"Rostov-oče, Odesa-mama": Najbolj kriminalna mesta v Sovjetski zvezi

Spoštovani bralci! 

Naša spletna stran je na žalost blokirana na območju Slovenije, podobni grožnji so izpostavljene tudi naše strani na družbenih omrežjih. Če torej želite biti na tekočem z našo najnovejšo vsebino, preprosto naredite naslednje:

• Naročite se na naš Telegram kanal
• Obiščite našo spletno stran in vklopite potisna obvestila, ko vas zaprosi za to: https://si.rbth.com
• Namestite storitev VPN na svoj računalnik in telefon, da boste imeli dostop do naše spletne strani tudi v primeru blokiranja

Odesa

Odesa je "slovela" po svojih gangsterskih tradicijah že v času ruskega imperija. Tu so živeli najbolj sloviti kriminalci, kot sta bila Miša Japončik in Sofja Bljuvštejn, bolj znana kot Sonja Zlata Ročica.

V času Sovjetske zveze se stopnja kriminala v "biseru črnomorske riviere" ni izboljšala, po drugi svetovni vojni pa je postala še bolj grozeča: število banditov je bilo tu nekajkrat večje od števila policistov.

Odesa leta 1936.

Arkadij Šajhet/Zasebna zbirka

Na ulicah Odese se je zvečer lahko pojavil le obupan človek ali tujec, ki ni poznal lokalnega okolja. Vendar tudi stanovanje ni bilo vedno zanesljiva trdnjava za ljudi. Tolpe, kot sta Črna mačka in Dodž 3/4, so večkrat izropale stanovanja, včasih brutalno pobile cele družine, nato pa brez sledu izginile v obsežni mreži katakomb pod mestom, ki so ostale od nekdanjih kamnolomov.

Na koncu so se sovjetske oblasti odločile, da se dokončno in nepreklicno spopadejo z lokalno kriminaliteto. Pri njegovi likvidaciji so sodelovale oborožene sile. Ta problem je neposredno prizadel vojsko, saj so bili častniki sovjetske vojske, ki so počitnikovali v letovišču, pogosto žrtve razbojnikov.

Maršal Sovjetske zveze Georgij Žukov

TASS

Leta 1946 je v Odeso prispel "maršal zmage" Georgij Žukov in bil imenovan za poveljnika enot Odeskega okrožja. Novo delovno mesto je zanj pomenilo dejansko izgnanstvo, razlog za to pa je bila Stalinova želja, da bi preveč priljubljenega vojaškega poveljnika odstranil iz prestolnice.

Obstaja legenda, da je Žukov v Odesi sprožil tajno operacijo "Maškarada". Policisti in vojaški obveščevalci so se preoblekli v civilna oblačila in se odpravili na ulice nočnega mesta, da bi služili kot vaba za kriminalce. Tiste, ki so jih poskušali oropati, so brez opozorila ustrelili. V nekaj mesecih naj bi bilo ubitih več sto kriminalcev.

MAMM/MDF

Čeprav je resničnost same operacije danes vprašljiva, je pa nesporno dejstvo, da je maršal v zelo kratkem času porazil odesko kriminalno podzemlje.

Rostov na Donu

Glavni tekmec Odese v boju za naziv kriminalne prestolnice ruskega imperija je bil vedno Rostov na Donu. Kriminalna svetova obeh mest sta bila tako tesno prepletena, da je med gangsterji obstajal celo izraz: "Rostov - oče, Odesa - mama".

Ulica Friedricha Engelsa (zdaj Bolšaja Sadovaja) v Rostovu na Donu leta 1965.

А. Čeprunov/Sputnik

V Sovjetski zvezi so o kriminalni situaciji v Rostovu začeli na veliko govoriti konec šestdesetih let prejšnjega stoletja. Takrat je začela delovati tako imenovana tolpa "fantomov", morda najbolj iznajdljiva kriminalna združba v sovjetski zgodovini. Njeni pripadniki so imeli čez glave poveznjene črne nogavice (od tod tudi ime) in vdirali v trgovine in podružnice državne banke, oboroženi z orožjem, ki so ga izdelali sami in mu ni bilo enakega nikjer drugje na svetu.

Zaradi natančnosti in usklajenosti dejanj gangsterjev je policija nekoč celo sumila, da so "fantomi" povezani z zahodnimi obveščevalnimi službami. Leta 1973 so bili vsi trije člani izmuzljive tolpe ujeti, obsojeni in ustreljeni.

