Kdo so bili bojarji in zakaj jih je Peter Veliki uničil

Spoštovani bralci! 

Naša spletna stran je na žalost blokirana na območju Slovenije, podobni grožnji so izpostavljene tudi naše strani na družbenih omrežjih. Če torej želite biti na tekočem z našo najnovejšo vsebino, preprosto naredite naslednje:

• Naročite se na naš Telegram kanal
• Obiščite našo spletno stran in vklopite potisna obvestila, ko vas zaprosi za to: https://si.rbth.com
• Namestite storitev VPN na svoj računalnik in telefon, da boste imeli dostop do naše spletne strani tudi v primeru blokiranja

"Car je dober, bojarji so slabi" je v Rusiji pogosta fraza. Bojarji pod ruskim carjem so bili pogosto predmet ljudskega sovraštva. Centralna vlada je krivdo za zlorabe in zatiranje naprtila njim, na njih pa je svojo jezo pogosto izlil tudi sam car. Leta 1660 so rusko vojsko premagali poljsko-litovski vojaki. Na zasedanju Bojarske dume je carjev tast, bojar Ivan Miloslavski, nenadoma izjavil, da če mu car da svojo vojsko, takoj pripelje poljskega kralja kot ujetnika. Aleksej Mihajlovič se je razjezil nad predrznostjo bojarja, ki je prej izbojeval največ dve ali tri bitke. Car je svojega tasta udaril po obrazu in ga vrgel iz dvorane dume.

Takšni prizori v Moskvi niso bili redki - bojarji so bili običajno krivi za državne neuspehe in pogosto ne brez razloga. V 17. stoletju je bojarska korporacija resno ovirala razvoj države. Pod Petrom Velikim se Bojarska duma, vlada Moskovskega kraljestva, ni več zbirala, saj se je sistem oblasti temeljito spremenil in bojarji v njem niso imeli mesta. Kdo so bili bojarji in zakaj niso bili več potrebni?

"Vsak naj ima svojo posest".

Bojarji so bili plemiči, predstavniki starodavnih rodov, ki so služili ruskim knezom v času vojne in miru. Vendar tega plemstva - bojarstva ne moremo razumeti, če ne razumemo, kaj je bil njihov dohodek in vir preživetja.

Ruske dežele pred mongolsko-tatarskim vdorom so bile politično podobne srednjeveški Evropi, kjer je bila glavna oblika zemljiške posesti alod - zemljiška posest, ki je bila v neodtujljivi lasti plemiške družine in se je prenašala z dedovanjem. Ruski alodi so se imenovali votčine ali otčine. In že samo ime opominja, da se je takšna lastnina prenašala z očeta na sina. Votčine se ni smelo prodajati, deliti, menjati; v primeru kršitve teh pravil je bila lastniku odtujena in je prešla na drugega člana njegove družine. Votčine so bile dedne posesti ruskih knezov; leta 1097 je bilo na Ljubeškem shodu knezov, da bi ustavili knežje medsebojne spore, sprejeto pravilo "vsak kmet obdrži svojo otčino". Zemljiško premoženje bojarjev je bilo prav tako rodbinsko.

Izvor besede "bojar" ni povsem jasen, vendar je obstajala v tej obliki že v stari ruščini. Bojarji v Rusiji so bili zemljiški posestniki in polnopravni gospodarji svojih votčin. Na njihovih ozemljih so živeli kmetje in obrtniki, ki so plačevali bojarju in zanj delali, v zameno za zaščito, ki jo je zagotavljal plemeniti vojskovodja. Seveda so se bojarji skupaj s knezi udeleževali vojaških pohodov proti sosednjim kneževinam (ena od različic izvora besede je iz besede 'boj').

Vendar pa bojarji niso bili zgolj služabniki kneza. Imeli so privilegiran položaj v odnosu do vojske in so jo lahko vodili skupaj s knezom. Bojarji so lahko opravljali tudi upravne funkcije: knez je lahko, na primer, postavil bojarja za vojvodo v katerem koli podrejenem mestu, ki je bil v tem primeru odgovoren za pobiranje davkov, sodišče, skrbel je za vojaške potrebe mesta itd. S tem pa je imel bojar svobodno izbiro, ali bo služil knezu: v predmongolskem obdobju je lahko bojar, čigava posest (votčina), je bila v knežji oblasti, odšel v službo k drugemu knezu in hkrati ohranil svojo votčino in njegovo prebivalstvo. Vse to je bilo pred mongolsko-tatarskim vdorom, ki je močno spremenil vlogo in položaj bojarjev.

Kako in zakaj so preštevali bojarje

Medsebojnih sporov med knezi ni bilo mogoče ustaviti. V času, ko je mongolska vojska prišla v ruske dežele, so se ruski knezi še naprej prepirali in borili, kar je pomagalo Mongolom. Knezi so se skušali sovražniku upreti z ločenimi deželami in mesti in se niso mogli združiti v edino vojsko. To pa je bilo obsojeno na neuspeh.

