Spoštovani bralci!
Naša spletna stran je na žalost blokirana na območju Slovenije, podobni grožnji so izpostavljene tudi naše strani na družbenih omrežjih. Če torej želite biti na tekočem z našo najnovejšo vsebino, preprosto naredite naslednje:
Portret Münnicha v drugi polovici 18. stoletja
Javna domenaV Oldenburgu rojeni dedni inženir grof Christoph von Münnich (ki so ga v Rusiji imenovali Hristofòr Antonovič Minih) je leta 1721 na povabilo Petra Velikega prišel v Rusijo, kjer je gradil ceste, pristanišča in obvoznice. "Še nikoli nisem imel v svoji službi tujca, ki bi bil tako sposoben uresničiti velike načrte kot Minih!" - je pripomnil samodržec, zadovoljen s svojim delom.
Nadarjeni Nemec se je izkazal ne le kot inženir in mestni guverner (leta 1728 mu je bilo zaupano upravljanje Sankt Peterburga, glavnega mesta cesarstva), temveč tudi kot vojaški reformator in vojaški poveljnik. Po njegovih prizadevanjih je bil v državi ustanovljen prvi kadetski korpus, prvi husarsi polk in prvi saperski polk.
Gravura "Veličastna zmaga ruske vojske pri Perekopu 31. (21.) maja 1736"
Javna domenaMünnich je uspešno vodil svoje enote med Poljsko nasledstveno vojno v letih 1734-1735. Leta 1736 med vojno proti Turkom pa je ruska vojska pod njegovim poveljstvom prvič v zgodovini vdrla na Krim in požgala prestolnico krimskega kanata Bahčisaraj.
Kasneje se je Hristofor Antonovič odločil, da se bo preizkusil v politiki, kar pa ga je skoraj stalo življenja. Leta 1741, po prihodu Elizabete Petrovne na prestol, je bil krivo obtožen veleizdaje in poneverbe ter obsojen na smrt. V zadnjem trenutku je bila kazen spremenjena v izgnanstvo v Sibirijo. Vojaški poveljnik, ki je padel v nemilost, je moral tam preživeti kar 20 let.
78-letnega Münnicha je v Sankt Peterburg ponovno pripeljal cesar Peter III. Münnich se ni strinjal z vsemi političnimi odločitvami vladarja, a ko je bil proti carju izveden državni udar, mu je ostal zvest do konca. Katarina II., ki je prišla na oblast po moževi pahnitvi s prestola, starega Nemca ni kaznovala, temveč ga je po njiegovi želji imenovala za guvernerja Sibirije.
Portret Leontija Leontjeviča Bennigsena
George DaweBaron Levin August Gottlieb Theophil von Bennigsen je leta 1773 začel služiti ruski vojski. V tistem času je bil že izkušen vojak: kot štirinajstletni deček se je pridružil hannovrski vojski in jo več let kasneje zapustil s činom podpolkovnika, da bi odšel v oddaljeno tujino.
Baron, ki je v Rusiji postal Leontij Leontjevič, je sodeloval v vojnah proti Poljakom, Turkom in Perzijcem. Za izkazan pogum, spretno vodenje vojske v drznih nepričakovanih napadih na sovražnika in uspešno obleganje sovražnih trdnjav je Bennigsen prejel več redov, zlati meč z diamanti ter velika posestva s tlačani.
7. februarja 1807 se je v bližini mesta Preisisch Eylau v Vzhodni Prusiji (današnji Bagrationovsk v Kaliningrajski regiji v Rusiji) ruska vojska pod poveljstvom Bennigsena soočila z Napoleonovimi silami v hudi bitki. Na bojišču je ostalo več kot 50.000 vojakov z obeh strani. "Kupi trupel so se drobili v nove kupe, ljudje so padali drug na drugega na stotine, tako da je bil ves ta del bojišča kmalu podoben visokemu nasipu nenadoma postavljene utrdbe," se je spominjal Denis Davidov, ki je sodeloval v bitki.
Bitka pri Eylau -
Jean-Antoine-Siméon FortNa koncu nobena od strani ni dosegla odločilne zmage. Kljub temu je bila tista bitka za Napoleona popoln neuspeh, ki je omajal vero francoskih vojakov v njihovega nepremagljivega cesarja. Bennigsenu se je lahko povrnil šele poleti istega leta v bitki pri Friedlandu.
Leontij Leontjevič se je še naprej boril proti Francozom med Domovinsko vojno leta 1812 in v času zunanjepolitične kampanje ruske vojske v letih 1813-1814. Kmalu po Napoleonovem porazu je Bennigsen zaprosil za upokojitev in se vrnil v rodni Hannover, kjer je preživel zadnja leta svojega življenja.
Adam Johann von Krusenstern
Javna domenaAdam Johann (Ivan Fjodorovič) von Krusenshtern, admiral, pomorščak, raziskovalec Pacifika, znanstvenik-hidrograf, eden od začetnikov ruske oceanologije, predstavnik plemiškega rodu Ostsee, je bil resnično vsestranska oseba. (Plemstvo Ostsee, kar pomeni Baltsko morje, je skupno ime za plemiške družine v Kurlandiji, Livoniji in Estoniji, ki so etnično pripadale predvsem baltskim Nemcem ali Švedom [op. prev.].)
