Kako so bile v Sovjetski zvezi prepovedane poroke s tujci

Spoštovani bralci! 

Naša spletna stran je na žalost blokirana na območju Slovenije, podobni grožnji so izpostavljene tudi naše strani na družbenih omrežjih. Če torej želite biti na tekočem z našo najnovejšo vsebino, preprosto naredite naslednje:

• Naročite se na naš Telegram kanal
• Obiščite našo spletno stran in vklopite potisna obvestila, ko vas zaprosi za to: https://si.rbth.com
• Namestite storitev VPN na svoj računalnik in telefon, da boste imeli dostop do naše spletne strani tudi v primeru blokiranja

V dvorcu Haritonenko na Sofijskem nabrežju v Moskvi, kjer se je nahajalo britansko veleposlaništvo v ZSSR, so v različnih obdobjih bivali Herbert Wells, Isadora Duncan, Winston Churchill... Od avgusta 1945 je tukaj v vlogi nekakšnih talk živelo petnajst Rusinj, ki so v različnih okoliščinah spoznale britanske podanike in postale njihove žene.

Britanci so v Sovjetsko zvezo prihajali zaradi različnih razlogov, na primer kot tehniki, ki so sodelovali pri industrializaciji ZSSR, ali kot mornarji v tako imenovanih "arktičnih konvojih", ki so v pristanišča Arhangelsk in Murmansk dostavljali blago v okviru posojilne pogodbe.

Čeprav so bili stiki z ruskim prebivalstvom nezaželeni, so se med njimi spletla prijateljstva in naklonjenost. Tako je med vojno bilo registriranih petintrideset porok med Rusinjami in Britanci. Dvajsetim ženam je uspelo oditi v tujino s svojimi možmi, petnajst pa so jih zadržali na meji. Vojne je bilo konec, sovjetski organi državne varnosti pa so ostro nasprotovali odhodu sovjetskih državljanov v Veliko Britanijo. Četudi je šlo za vrnitev k svojim zakoncem.

"Vrnite naše žene."

Ker so se bale preganjanja s strani NKVD, so se ženske obrnile na britansko veleposlaništvo. Med njimi je bila tudi Ljudmila Hohlina, žena britanskega diplomata Petra Squira. Po koncu vojne so njenega moža poklicali v domovino, vendar Ljudmila ni dobila dovoljenja za odhod. V Londonu so Peter in drugi britanski možje stali pred sovjetskim veleposlaništvom s plakatom "Vrnite naše žene!", ampak brez uspeha. Medtem je britanski veleposlanik v ZSSR poklical vseh petnast dam in jim je predlagal, naj se ločijo. Skoraj vse so se strinjale.

Leta 1948 je časopis "Izvestija" objavil "odprto" (v resnici ga verjetno ni napisala Ljudmila) pismo Ljudmile Squire (Hohline), v katerem je, med drugim, pisalo: "Ko sem izvedela, da je moj mož sodeloval v protisovjetski kampanji, ne želim ostati žena takega človeka."    Kljub temu je skoraj osem let preživela v sovjetskih taboriščih.

Šele leta 1960 je Ljudmila lahko pisala Petru. Ta je ni pozabil in je dolgo čakal na njene novice, vendar se je nazadnje poročil, spet z Rusinjo. Izmed petnajst "slamnatih vdov" je le ena, Clara Hall, lahko odšla v Veliko Britanijo. Veleposlaništva ni hotela zapustiti in je tam ostala 18 mesecev, dokler je niso končno deportirali iz ZSSR.

Seveda je bila ta krutost posledica strahu sovjetskih varnostnih služb, da bi ženske postale obveščevalke in vohunke. In kot je pozneje dokazala ruska novinarka Olga Golubcova, so se takšni primeri res dogajali: Angleži so zares rekrutirali približno osem deklet v Arhangelsku in od njih zbirali soglasja za sodelovanje z britanskimi varnostnimi službami.

Eno od teh deklet, Antonino Trofimovo, so oblasti razkrile in pod pritiskom je izdala druge. Vse te "vohunke" so bile zaprte v taborišča, prav tako Antonina, zaradi "veleizdaje domovine". V resnici pa so ta dekleta komaj shajala (med vojno je bil dnevni obrok hrane v Arhangelsku nič večji kot v obleganem Leningradu) in so si samo želela hrane in oblačil, s katerimi so jih obdarjali bogati Angleži,   mimogrede, ne vedno zaradi lastnih interesov. Nekaj rusko-britanskih romanc pa je vseeno bilo iskrenih, vendar je tudi te pare doletel zakon, ki je prepovedoval poroke s tujci.

V taborišče za ljubezen

Leta 1917 je sovjetski režim ukinil cerkvene poroke in tradicionalne poroke. Svoboda družinskih in spolnih odnosov je bila del nove sovjetske kulture.

Poroka s tujcem ni bila presenečenje za nikogar, saj so obstajali slavni mednarodni pari: Sergej Jesenin in Američanka Isadora Duncan, Sergej Prokofjev in Španka Lina Codina, zunanji minister Maksim Litvinov in Britanka Ivy Law, če omenimo le nekatere.

Do konca tridesetih let pa se je družinska zakonodaja začela zaostrovati. Leta 1936 so prepovedali splav. Hkrati je postal postopek razveze zakona bolj zapleten: sedaj se je s tem začelo ukvarjati sodišče, na katerem sta se morala zglasiti oba zakonca, ter plačati sodno takso (100-200 rubljev). Leta 1944 se je davek precej povečal, in razveza je stala od 500 do 5000 rubljev. Večina prebivalstva pa ni imela toliko denarja, ker je povprečna plača v ZSSR leta 1939 znašala približno 4000 rubljev na leto. In če se je leta 1940 v Moskvi uradno ločilo od 10 do 12 tisoč parov, je bilo leta 1945 registriranih le 679 ločitev.

Po vojni je država izgubila več deset milijonov moških in žensk, zmožnih za delo. Nekaterim sovjetskim vojakom je uspelo ustvariti družine, medtem ko je bil del Rdeče armade v Evropi; vsi ujetniki, odpeljani z okupiranih ozemelj, se niso vrnili domov. Sovjetska oblast se ni želela ukvarjati z združitvijo družin, predvsem zaradi nevarnosti dvojnega državljanstva zakoncev. Vpliv je imela tudi zgodba o petnajstih ženah britanskih državljanov. Zato je leta 1947 bil sprejet zakon, ki je popolnoma prepovedal poroke med sovjetskimi državljani in tujci. Uradna različica se je glasila: "Naše ženske, ki so poročene s tujci in živijo v tujini, se slabo počutijo v neznanem okolju in so diskriminirane." Kršitelji zakona so bili obtoženi na podlagi 58. člena: zaradi protisovjetske dejavnosti. Najbolj odmevne zgodbe so se odvijale neposredno pred sprejetjem zakona in po njem. Alvaro Cruz Lopez de Heredia, sin veleposlanika Republike Čile v ZSSR, se je leta 1946 poročil z 19-letno Lidijo Lesino. S sprejetjem novega predpisa o porokah s tujci je bil par izobčen, hkrati pa je ZSSR prekinila diplomatske odnose s Čilom. Zakonca sta se nastanila v hotelu National in tam ostala pet let. Sčasoma jima je uspelo oditi v Čile, čeprav je mož Lesine v svoji domovini zblaznel.

Robert Tucker, prevajalec na veleposlaništvu ZDA v Moskvi, se je leta 1946 poročil z Jevgenijo Pestrecovo. Ko se je Tuckerjevo delo v ZSSR končalo, je ugotovil, da njegova žena ne more dobiti dovoljenje za odhod iz države. Ni se jima bilo treba skrivati, vendar je Tucker ostal v ZSSR, kjer je občasno delal kot prevajalec na kanadskem in indijskem veleposlaništvu. Šele po Stalinovi smrti je zakoncema uspelo zapustiti Sovjetsko zvezo.

Tudi znanim ljudem ni vedno uspelo izmakniti se prepovedi. Igralka Zoja Fjodorova je imela razmerje z nevarnim moškim, Jacksonom Tateom, vojaškim atašejem na veleposlaništvu ZDA. Kmalu so ga izgnali iz Sovjetske zveze, Fjodorova pa je bila noseča z njegovim otrokom. Očetovstva ni bilo mogoče prikriti. Fjodorova je dobila 25 let zapora v taborišču, njena sestra Marija, ki ji je pomagala, pa je dobila 10 let in v taborišču je tudi umrla. Novorojeno hčerko Viktorijo so morali dati drugi sestri, ki je ostala na svobodi. Deklica ni poznala matere do svojega devetega leta, ko je bila Zoja Fjodorova pomiloščena. Hčerkinega očeta je ponovno videla šele leta 1976.