Vjačeslav in Vladimir Tolstopjatov

Magistr4815 (CC BY-SA 4.0)

"Fantome", ki so imeli za seboj štirinajst oboroženih ropov in dva umora, je leta 1979 zamenjala veliko bolj brutalna tolpa "Črni kapitan". Trije bratje Samojlenko in njun prijatelj Sergej Leženikov so ustavljali avtomobile na cesti, ubijali potnike (včasih cele družine) in pograbili vse vredne stvari ter nato odvrgli avtomobil v bližnje jezero ali reko.

Ko so v enem od napadov ustrelili policijskega kapitana, so banditi začeli uporabljati njegovo uniformo za zasede nič hudega slutečih voznikov. Tako se je pojavilo ime "črni kapitan".

Tolpa "Črni kapitan": Valerij Samojlenko, Sergej Leženikov, Dmitrij Samojlenko.

Arhiv Ministrstva za notranje zadeve

Tolpa ni dolgo uživala v ropanju. Že marca 1980 so bili ujeti vsi člani tolpe. Eden od bratov je umrl v celici preiskovalnega zapora zaradi ciroze jeter. Druga dva so ustrelili. Ležennikov se je izognil usmrtitvi v zameno za petnajsletno zaporno kazen.

Komaj si je mesto oddahnilo, se je pojavila nova nesreča. Banditi, preoblečeni v zdravniške uniforme, so začeli vdirati v stanovanja, ropati in ubijati njihove lastnike. Tako se je predstavila nova kriminalna skupina "sanitarci", zaradi katere so se ljudje včasih bali odpreti vrata pravim zdravnikom.

Poleg ropov in ropanja so bili "sanitarci" dejavno vključeni tudi v trgovino z mamili v Rostovu na Donu, pri čemer jim je uspelo pridobiti vplivne pokrovitelje v organih kazenskega pregona. Ravno to poznanstvo je pomagalo velikemu številu kriminalcem, da so se izognili kazni, ko je policiji končno uspelo ujeti tolpo. Le eden od osumljencev je bil obsojen na smrtno kazen, več jih je bilo obsojenih na največ 15 let zapora, večina pa se je izognila kazni.

Kazan

Ulica Dekabristov v Kazanu

Ivan Denisenko/Sputnik

Kazan je bil vedno zelo priljubljen med sovjetskimi turisti. V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja pa je javnost to čudovito starodavno mesto spoznala s povsem druge, precej temne plati.

Prestolnico Tatarske ASSR je takrat dobesedno preplavil val mladinskega kriminala. Številne kriminalne združbe so se med seboj borile za oblast in vpliv, hkrati pa so z ropi, tatvinami, umori, posilstvi in krajo avtomobilov ustrahovale lokalno prebivalstvo.

"Tjap-Ljap"

Ministrstvo za notranje zadeve Republike Tatarstan

Takrat je bila najmočnejša tolpa Tjap-Ljap z območja tovarne Teplokontrol. Mladi, ki niso ne pili ne kadili (to je bilo strogo prepovedano), so živeli dobesedno v telovadnicah, opremljenih v kleteh blokov. Z več kot tristo dobro izurjenimi borci se je tolpa zlahka povzpela na vrh mestnega podzemlja.

Poleg pretepanja tekmecev iz drugih okrožij so "tjap-ljapovci" radi organizirali tako imenovane "tekaške tekme". Oboroženi z vsem, kar jim je prišlo pod roke, so pretepli vsakogar, ki se jim je postavil na pot.

Sojenje "tjap-ljapov"

Ministrstvo za notranje zadeve Republike Tatarstan

"Tek", ki je bil organiziran 29. avgusta 1978, je izčrpal vse potrpljenje lokalne policije. V tem dogodku so začeli streljati na potniški avtobus, pri čemer so ubili nekaj potnikov, več mimoidočih, med njimi tudi nosečnico, pa so pohabili. Trije policisti, ki so poskušali ustaviti zločince, so bili hudo ranjeni.

Organi pregona so razglasili pravo vojno proti Tjap-ljapu. Več deset članov se je kmalu znašlo na zatožni klopi in bilo obsojenih na različne zaporne kazni. Enega od treh vodij skupine, Zavdata Hantemirova ("Džavdo"), je sodišče obsodilo na smrt.

Dva druga voditelja, Sergej Antipov ("Antip") in Sergej Skrjabin ("Skrjaba"), sta bila po prestani zaporni kazni izpuščena in sta se vrnila k svojim priljubljenim dejavnostim, vendar že kot del drugih kriminalnih združb. Oba sta domnevno umrla v neusmiljeni vojni tolp, ki je zajela Rusijo po razpadu Sovjetske zveze.

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.