V 15. stoletju so bile razmere drugačne: Zlata Horda je padla pod Tamerlanovimi silami in bila razdeljena na uluse in kanate. Ruski knezi pa so morali združiti moči, da bi prenehali plačevati davek. Ta proces je zajel tudi plemstvo: začeli so ga šteti s pomočjo "bojarskih knjig", ki jih je že sestavljala osrednja oblast v Moskvi. Prve bojarske knjige (ki so zdaj izgubljene) izvirajo iz sredine 15. stoletja. V njih so bila zapisana imena, položaji in funkcije bojarjev v različnih kneževinah. V tistem času je že prišlo do razslojenosti znotraj plemstva: obstajali so tako imenovani "putnije" bojarji - iz besede "putj", kar pomeni "zadeva, gospodarstvo". Torej je bil "bojar posteljnik z zadevo" oseba, ki je prva prišla h knezu, ko se je ta zbudil in mu sporočila vse najnovejše novice (pomemben in zelo vpliven položaj). "Bojar konjar z zadevo" je bil odgovoren za oskrbo, hranjenje in šolanje kneževih konj. "Bojar sokolar z zadevo" pa je bil odgovoren za kneževo sokolarstvo in tako naprej.

To popisovanje je bilo potrebno, ker se je s centralizacijo države povečalo število bojarjev. Številni nekdanji apanažni knezi so vstopili v službo velikega moskovskega kneza in postali njegovi bojarji. Okoli kneza se je oblikovalo vladno telo - Bojarska duma, ki je kolektivno (vendar pod vodstvom kneza) reševala nujna državna vprašanja. Približno v tem času (14.-15. stoletje) se je pojavila še ena razslojenost bojarjev - "uvedeni" bojarji (tj. uvedeni v palačo, člani Bojarske dume), ki so zasedali najvišji položaj pod carjem. Kot je zapisal Giles Fletcher, so uvajani bojarji s knezom delili vse njegovo poslovno življenje: vstajali so pred zoro, sedeli v dumi od zgodnjega jutra (od pete ure dalje), se udeleževali pojedin, knezovih lovov in podobno.

Bojarji, ki niso bili vključeni v dumo, so se imenovali "služabniki" - sodelovali so v vojaških pohodih, vodili vojaške enote, bili namestniki v mestih, vendar niso bili vključeni v dumo. Glavna sprememba, ki jo je doživelo rusko plemstvo, pa je bila sprememba statusa njihove zemljiške posesti.

Carji proti bojarstvu

Vloga bojarstva se je povečala z naraščajočim vplivom Moskve. Po letu 1480, ko je Moskva prenehala plačevati davek preostanku Zlate Horde, je bojarstvo začelo izvajati neposreden pritisk na centralno vlado. Podobno kot knezi v svojih fevdih, se tudi bojarji niso želeli odpovedati svojemu neodvisnemu statusu, ki jih je zanimal bolj kot državne zadeve. Nenehno so se zapletali v spore, na primer so zavračali odhode na vojne pohode, če je bil njihov položaj v vojski nižji od položaja njihovih očetov. Celo bojarjeve žene niso mogle služiti v ženskih prostorih palače, ne da bi upoštevali njihov plemiški status: njihovi možje so v skrbi za njihov uradni položaj takoj začeli pisati peticije carju in ga prosili, naj to uredi, saj bi sicer lahko prišlo do "škode za bojarsko čast".

Ivan Grozni, prvi moskovski car, se je začel načrtno boriti proti bojarjem. Glavni namen "opričnine" je bila prisilna odtujitev votčin (fevdov) od bojarjev, ki so bili njihovi lastniki. Še preden se je začela opričnina, je Ivan 15. januarja 1562 izdal odlok, ki je bojarjem in knezom, ki so služili carju, pod grožnjo zaplembe prepovedoval prodajo, zamenjavo ali doto svojih fevdov. V primeru odsotnosti neposrednega moškega dediča pa fevdi ne bi ostali v družini, temveč bi bili vpisani neposredno pod carja. Zato so bojarji pobegnili iz moskovskega kraljestva. Tiste, ki so jih ujeli na begu, so izgnali, kaznovali ali preprosto usmrtili. Tik pred uvedbo "opričnine" pa je Ivan zapustil Moskvo in dejal, da zaradi jeze na bojarje in kneze zapušča kraljestvo. Car se je vrnil le pod pogojem, da bo zdaj lahko brez pritožb duhovščine in plemstva usmrtil izdajalce in jim odvzel premoženje.

"Opričnina" je bila v bistvu množično zatiranje bojarjev in knežjega plemstva. Zaradi opustošenja in preselitve plemiških družin v druge dežele so trpeli tudi preprosti kmetje, ki so pobegnili z dežel obubožanih ali usmrčenih plemičev in posestnikov. Po besedah zgodovinarja Vladimirja Kobrina "pisarjeve knjige, sestavljene v prvih desetletjih po opričnini, dajejo vtis, da je država doživela uničujočo sovražnikovo invazijo". Posledica brezbrižne protibojarske politike, ki jo je vodil Ivan Grozni, je bilo dejansko osiromašenje celotnega kraljestva, predvsem zato, ker je več kot polovica obdelovalnih zemlišč več let ostala neobdelana. Kmetje, ki so poskusili pobegniti s svojih dežel, so bili prisilno zadržani in se niso smeli preseliti na druga zemljišča. Na ta način se so postavljali temelje tlačanstvu, ki se je dokončno uveljavilo v 17. stoletju.

Zadnji bojar

Zaradi grozot opričniške vojne in sporov, ki so ji sledili, je bila ponovno vzpostavljena oblast bojarjev. In ti so takoj pokazali svojo najhujšo plat. "Sedem bojarjev", bojarska vlada v letih 1610-1612, je najprej odstavila carja Vasilija Šujskega, nato podpisala pogodbo s Poljaki, po kateri je knez Vladislav (Waza) postal ruski car, nato pa je Poljake preprosto spustila v Kremelj, in postala njihova talka. Kljub temu je Bojarska duma v 17. stoletju, že pri prvih Romanovih, nenehno delovala: brez bojarjev ni bila sprejeta nobena odločitev. In nadaljevali so se neskončni lokalni spori. Kaj bi lahko car storil proti oblasti starih plemičev?

"Recept" proti bojarstvu si je izmislil dedek Ivana Groznega - veliki knez Ivan III. Moskovski, ki je premagal Hordo in ustanovil rusko državo. Prav njegov zakonik iz leta 1497 je postavil temelje za posestništvo. V nasprotju z votčinami (fevdi), ki so po dedni pravici pripadali bojarjem in knezom, je moskovski car podeljeval posestva svojim služabnikom kot nagrado za službo in vir dohodka. Ta podelitev je služabnikom omogočala, da so se opremili za vojaške pohode. V nasprotju z votčinami so bila posestva lahko "podeljena" v last za celo življenje ali samo za čas služenja, lahko so postala dedna ali pa so se po smrti služabnika vrnila vladarju. V 15. in 16. stoletju so bila posestva last zemljiških gospodov le, če so služila carju. Zaradi obsežne razdelitve posesti, ki se je začela pod Ivanom III., se je v Moskovskem kraljestvu oblikovala dvorna vojska. Status starih bojarjev-votvinikov je bil podoben statusu evropskih fevdalcev, ki so bili vazali svojega kneza, medtem ko je bilo zemljiško gospostvo veliko manj neodvisno in njihovo premoženje je lahko izginilo čez noč, če so prišli v spor s centralno oblastjo.

Sistem podelitve posesti, ki ga je vzpostavil Ivan III., je bil uporaben do konca 17. stoletja in prav na tej osnovi je Peter Veliki sestavil novo rusko vojsko. Načelo njenega kadrovanja je Peter lakonično formuliral v odloku iz leta 1701: "Vsi vojaki z zemljišči služijo službi in nihče ni lastnik zemljišča zastonj. " Sedaj so postali zemljiški posestniki (ne več tisti plemiči, ki so zemljišča podedovali) vladni zastopniki pri pobiranju davkov, upravljanju zemljišč in kar je najpomembneje, pri rekrutiranju vojakov iz vrst kmetov. Pomembno je bilo tudi to, da je bil povprečen posestnik v nasprotju z rodbinskim posestnikom zelo reven, kajti niso vsa posestva lahko nahranila svojih lastnikov, zato so se morali pridružiti vojaški ali državni službi, da so lahko prejemali plačo.

Leta 1714 je tako imenovani "Odlok o enotni dediščini" dokončno izenačil posestva in fevde v imenu "nepremičninskega premoženja". Odlok je določal, da je premoženje dedno, vendar je prepovedoval delitev med potomce in prodajo, razen v skrajno nujnih primerih. Poleg tega, ker je bilo premoženje mogoče prenesti le na enega od sinov (ne nujno na najstarejšega), so morali vsi drugi potomci za preživetje opravljati javno službo.

Kljub temu je Peter vseeno podelil naziv bojarja štirim svojim sodelavcem, in to že v 18. stoletju. Vsi ti možje - Šahovskoj, Apraksin, Neledinski-Melecki, Buturlin - so pripadali starim moskovskim družinam in bojarstvo (plemstvo), ki so ga prejeli že v visoki starosti, je bilo zanje le statusna nagrada, ker Bojarska duma ni več obstajala. Zadnji ruski bojar je bil knez Ivan Trubeckoj, ki je umrl leta 1750. Plemiški naziv je združil z vojaškimi čini, ki jih je pridobil že po Petrovi tabeli činov, in funkcijami senatorja - vladajoči senat pod Petrom je nadomestil Bojarsko dumo kot vlado Ruske države.