Spoštovani bralci!
Naša spletna stran je na žalost blokirana na območju Slovenije, podobni grožnji so izpostavljene tudi naše strani na družbenih omrežjih. Če torej želite biti na tekočem z našo najnovejšo vsebino, preprosto naredite naslednje:
Ivan IV. ni bil znan le po svojem strogem značaju, ampak tudi po tem, da je imel eno najobsežnejših knjižnic tistega časa. Pravijo, da so bile v tej zbirki knjige, ki jih je Zoe (Sofija) Paleolog prinesla iz Konstantinopla, ter rokopisi, ki so pripadali Jaroslavu Modremu. Tudi sam Ivan Grozni je nenehno širil svojo knjižnico. Car je imel med drugim raje rimske avtorje, zato so zanj prevajali njihova dela. Rad je bral "Zgodovino" Tita Livija in Justinijanov zakonik. Všeč mu je bila tudi zgodba o trojanski vojni, ki jo je v svoji "Kronografiji" opisal bizantinski Janez Malala, in "Zgodba o nastanku in zavzetju Troje". Na Ivana Groznega je ta epska zgodba o trojanski vojni naredila takšen vtis, da je v svojem dopisovanju s pobeglim politikom Andrejem Kurbskim ga je obtožil, da je bil z njim nepošten tako kot Antenor in Enej.
Car Peter I. je svojo knjižnico zbiral na podlagi državnih interesov: naročal je prevode knjig o arhitekturi in gradbeništvu, inženirstvu in vojskovanju. Ruski cesar je poznal nekatere založnike in trgovce s knjigami, na primer obiskal je trgovino Nizozemca Jaquesa Deborda. Tam je kupil tri ducate knjig, med njimi tudi tiste o ladijskem prometu, vrtnarjenju in zgodovini trgovine. Tudi knjižna zbirka je odražala njegovo navdušenje nad nečim nenavadnim: Peter I. je imel v svoji zbirki knjigo nemškega avtorja o neverjetnih pojavih: od nenavadnega pojavljanja ljudi do letenja kometov, ter podroben astrološki koledar Danca Tycha Braheja z osebnimi opombami tega znanstvenika.
"Že več let je moja navada, da imam vedno pri sebi knjigo. Kadarkoli se je pojavil primeren trenutek, sem se lotila branja," je dejala Katarina II.
Knjige je vzljubila že kot otrok, ko je odkrila Racina in La Fontaina. Princesa Sofija Frederika Avgusta Anhalt-Tserbtskaja je ob prihodu v Rusijo uvedla obvezno branje in do konca življenja je ohranila navado, da je zjutraj in zvečer po dve uri posvetila knjigam in pisanju. Bila je skrbna bralka. Največjo pozornost je posvečala takšnim avtorjem, kot Rabelais, Montaigne in Ciceron. Stran za stranjo je prebirala večdelno "Zgodovino Nemčije" očeta Barra in enciklopedijo Diderota in D'Alamberja ter knjigo Montesquieuja "Duh zakonov". Sodobniki so občudovali Katarinino razgledanost: cesarica je zlahka citirala antičnih filozofov, na pamet je znala dela Likurga in Perikla.
Francoski intelektualci so bili več kot le imena na naslovnicah: dopisovala si je z Jeanom Leronom d'Alambertom in ga celo povabila v Rusijo (kot vzgojitelja velikega kneza Pavla Petroviča). Kupila je knjižnico Denisa Diderota, Nato pa je filozofu izplačala 15 tisoč livrov, ga imenovala za varuha in ukazala, naj mu takoj izročijo plačo za 50 let vnaprej. Šele po smrti avtorja "Enciklopedije" se je knjižnica preselila v Rusijo.
Ampak cesaričino glavno odkritje je bil Voltaire. Predano ga je občudovala in si z njim dolga leta dopisovala. Ko je umrl, si je nabavila knjižnico svojega najljubšega avtorja. Nameravala se je celo zanjo nameniti dvorec v Carskem Selu, vendar je knjige na koncu shranila v svojih zasebnih sobah.
"Zelo rad je imel rusko literaturo na splošno. Vse je vedel in o vsem je bral," je o Aleksandru III. povedal grof Sergej Šeremetjev. Cesarjev najljubši pisatelj je bil Fjodor Dostojevskij. To je bilo značilno za celo družino: tudi Aleksander II. in njegova sinova, velika kneza Sergej in Pavel, so bili močno navdušeni nad pisateljem.
Prestolonaslednik je začel spoznavati pisatelja z romanom "Zločin in kazen", ki ga je prebral s svojo ženo Marijo Fjodorovno. Ko je Dostojevski izvedel za zanimanje za svojo osebo, jim je začel pošiljati svoje nove knjige: "Besi", "Bratje Karamazovi" in "Dnevnik pisatelja". Car in pisatelj sta se nato začela dopisovati: Dostojevski je v pismih razkrival namene svojih romanov in poudarjal pomen ruske ideje. Do njunega srečanja je prišlo v Aničkovi palači. Potekalo je brez slovesnosti: pisatelj se ni držal dvornega protokola in se je obnašal povsem navadno. Ko je Aleksander III. pozneje izvedel za smrt Dostojevskega, je iskreno žaloval in menil, da nihče ne bo mogel nadomestiti te izgube.
"Povej cesarju, da mi je žal, da bom umrl; bil bi ves njegov. Povej mu, da mu želim dolgo, dolgo vladanje, da mu želim srečo v njegovem sinu, srečo v njegovi Rusiji" - je umirajoči Puškin prosil Vasilija Žukovskega, naj te besede izroči Nikolaju I.
Leta 1826 je cesar pesnika vrnil iz izgnanstva v Mihajlovskem, ker se je Puškin nahajal zaradi upora dekabristov. Omogočil mu je avdienco, na kateri ga je med drugim spraševal o uporu. Za slovo pa je car rekel, da bo odslej sam prvi bralec in cenzor pesnika. Nikolaj I. je od takrat preučeval pesnikova dela. Na primer, "Grof Nulin" se mu je zdel "najbolj očarljiva igra", v "Borisu Godunovu" pa je veliko izbrisal, čeprav je Puškin prosil za dovoljenje, da jo izda v avtorjevi različici.
Nikolaj I. je poznal tudi avtorja "Mrtvih duš". Nikolaj Gogol je na dvoru zaslovel s svojim delom "Večeri na kmetiji pri Dikanki" in se je sčasoma navadil pošiljati svoja nova dela carski družini. Cesar je dovolil uprizoritev dela "Revizor" (Glavni inšpektor) v gledališču in se celo udeležil premiere. Potem je ukazal tudi svojim ministrom, naj si ogledajo predstavo.
Tudi Nikolaj II. je bil navdušen ljubitelj knjig. Veliko je bral ("strastno in šezmerno", kot se temu reče). Še posebej je bil navdušen nad Nikolajem Gogolom. Družina zadnjega ruskega carja je imela raje večere s knjigami, kot hrupne zabave. Car sam je pogosto glasno bral svoji družini in izbiral poglavja iz romanov Ivana Turgenjeva, Nikolaja Leskova in Antona Čehova. Imeli so tudi čas za pustolovščine Sherlocka Holmesa in vznemirljive romane Alexandra Dumasa "Trije mušketirji" in "Grof Monte Cristo" ter za "Drakulo" Brama Stokerja. Po revoluciji se je Nikolaj II. poglobil v študij "Zgodovine bizantinskega imperija" Fjodorja Uspenskega. V Jekaterinburgu, tik pred smrtjo, se je car posvečal čas branju Biblije in Nikolaja Saltikova-Ščedrina.
Ali veste, kako je izgledala dnevna rutina ruskih carjev?
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
