Spoštovani bralci!
Naša spletna stran je na žalost blokirana na območju Slovenije, podobni grožnji so izpostavljene tudi naše strani na družbenih omrežjih. Če torej želite biti na tekočem z našo najnovejšo vsebino, preprosto naredite naslednje:
- Naročite se na naš Telegram kanal
- Obiščite našo spletno stran in vklopite potisna obvestila, ko vas zaprosi za to: https://si.rbth.com
- Namestite storitev VPN na svoj računalnik in telefon, da boste imeli dostop do naše spletne strani tudi v primeru blokiranja
1. Anna Porfirogenita (rojena v Konstantinoplu, poročena z velikim knezom Vladimirjem Velikim)
Sergej Jefoškin
Pred krstom Rusije je knez Vladimir najverjetneje vladal poganski državi in sledil poganstvu. Obstajajo podatki, da so bile med njegovimi številnimi ženami tudi dame češkega in grškega porekla. Ko je Vladimir osvojil Korsun (starogrško mesto Herson), ki je pripadalo Bizancu, je za ženo zahteval carično Anno, sestro bizantinskega cesarja Bazilija II. in njegovega sovladarja Konstantina VIII.
Javna domena
Pogoj na bizantinski strani je bil Vladimirjev krst, kar je pomenilo širjenje krščanstva v njemu podrejenih deželah. Po krstu sta se Vladimir in Anna poročila po krščanskem obredu. Anna je dejavno sodelovala pri pokristjanjevanju ruskih dežel, saj so bile na njene stroške zgrajene številne cerkve. Umrla je štiri leta pred moževo smrtjo, leta 1011/1012.
2. Sofija Litovska (rojena v Trakaju, poročena z moskovskim knezom Vasilijem I.)
Javna domena
Konec 14. stoletja sta bili Moskovska kneževina in Velika litovska kneževina sosedi - mesto Smolensk je takrat pripadalo velikemu litovskemu knezu Vitautasu Velikemu. Moskovski knez Vasilij I. se je poročil z Vitautasovo hčerko Sofijo. Po legendi sta se zaročila zelo mlada, ko se je knez Vasilij skrival v Litvi, ker je pobegnil iz tatarskega ujetništva.
Poroka je bila leta 1390 v Moskvi. Njuna poroka je zagotovila mir med Moskvo in Litvo, in v njunem zakonu so se rodile štiri hčere in pet sinov. Po moževi smrti leta 1425 je Sofija Vitovtovna vladala Moskovski kneževini kot carica. Ukvarjala se je s političnim življenjem, pripravljala osnutke zakonov in pozneje, leta 1451, vodila obrambo Moskve pred Tatari. Sofija je živela dolgo - 82 let, ob koncu življenja pa je postala nuna v moskovskem samostanu Vnebovzetja.
3. Zoe (Sofija) Paleolog (rojena v Bizantinskem cesarstvu, poročena z velikim moskovskim knezom Ivanom III.)
Sergej Nikitin (CC BY-SA 3.0)
Zoe Paleolog je bila nečakinja Konstantina XI., zadnjega bizantinskega cesarja, ki je umrl med turško zasedbo Konstantinopla leta 1453. Po odhodu iz Bizanca je živela v Rimu, kjer je dobila ime Sofija. Leta 1469 je papež Pavel II. predlagal Sofijino poroko z velikim moskovskim knezom Ivanom III. - morda zato, da bi zbližal katoliško in pravoslavno cerkev. Pogajanja so trajala tri leta in leta 1472 je Sofija prišla v Moskvo, kjer se je poročila z Ivanom III. po pravoslavnem obredu in veri svojih prednikov. Vendar Sofija ni postala nosilka vpliva Rima v Moskvi. Rodila je devet otrok in umrla dve leti pred moževo smrtjo.
4. Zofija Doroteja Württemberška (rojena v Szczecinu, Kraljevina Prusija (zdaj Poljska), poročena z ruskim carjem Pavlom I.)
Aleksander Roslin
Večino 18. stoletja so Rusiji vladale ženske - z izjemo kratke vladavine Petra III. leta 1762, ki ga je odstavila njegova žena Katarina II. Njun sin Pavel Petrovič se je na ruski prestol povzpel po Katarinini smrti leta 1796. Njegova prva žena je bila princesa Wilhelmine Louise von Hessen-Darmstadt (v pravoslavju Natalija Aleksejevna), ki je umrla med porodom. Druga žena je bila prav tako evropska princesa, Zofija Doroteja Württemberška (v pravoslavju Marija Fjodorovna). Marija, ki je bila nadarjena umetnica, kiparka in tudi izkušena strugarka, je veliko časa posvetila obrti in dekoraciji rezidence v Pavlovsku, kjer so njena zanimiva dela na ogled še danes. Ko je postala carica, je Marija svojo energijo usmerila v dobrodelnost - skrbela je za sirotišnice, izobraževanje žensk ter organizacijo obrtnih šol in visokih šol, s čimer je nadaljevala tudi po moževi smrti, v času vladavine svojih sinov Aleksandra I. in pozneje Nikolaja I. Carica Marija Fjodorovna je umrla leta 1828.
5. Princesa Luise Marie Avguste von Baden (rojena v Karlsruheju, poročena z ruskim carjem Aleksandrom I.)
Jean-Laurent Mosnier
Po Mariji Fjodorovni so bile vse žene naslednjih ruskih carjev evropske princese - in mnoge med njimi so bile v sorodu. Tako je bila žena Aleksandra I. Luise Marie Avguste von Baden (v pravoslavju Elizabeta Aleksejevna) nečakinja prve žene Pavla I. Natalije Aleksejevne.
Ženo za vnuka Katarine II. je izbrala carica sama, poroka pa se je zgodila še za časa njenega življenja, leta 1793. Zakon, ki se je začel kot idilična romanca, se na koncu ni izšel - veliki knez Aleksander ni skrival svojih simpatij do dvornih dam, Elizabeta Aleksejevna pa je bila tudi sama osumljena nezvestobe. Obe hčerki, Marija in Elizabeta, ki sta se rodili Elizabeti Aleksejevni in umrli v otroštvu, sta veljali za otroka, rojena iz zunajzakonske zveze. Elizaveta Aleksejevna ni imela drugih otrok. Umrla je leta 1826, nekaj mesecev po Aleksandrovi smrti, vendar so še dolgo po njeni smrti krožile govorice, da je carica dejansko odšla v samostan, kjer je živela pod lažnim imenom.
6. Pruska princesa Friederike Luise Charlotte Wilhelmine (rojena v Berlinu, poročena z ruskim carjem Nikolajem I.)
Georges Dawe
Friederike Louise Charlotte Wilhelmine je izvirala iz pruske kraljeve družine, svojega moža pa je spoznala pri 15 letih. Njuna poroka naj bi okrepila zvezo Rusije in Prusije. Sama princesa je upala na mirno življenje stran od političnih spletk, saj Nikolaj ni bil dedič ruskega prestola. Poročila sta se leta 1817 v Sankt Peterburgu in Friederike Charlotte je bila krščena v pravoslavje kot Aleksandra Fjodorovna. Po devetih mesecih se je rodil sin, bodoči car Aleksander II.
Mirno življenje para se je končalo leta 1825 z abdikacijo naslednika Konstantina Pavloviča - Nikolaj je postal naslednji cesar, življenje njegove žene pa se je spremenilo v vrsto uradnih dogodkov, sprejemov in plesov. Natrpan urnik je spodkopal že tako slabo zdravje carice, ki je bila zaradi ostrega severnega podnebja nenehno bolna. Poleg tega je bila pri 34 letih že mati sedmih otrok. Po rojstvu sedmega otroka leta 1832 so zdravniki Aleksandri Fjodorovni odsvetovali, da bi ponovno zanosila, kar je uničilo že tako neutemeljeno skupno življenje zakoncev. Car je imel svoje favorite, carica pa ni imela nobenega lastnega življenja. Po besedah dvorne dame Anne Tjučeve je bila za Nikolaja "očarljiva ptica, ki jo je imel zaprto v zlati in z dragulji okrašeni kletki, ki jo je hranil z nektarjem in ambrozijo, uspaval z melodijami in aromami, a bi ji brez obžalovanja odrezal krila, če bi hotela pobegniti". Svojega moža je preživela sedem let in umrla leta 1860.
7. Princesa Maximiliane Wilhelmine Auguste Sophie Marie von Hessen und bei Rhein (rojena v Darmstadtu, poročena z ruskim carjem Aleksandrom II.)
Franz Xaver Winterhalter
Veliki knez Aleksander je bil leta 1839 na potovanju po Evropi in za naslednika so se potegovale različne evropske princese. Po spominih njegove sestre Olge so se mu vse zdele "dolgočasne in brez okusa". Nasprotno pa se princesa Marie von Hessen (imela je 14 let) nikakor ni trudila ugajati dediču in ga je zato tudi očarala. Vendar pa je obstajala težava v zvezi z dekletovim poreklom - smatrali so, da se je rodila iz zveze matere z ljubimcem. In čeprav je njen oče Ludvik von Hessen Marie in njenega brata uradno priznal za svoja otroka, sta živela ločeno z materjo. Da bi razrešila dvome, je Aleksandrova mati, carica Aleksandra Fjodorovna, sama odpotovala v Darmstadt, da bi se seznanila s svojo bodočo snaho, in šele potem privolila v poroko.
Leta 1840 se je Marija von Hessen spreobrnila v pravoslavje z imenom Marija Aleksandrovna in leto pozneje postala žena prestolonaslednika.
Bila je skromna in introvertirana, malo je sodelovala v političnem in družbenem življenju - tudi potem, ko je leta 1856 pri 30 letih postala ruska carica. Namesto tega se je posvečala dobrodelnosti. Bila je pokroviteljica petih bolnišnic, 12 miloščinskih domov, 36 sirotišnic, dveh inštitutov, 38 gimnazij in 156 šol. Z njeno podporo je bila v Rusiji odprta prva podružnica Rdečega križa.
Odnos zakoncev se je sčasoma ohladil - car je po mnenju sodobnikov preveč ljubil lepo in svobodno življenje. Leta 1865 je umrl najstarejši sin in dedič Nikolaj Aleksandrovič; po tem dogodku je carica Marija "notranje umrla in le zunanja lupina je živela mehanično življenje", je zapisal njen sodobnik Sergej Šeremetjev. Zadnja leta njenega življenja so zasenčile moževe romance - car je svojo ljubico Jekaterino Dolgorukovo, s katero je imel štiri otroke, brez sramu naselil kar v Zimski palači. Marija Aleksandrovna svojega moža ni preživela - umrla je junija 1880 zaradi tuberkuloze. Manj kot leto dni po ženini smrti so Aleksandra II. ubili teroristi Narodne volje.
8. Danska princesa Marie Sophie Frederikke Dagmar (rojena v Københavnu, poročena z ruskim carjem Aleksandrom III.)
Sergej Levicki
Ko je leta 1865 umrl prestolonaslednik Nikolaj Aleksandrovič, je njegovo mesto zasedel veliki knez Aleksander, ki je za ženo vzel nevesto pokojnega brata, Dagmar Dansko. V pravoslavju je postala Marija Fjodorovna. Poročila sta se leta 1866.
Zakon je kljub okoliščinam veljal za srečnega: par je imel šest otrok. Marija in Aleksander sta si delila strast do umetnosti - oba sta imela likovno izobrazbo in sta prosti čas preživljala skupaj in slikala. Carski par je tudi rad zbiral - njuna umetniška zbirka je bila pozneje osnova Ruskega muzeja v Sankt Peterburgu. Ko se je družina odpravila na počitnice v finske skere (skandinavske arhipelage, op.ur.) ali karelske gozdove, kjer je car raje živel "na preprost način" brez služabnikov, je Marija Fjodorovna z veseljem vodila "kmečki" način življenja in samostojno kuhala za svojega moža in družino.
Po tradiciji se je Marija ukvarjala z dobrodelnostjo in vodila tudi rusko društvo Rdečega križa. Med prvo svetovno vojno je bila kot vdova carica odgovorna za organizacijo bolnišnic in lazaretov za ranjence na frontah v Sankt Peterburgu. Leta 1919 je zapustila Rusijo. Umrla je na Danskem leta 1928.
9. Princesa Alix Viktoria Helene Luise Beatrix von Hessen und bei Rhein (rojena v Darmstadtu, poročena z ruskim carjem Nikolajem II.)
Javna domena
Žena zadnjega carja je prihajala iz njegovega družinskega kroga. Aliks von Hessen je bila Nikolajeva teta iz četrtega kolena in hkrati njegova sestrična iz drugega kolena. Njuni zaroki so nasprotovali starši tako Nikolaja kot Aliks - za svoje otroke so napovedovali donosnejšo izbiro. Ko pa se je Aleksandru III. začelo slabšati zdravje, je sinu dovolil poroko. Aliks je bila krščena v pravoslavje z imenom Aleksandra Fjodorovna 2. novembra 1894, dan po smrti carja Aleksandra III., poroka z Nikolajem pa je bila 26. novembra istega leta.
Glavno vprašanje je bilo rojstvo naslednika v družini - vendar so bili prvi štirje otroci deklice. Leta 1904 se je končno rodil carjevič Aleksej, ki pa je po materi podedoval hemofilijo: skoraj celotno življenje carske družine je bilo od takrat podrejeno skrbi za naslednika. Zaradi sinove bolezni in splošnega poslabšanja razmer v državi je imela Aleksandra Fjodorovna pogoste živčne napade. Na vrhuncu prve svetovne vojne se je skupaj s hčerkama izobraževala v zdravstveni negi in skrbela za ranjence v palači Carsko Selo, ki je bila preurejena v bolnišnico.
Ko so na oblast prišli boljševiki, so carsko družino izgnali v Tobolsk in nato v Jekaterinburg, kjer so julija 1918 umorili Nikolaja II. skupaj z ženo, otroki in služabniki. Osemdeset let pozneje so bili njihovi posmrtni ostanki pokopani v Cerkvi sv. Petra in Pavla v Sankt Peterburgu.