Zakaj sta bili Rusija in Danska več stoletji zvesti zaveznici? (SLIKE)

Kira Lisickaja / Javna domena
Švedska je nekoč veljala za eno največjih evropskih velesil. Rusi in Danci so se potrudili, da se je to bleščeče obdobje zanjo hitro končalo.

Spoštovani bralci! 

Naša spletna stran je na žalost blokirana na območju Slovenije, podobni grožnji so izpostavljene tudi naše strani na družbenih omrežjih. Če torej želite biti na tekočem z našo najnovejšo vsebino, preprosto naredite naslednje:

  • Naročite se na naš Telegram kanal
  • Obiščite našo spletno stran in vklopite potisna obvestila, ko vas zaprosi za to: https://si.rbth.com
  • Namestite storitev VPN na svoj računalnik in telefon, da boste imeli dostop do naše spletne strani tudi v primeru blokiranja

1. Danci so že skoraj pet stoletij eden od Rusom najbolj prijaznih evropskih narodov. Razlog za združitev obeh narodov (kulturno in versko precej oddaljenih) je temeljil na skupnem sovražniku - Švedih.

Gustaf II Adolf pred bitko pri Lütznu

2. Leta 1493 sta Rusija in Danska sklenili prvo v zgodovini obeh držav pogodbo  "o prijateljskem in večnem zavezništvu", s katero sta se zavezali k skupnemu delovanju proti Veliki litovski kneževini ter Švedski. Švedi so bili skupaj z Danci in Norvežani že stoletje člani tako imenovane Kalmarske unije, vendar so bili zelo nezadovoljni z vedno večjo politično in gospodarsko prevlado Kopenhagna. Kralj Johann je v trajajočem konfliktu računal predvsem na podporo ruskega vladarja Ivana III.

Ivan III. vladar Rusije

3. V praksi pa politično-vojaško zavezništvo, podaljšano leta 1516, ni začelo veljati v celoti. Danci niso podprli Rusov v več vojnah proti Litovcem, ti pa sploh niso sodelovali v švedski osvobodilni vojni, ki se je končala z razglasitvijo Gustava Vase za švedskega kralja leta 1523, razpadom zveze in danske nadvlade v državi.

Gustav Vasa v Mori poziva k uporu proti danskim oblastem (iz knjige

4. Leta 1558 je Ivan IV. Grozni začel uspešno vojno na Baltiku proti šibki Livonski konfederaciji in nameraval njena obsežna ozemlja priključiti Rusiji. Ta širitev je izzvala ostre reakcije sosednjih Švedov, Poljakov in Litovcev, ki so se kmalu v celoti vključili v spor. V delitev livonske dediščine so se vključili tudi Danci, ki so že leta 1562 v Možajsku sklenili pogodbo z Rusi. Z njo sta se državi dogovorili, da v vojni ne bosta podpirali nasprotne strani in da bosta spoštovali ozemeljske zahteve druga druge v Livoniji. To je preprečilo neposreden oborožen spopad med državama, čeprav je do konfliktov občasno vseeno prihajalo.

Ivan Grozni v Livoniji (Ivan Grozni zavzame livonsko trdnjavo Kokenhausen)

5. Močno nasprotovanje Švedske med Livonsko vojno je Ivanu Groznemu preprečilo neposredno priključitev njegovih ozemelj in ga prisililo k večji previdnosti. Leta 1570 je car razglasil vazalsko kraljestvo Livonijo, v katero je na prestol povabil vojvodo Magnusa, brata danskega kralja Friderika II. Rusi se na Baltiku vse eno niso mogli zadržati. Osem let pozneje je njihova marionetna država prenehala obstajati, čez nekaj let pa so bili dokončno pregnani iz regije. Danska je iz konflikta izstopila z majhno ozemeljsko pridobitvijo v obliki otoka Ösel.

Magnus Škof Ösel-Wieka

6. Odnosi med Dansko in Rusijo niso bili vedno gladki. Zapletlo se je pri vprašanju meje med Rusijo in Norveško, ki je bila od leta 1536 del danskega kraljestva. Več desetletij sta državi neuspešno poskušali doseči sporazum, dokazati svojo pravico do severnih ozemelj ter podkupiti ali ustrahovati nasprotnike. Prišlo je celo do tega, da je leta 1599 kralj Kristjan IV. osebno prispel na polotok Kola z ladijsko eskadro in prepričal domačine, naj sprejmejo dansko državljanstvo. Tako imenovani "laponski spor" se je končal šele leta 1826 z določitvijo rusko-norveške meje.

Portret kralja Kristjana IV

7. Uničiti mogočno Švedsko, ji odvzeti obsežna ozemlja in preprečiti, da bi Baltsko morje spremenila v svoje "jezero", je bila ena najpomembnejših zunanjepolitičnih nalog Rusije in Danske v 17. stoletju. V takratnih diplomatskih in vojaških spopadih sta se morali obe državi večkrat postaviti na eno stran, na primer v veliki severni vojni (1655-1660). Vendar jim ni uspelo doseči svojih ciljev vse do začetka 18. stoletja.

Napad na Kopenhagen (1887)

8. Velika severna vojna 1700-1721, ki je zaznamovala konec švedske velesile, se je za Dansko začela z veliko katastrofo. 4. avgusta 1700 se je švedska vojska Karla XII. nepričakovano izkrcala v bližini Kopenhagna in prisilila Dance, da so se pogajali o miru. V konflikt s svojimi starimi nasprotniki so se vrnili šele leta 1709, potem ko so Rusi v bitki pri Poltavi že zlomili hrbet švedskemu vojnemu stroju. Po veliki severni vojni je Danska od Švedov prejela denarni prispevek in se lahko utrdila v Schleswigu. Rusija je pridobila veliko več - v njeno "popolno in nedvomno večno last" so prešle Ingrija (danes del Rusije [op. prev.]), Livonija (osrednja in severna Latvija), Estlandija (Estonija) in jugovzhodni del Finske.

9. Po začetku maščevalne vojne leta 1788-1790, ki jo je Švedska sprožila proti Rusiji, da bi si povrnila izgubljena ozemlja, je danska vojska v skladu s pogoji rusko-danskega zavezništva iz leta 1773 vdrla na švedsko ozemlje z Norveške in začela napredovati proti Göteborgu. Vendar kampanja ni trajala dolgo. Velika Britanija in Prusija sta skoraj takoj prisilili Dance, da so se usedli za mizo in se pogajali o mirovni pogodbi s statusom quo. Kratko in skoraj nekrvavo vojno so na Švedskem imenovali "gledališka vojna", na Norveškem pa "brusnična vojna", saj so morali danski vojaki zaradi slabe zaloge svojo prehrano dopolnjevati z jagodičevjem.

Pomorska bitka pri Revelu (2. maj 1790)

10. V 19. stoletju so se zavezniški odnosi med obema državama nadaljevali. Leta 1807 je Rusija podprla Dansko v vojni proti Britanskemu imperiju. Danska vojska pa je sodelovala v rusko-švedski vojni v letih 1808-1809, čeprav ni bila zelo aktivna. Vojna se je za Stokholm končala z izgubo Finske. Do konca napoleonskih vojn pa so bili Danci in Rusi že na različnih straneh barikad in so iz vseevropskega spopada izšli različno: Rusija, ki je premagala Napoleona, je pridobila velik vpliv na evropski celini, Danska pa je morala zavezništvo s francoskim imperatorjem plačati z izgubo Norveške.

Ranjeni bojevnik na pobočju, Helena Schjerfbeck 1880

11. Potem ko se je Švedska, glavna tekmica obeh držav na Baltiku, leta 1814 odločila za nevtralnost, je tradicionalno zavezništvo med Dansko in Rusijo počasi izginjalo. Kljub temu je Rusija v letih 1848-1850 in 1864 med obema vojnama za Schleswig-Holstein izjemno diplomatsko podpirala Dansko proti hitro pridobivajočim Nemcem. V posebej kritičnih za Kopenhagen trenutkih pa je celo grozila, da se bo vključila v spopade na strani svoje dolgoletne zaveznice.

Vrnitev danskih vojakov v Kopenhagen leta 1849 (1894)

Katere džave so bile glavne zaveznice Sovjetske zveze med hladno vojno?

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke