carske in začasne vlade, nekdanjim tujim lastnikom izplačati odškodnino za nacionalizirano premoženje, odpreti državo za tuji kapital in ustaviti revolucionarno propagando v svetu.

Sovjetska delegacija je izjavila, da je pripravljena preučiti vprašanje odškodnine, vendar šele potem, ko bo antanta državi v celoti povrnila večmilijonsko škodo, povzročeno med intervencijo. Ker Britanci in Francozi niso bili pripravljeni storiti tega koraka, so pogajanja zastala.

Takrat so se Rusi odločili, da se bodo pogajali z Nemci. Tudi Nemci so spoznali, da jim ta konferenca ne bo prinesla olajšanja v njihovem težkem gospodarskem položaju.

Začeti vse od znova

Peti dan konference v Genovi so Sovjeti pozvali nemško delegacijo, ki jo je vodil Walther Rathenau, minister za zunanje zadeve Weimarske republike, naj odpre novo stran v dvostranskih odnosih, takoj obnovi diplomatske odnose in se odpove finančni izgubi, ki sta jo povzročili prva svetovna vojna in revolucija. Nemci naj bi priznali nacionalizacijo svoje zasebne lastnine v Rusiji, Rusi pa naj bi se odpovedali pravici do vojne odškodnine.

Nemška delegacija je vso noč razpravljala o sovjetskih predlogih. Weimarska republika bi lahko sklenila prvo enakopravno pogodbo po ponižujočem Versaillesu, in to z najpomembnejšo velesilo na vzhodu Evrope. Hkrati so se Nemci bali ostrega odziva Britancev in Francozov.

Po "srečanju v pižami", kot so to noč poimenovali na Zahodu, se je Rathenau odločil skleniti pogodbo z boljševiki, kar se je zgodilo 16. aprila v majhnem mestu Rapallo blizu Genove. Med drugim sta se dogovorili o dolgoročnem gospodarskem sodelovanju in neuradno izrazili pripravljenost za vzpostavitev vojaških vezi, pri čemer sta zaobšli omejitve, ki so jih uvedli zavezniki.

"Rapalska pogodba iz leta 1922 je bila rezultat dolgega in težkega boja za pravico do neodvisnega in ločenega gospodarskega sodelovanja med Rusijo in Nemčijo zunaj obvezne mednarodne kapitalistične fronte, ki je za Rusijo predstavljala nekakšno past," je v članku "Pet let rdeče diplomacije" zapisal Georgij Čičerin.

Šok

Rusko-nemška pogodba je naredila cel preplah. Antanta je takoj izgubila enega najpomembnejših vzvodov pritiska na Sovjetsko zvezo. "To bo pretreslo svet! To je hud udarec za konferenco," je dejal ameriški veleposlanik v Italiji Richard Child, ki je bil v Genovi prisoten kot opazovalec.

Na Rathenaua so takoj napadli Britanci in Francozi in ga silili, naj prekine sporazum. Slednji je ves poklapan celo prišel k Čičerinu, vendar mu je bilo rečeno, da to ni več mogoče.

Sredi evropskih diplomatov se je pojavila ideja o takojšnjemu zaključku konference, vendar so to idejo neradi opustili. Tako ali drugače je bilo treba skleniti nekakšen dogovor z velikanom na Vzhodu.

Tako v Moskvi kot v Berlinu so bili zadovoljni s sporazumom, ki je postal prvi pomemben korak v dolgoročnem sodelovanju med državama. S hitrim razvojem trgovine se je začelo tudi vojaško sodelovanje: v Sovjetski zvezi so kmalu odprli tovarno Junkers in začeli sta delovati letalska in tankovska šola Reichswehra. Ko pa so leta 1933 v Nemčiji prišli na oblast nacisti, je sovjetska stran takoj ustavila vse tovrstne skupne projekte.

Spoštovani bralci! 

Naša spletna stran je na žalost blokirana na območju Slovenije, podobni grožnji so izpostavljene tudi naše strani na družbenih omrežjih. Če torej želite biti na tekočem z našo najnovejšo vsebino, preprosto naredite naslednje: