Kako je KGB premagal sovjetsko policijo

Spoštovani bralci! 

Naša spletna stran je na žalost blokirana na območju Slovenije, podobni grožnji so izpostavljene tudi naše strani na družbenih omrežjih. Če torej želite biti na tekočem z našo najnovejšo vsebino, preprosto naredite naslednje:

• Naročite se na naš Telegram kanal
• Obiščite našo spletno stran in vklopite potisna obvestila, ko vas zaprosi za to: https://si.rbth.com
• Namestite storitev VPN na svoj računalnik in telefon, da boste imeli dostop do naše spletne strani tudi v primeru blokiranja

27. decembra 1980 zjutraj so v moskovski regiji, nedaleč od ceste na letališče Bikovo, našli nezavestnega hudo pretepenega moškega v zgodnjih štiridesetih letih. Pri njem so našli le bolniški list z oznako "izdano za oficirje KGB z vojaškim činom".

Tako se je začela zgodba, ki je pretresla vodstvo Sovjetske zveze, pripeljala varnostne službe in organe za notranje zadeve države na rob vojne in povzročila propad ene najvplivnejših osebnosti v državi.

KGB na sledi

Vjačeslav Afanasjev

Arhivska fotografija

Namestnik načelnika sekretariata KGB major Vjačeslav Afanasjev (izkazalo se je, da je bil on žrtev) je umrl v bolnišnici 1. januarja 1981, ne da bi sploh prišel k zavesti. Ker je bil častnik zadolžen za ključne sisteme varovanja informacij, je preiskavo napada nanj osebno nadzoroval vodja varnostne službe Jurij Andropov.

Preiskovalni oddelek KGB in operativci drugega glavnega direktorata KGB (kontraobveščevalne službe) so preučili več različic dogodka: od navadnega ropa do sabotaže, ki so jo izvedle zahodne obveščevalne službe. Kmalu so prišli do neverjetne ugotovitve: zaposleni v 5. prometnem oddelku milice, ki so delali na postaji podzemne železnice Ždanovskaja (danes Vihino), bi lahko bili neposredno povezani s smrtjo majorja. Tam so se namreč izgubile sledi Afanasjeva.

Čeprav je imel KGB v Sovjetski zvezi ogromen vpliv, ni mogel preprosto "pretresti" celotnega policijskega oddelka, tako da bi organiziral zaslišanja in preiskave več deset njegovih uslužbencev. Ovira je bila osebnost notranjega ministra Nikolaja Ščelokova.

Ščelokov je v 15 letih, kolikor je vodil policijo, uspel dvigniti njeno avtoriteto do neslutenih razsežnosti. Bil je pobudnik množičnega nastajanja knjig in filmov o uslužbencih organov pregona ter priredil spektakularne letne koncerte za njihov poklicni praznik 10. novembra. Plače policistov so se znatno zvišale, prav tako so jim bila zagotovljena stanovanja. Po vsej državi so bile odprte policijske šole, v katere so se množično vpisovali mladi.

Na peronu postaje podzemne železnice Ždanovskaja.

Sergej Avdujevski/TASS

Nikolaj Ščelokov, tesen prijatelj predsednika Leonida Brežnjeva, je bil eden glavnih kandidatov za oblast po pričakovani smrti generalnega sekretarja. In tukaj se je soočil z mogočnim Jurijem Andropovom. "Govorimo o političnem in ideološkem soočenju. Bila sta popolnoma različna človeka z diametralno nasprotnimi pogledi," je zatrdila ministrova hči Irina Ščelokova. 

Andropov se je odločil, da bo deloval previdno, a hkrati odločno. Na njegovo zahtevo je "nevtralno" generalno tožilstvo ZSSR prevzelo primer Afanasjeva. Odbor mu je nudil vso potrebno pomoč.

14. januarja 1981, ko Ščelokova ni bilo v Moskvi, se je začela posebna operacija, ki je bila za moskovsko policijo popolno presenečenje. Več deset avtomobilov z agenti KGB in preiskovalci generalnega tožilstva je pohitelo na delovna mesta in prebivališča osumljencev, kjer so se takoj začele preiskave in pridržanja.

Pri enem od policistov so našli zvezek s telefonskimi številkami sodelavcev Vjačeslava Afanasjeva, na stenah policijske postaje Ždanovskaja pa so strokovnjaki našli sledi njegove krvi. Preiskovalci so kmalu dobili popolno sliko o tem, kaj se je zgodilo 26. decembra.

Kako so ubili majorja KGB-ja

Nikolaj Anisimovič Šelokov, minister za notranje zadeve ZSSR.

Vladimir Savostjanov/TASS

Tistega nesrečnega dne se je Afanasjev vračal domov po pogostitvi s kolegi, s katerimi je praznoval štirideseti rojstni dan. Opiti oficir je zamudil svojo postajo in se pozno ponoči znašel na končni postaji Ždanovskaja.

Majorja so iz vozila izvlekli delavci podzemne železnice, do katerih so takoj pristopili dežurni policisti. Vendar potnika niso izročili zaposlenim za treznenje.