Po sodelovanju v rusko-švedski vojni v letih 1788-1790 so mladega častnika Krusenshterna poslali na prakso v britansko mornarico, s katero je v šestih letih obiskal skoraj ves svet. Takrat je Ivan Fjodorovič spoznal, kako omejene so zmogljivosti ruskega pomorstva. Menil je, da morajo Rusi takoj začeti obkrožati svet, raziskovati svetovni ocean, iskati nove trgovinske partnerje, se osvoboditi posrednikov in začeti neposredno trgovinsko tekmovati z Anglijo, Nizozemsko in Portugalsko.
Čeprav ne takoj, so Krusenshternove zamisli našle odmev pri oblasteh. Leta 1802 je bil imenovan za vodjo prve ruske ekspedicije za plovbo okoli sveta. V treh letih sta ladji "Nadežda" in "Neva" prečkali Tihi, Atlantski in Indijski oceani, obiskali Severno in Južno Ameriko, jug Afrike, pristanišča na Japonskem in Kitajskem.
Adam Johann von Krusenstern v zalivu Avacha
Friedrich Georg WeitschMed potovanjem je Krusenshtern opravil obsežno oceanografsko in meteorološko delo, popisal Kurilske otoke, obalo Sahalina, Kamčatke in nekatere japonske otoke. Rezultate svojih raziskav je zapisal v svojem delu v treh zvezkih.
Po zaslugi Ivana Fjodoroviča je ruska flota, ki do takrat ni zapustila evropskih morij, začela samozavestno prečkati svetovne oceane v trgovske in znanstvene namene, odprave okoli sveta pa so postale redne. "Vesel sem, da pripadate Rusiji!" - je zgodovinar Nikolaj Karamzin navdušeno pisal navigatorju.
General-inženir E.I. Totleben
Javna domena"Brez Totlebena bi bili popolnoma izgubljeni," tako je admiral Pavel Nahimov, eden od vodilnih v obrambi Sevastopola med krimsko vojno (1853-1856), opisal prizadevanja vojaškega inženirja, rojaka iz Mitave (današnja Jelgava v Latviji), Franza Eduarda von Totlebena, pri utrjevanju mesta. Predvsem po njegovih zaslugah se je glavno oporišče Črnomorske flote skoraj leto dni upiralo združenim silam Velike Britanije, Francije, Otomanskega cesarstva in Sardinskega kraljestva.
Eduard Ivanovič (kot so ga imenovali v Rusiji) Totleben je v Sevastopol prispel tik pred prihodom sovražnikovih enot in ni zapravil niti sekunde. Okoli mesta so začeli hitro graditi številne utrdbe in bastione, iz vreč zemlje so zgradili več kilometrov dolgo obzidje in vzpostavili obsežen sistem jarkov.
Ni bilo časa za gradnjo močnih in ustreznih utrdb. Kljub temu so bili vsi dostopi do mesta močno zaščiteni s topniškim in strelskim ognjem. Zavezniki so Sevastopol nameravali zavzeti kar na poti, vendar so bili prisiljeni v sistematično obleganje.
Obramba Sevastopola
Franz RoubaudČeprav je mesto na koncu vseeno padlo, so oblastniki cenili Totlebenove usluge. Zadolžen je bil za posodobitev starih in vzpostavitev novih sistemov obrambnih linij od Baltskega morja do Kijeva. Eduard Totleben se je na bojišče vrnil leta 1877. Ravno takrat je ruska vojska med obleganjem turškega mesta Plevna (današnji Pleven v Bolgariji) potrebovala izkušnje in znanje nadarjenega vojaškega inženirja.
Konstantin Thon
Javna domenaToda niso vsi Nemci v Rusiji bili za vojaško ali vladno kariero. Konstantin Thon, sin nemškega draguljarja, ki se je naselil v Sankt Peterburgu, je svoje življenje posvetil arhitekturi.
Thon je postal ustvarjalec tako imenovanega rusko-bizantinskega sloga, ki je združeval tehnike ruskega klasicizma z okrasjem starodavne ruske arhitekture. V tem slogu je Konstantin Andrejevič leta 1830 nameraval obnoviti cerkev svete Katarine v Sankt Peterburgu. Cesarju Nikolaju I. je bil projekt tako všeč, da je mladega arhitekta vzel pod svoje okrilje in mu dal popolno svobodo ustvarjanja.
Barvna razglednica s katedralo Kristusa Odrešenika, fotografija iz leta 1896
Javna domenaLeta 1839 je bila po Thonovem načrtu zgrajena katedrala Kristusa Odrešenika v Moskvi, kar je trajalo 20 let. Medtem ko so bile laične in verske oblasti s katedralo zelo zadovoljne, Moskovčani nad njo niso bili navdušeni. "Eden največjih spomenikov dragega nesmisla je Odrešenikova katedrala - je kot ogromen samovar, okoli katerega se je blagodejno zbrala patriarhalna Moskva," je zapisal knez Evgenij Trubetskoj. Leta 1931 je bila stavba cerkve porušena, po razpadu Sovjetske zveze pa ponovno zgrajena.
Konstantin Thon je zasnoval številne izjemne arhitekturne zgradbe, katedrale in spomenike, med drugim Moskovsko železniško postajo v Sankt Peterburgu in Leningrajsko železniško postajo v Moskvi. Poleg katedrale Kristusa Odrešenika je bila njegova najznamenitejša stvaritev Velika Kremeljska palača (Большой Кремлёвский дворец "Bolšoj Kremljovski dvorec"), v kateri se danes nahaja protokolarna rezidenca predsednika Rusie.
Pogled na Veliko Kremeljsko palačo v Moskvi
Legion MediaKako pa danes živijo nekateri ruski nemci, na primer tisti na bregovih Volge?
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