"Iskanje tujega moža kot prevozno sredstvo".

Uradna prepoved porok s tujci v ZSSR je bila odpravljena leta 1953, po Stalinovi smrti. Poleg tega poroka z državljanom druge države zdaj ni pomenila spremembe državljanstva za državljana ZSSR. Zdi se, da je obdobje "otoplitve" ugodno vplivalo na odnose med Sovjetsko zvezo in "tujino": leta 1957 je Moskva gostila mednarodni festival mladih in študentov, leta 1960 pa je bila odprta Univerza prijateljstva narodov.

Vendar je bilo treba v tistih letih za poroko s tujim državljanom zbrati ogromno dokumentov in priporočil, opraviti več pogovorov z oblastmi in razložiti vse podrobnosti o razmerju med zakoncema. Na splošno je v 50. in 60. letih prejšnjega stoletja vsako razmerje s tujcem pomenilo postati stalen predmet nadzora s strani KGB. Tistim, ki so se poročili s tujci, so lahko odvzelo celo paleto pravic: izključili so jih iz komunistične partije, odpustili z delovnega mesta ali preselili v oddaljene regije, da ne bi pokvarili moralne podobe sovjetskega človeka.

Športnica Inga Artamonova je na tekmovanju na Švedskem spoznala švedskega športnika in si z njim začela dopisovati, ko se je vrnila v Moskvo. Možje KGB-ja naj bi se baje s športnico pogovarjali vsak dan, tudi tako, da so jo zasačili na poti domov z dela in ji opisovali kazen in težave, ki naj bi čakale Artamonovo in njene sorodnike. Artamonova je popustila in prekinila dopisovanje s Švedom. Umrla je pri 29 letih, ko jo je zabodel njen mož, športnik Genadij Voronin, ker jo je posumil, da naj bi ga prevarala.

Nadzoru in prepovedim se niso mogli izogniti niti najvišji predstavniki nomenklature. Ljubov Brežnjeva, hčerka brata generalnega sekretarja Jakova, je spoznala nemškega vojaka Helmuta, ki je študiral v Moskvi. Zaljubljenca so nekaj mesecev samo opazovali, nato pa so ju začeli ustrahovati: operativci so v stanovanju Brežnjeve namerno puščali nered, da bi ji dali vedeti, da se v njeni odsotnosti izvajajo preiskave, njenega ljubimca pa so poklicali na ministrstvo za obrambo ZSSR in ga pozvali, naj zapusti državo. Sorodstvene vezi z Leonidom Iljičem niso pomagale. Legenda pravi, da je sam rekel svoji nečakinji: "Če te bom pustil oditi, bodo tudi druge pobegnile." S tem je menda mislil, da številna dekleta iz visokih sovjetskih družin nimajo nič proti odhodu v tujino, vendar jim domovina tega ne dovoli.

Po letu 1969, ko je bil sprejet novi Zakonik o zakonski zvezi in družini RSFSR, so poroke s tujci postale lažje. Čeprav so jih sklenili le v nekaterih matičnih uradih v velikih mestih, je nadzor nad tistimi, ki so za zakonca izbrali tujca, prenehal biti zelo razširjen. V modi so postale poroke s tujci za odhod v tujino, zlasti v Izrael in Združene države Amerike. Poroke s tujci so postale predmet šal: "Iščem moža kot prevozno sredstvo," so se šalile sovjetske ženske.

Zakon s tujcem pa je bil za kulturne osebnosti stvar šika. Vladimir Visocki je bil poročen s francosko igralko Marino Vlady (čeprav je bil njen oče Rus), pesnik Jevgenij Jevtušenko z Irko Jan Butler, režiser Andrej Končalovski s Francozinjo Viviane Gaudet... Toda poroke s tujci niso bile le del komunistične nomenklature: v Leningradu se je leta 1987 Jurij Kasparjan, kitarist legendarne skupine Kino, poročil z Američanko Joanno Stingray.