"Osebna izkaznica (KGB) na policaje ni naredila posebnega vtisa," je v svojih spominih zapisal preiskovalec Vladimir Kaliničenko: "Afanasjevu so zvezali roke za hrbtom in ga odvlekli po stopnicah navzdol. Tukaj, pod peronom, je bila policijska soba, mračna soba s slabo osvetlitvijo. Vjačeslav se je skušal rahlo upirati. Žal ni vedel, da sta ga mladeniča v sivih uniformah imela za "krapa". (to je bil slengovski izraz za inteligentno osebo, ki je zagotovo polna denarja in dragocenosti, zato si lahko med preiskavo napolnijo žepe, nato pa pripornika obtožijo vseh smrtnih grehov). 

Kot je pokazala preiskava, so bili takšni "zaslužki" za policiste običajni. Najprej so iz denarnic pijancev vzeli del plače. Nato so začeli jemati ves denar, pretepati in celo ubijati zapoznele potnike. Nekoč so zaradi steklenice šampanjca ubili mladeniča, ki se je vračal s poroke.

Izkazalo se je, da ta praksa ni bila značilna le za 5. oddelek, temveč je bila razširjena tudi v drugih okrožjih prestolnice. Sodišča in tožilstvo so pogosto pomagala prikrivati zločine, da ne bi omadeževala idealne podobe sovjetske policije.

Milica ZSSR

L.Tučnin/TASS

Večina policistov, ki so bili tistega dne v službi na Ždanovski, je bila tudi sama pijana. Najbolj trezen med njimi, Selivanov, je dežurnemu policistu povedal, da je bil na postaji pridržan in hudo pretepen oficir KGB. Dežurni policist se je razburil, da so vsi ponoreli in zahteval, naj majorja takoj izpustijo (policija ni imela pravice pridržati uslužbencev KGB, tudi če so bili pijani - z njimi se je ukvarjala KGB sama).

Policisti so se bolj ali manj opogumili in Afanasjeva izpustili. Preden pa je odšel, je jezni major izrekel stavek, ki ga je na koncu stal življenja: "Nikoli vam ne bom odpustil, ničvredneži." Ker so se zavedali, kakšne težave jih čakajo, če se zgodba razkrije, so policisti dohiteli policista, ki je že stopil na peron, in ga zvlekli nazaj.

Odločili so se, da ga ubijejo in zabrišejo vse sledi. V ta namen je Boris Barišev, vodja 5. oddelka, sam prispel na postajo Ždanovskaja. V njegovi Volgi so Afanasjeva odpeljali iz mesta, ga dotolkli do smrti (kot so bili prepričani) s pajserom in nogami, mu vzeli vse stvari in uprizorili rop. Na poti so se celo izognili avtomobilu prometne policije, ki jih je skušal ustaviti zaradi kršitve cestnoprometnih predpisov. Kljub temu jim je uspelo zapisati registrsko številko vozila Volga.

Udarec za ministra

Jurij Vladimirovič Andropov

Jurij Abramočkin/Sputnik

Primer Afanasjeva je postal ključni trenutek, ki je začel razpletati splet zločinov in njihovega prikrivanja v sistemu notranjega ministrstva. V času preiskave so se preiskovalci generalnega državnega tožilstva pritoževali nad nadzorom organov za notranje zadeve, za njihovo zaščito pa so bili dodeljeni operativci posebne enote KGB "Alfa". Prav tako so delovali kot konvoj za obtoženca, da bi izključili možnost pobega.

21. julija 1982 so bili Boris Barišev, glavni inšpektor Nikolaj Rassohin, policista Nikolaj Lobanov in Aleksander Popov obsojeni na smrt z ustrelitvijo. Številni drugi policisti so bili obsojeni na različne zaporne kazni. Množične čistke in odpuščanja niso prizadela le 5., ampak tudi številne druge moskovske oddelke.

Zgoraj: A. Telišev, B. Barišev, N. Lobanov, V. Piksajev, spodaj: N. Vozulja, A. Popov, N. Rassohin, A. Salatov

Arhivska fotografija

To še ni bil konec zadeve. Začel se je obsežen inšpekcijski pregled dela notranjega ministrstva, ki je razkril številne zlorabe policistov po vsej državi. Verodostojnosti policije je bil zadan uničujoč udarec. Ljudje so bili še dolgo časa zgroženi in prestrašeni zaradi policistov, ki so bili v službi na postajah podzemne železnice.

17. decembra 1982, mesec dni po smrti svojega pokrovitelja Leonida Brežnjeva, je bil Nikolaj Ščelokov, ki je bil obtožen korupcije, razrešen s položaja ministra za notranje zadeve. Izključili so ga iz Komunistične partije Sovjetske zveze, odvzeli so mu čin generala vojske, naziv heroja socialističnega dela in vsa odlikovanja, razen tistih, ki si jih je prislužil v drugi svetovni vojni.

10. decembra 1984 je obupani nekdanji minister voditelju Sovjetske zveze Konstantinu Černenku poslal pismo, v katerem je trdil, da "nikoli ni kršil zakona, nikoli ni odstopil od partijske linije in nikoli ni ničesar vzel od države". Tri dni pozneje se je ustrelil.

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.