Spoštovani bralci!
Naša spletna stran je na žalost blokirana na območju Slovenije, podobni grožnji so izpostavljene tudi naše strani na družbenih omrežjih. Če torej želite biti na tekočem z našo najnovejšo vsebino, preprosto naredite naslednje:
- Naročite se na naš Telegram kanal
- Obiščite našo spletno stran in vklopite potisna obvestila, ko vas zaprosi za to: https://si.rbth.com
- Namestite storitev VPN na svoj računalnik in telefon, da boste imeli dostop do naše spletne strani tudi v primeru blokiranja
18. stoletje. Indijski ocean. Piratska ladja, ki jo vodi enooki kapitan, zasede ladjo, na kateri pluje dedič grofovskega naziva z nevesto iz Kalkute v Anglijo. Eden od piratov vzame grofove dokumente in pod njegovim imenom - in z njegovo nevesto - odpluje v Anglijo.
To je zaplet pustolovskega romana Dedič iz Kalkute. Sprašujete se, kaj ima s tem opraviti Rusija? To knjigo je namreč napisal sovjetski pisatelj, še več, v gulagu, kjer mu je tudi pomagala preživeti. Toda začnimo od začetka.
"Pristal je v gulagu zaradi blebetavosti"
Arhivska fotografija
Robert Stilmark je bil nemškega in švedskega rodu, rodil pa se je leta 1909 v Moskvi. Po diplomi na enem prvih sovjetskih literarnih inštitutov je postal mednarodni novinar, ki se je ukvarjal s kulturnimi odnosi s Švedsko in delal za večje literarne in umetniške revije.
Med drugo svetovno vojno se je boril v izvidniški enoti Rdeče armade in bil hudo ranjen, nato pa se je izšolal za vojaškega topografa in se pridružil generalštabu. Aprila 1945, le mesec dni pred koncem vojne, je bil Robert aretiran in obsojen na 10 let zapora v delovnem taborišču po členu 58-10 "protirevolucionarna propaganda" ali "blebetanje", kot se je temu reklo. Stilmark naj ne bi odobraval Stalinove obnove Moskve - rušenja Suharjevega stolpa in Rdečih vrat - ter preimenovanja mest po sovjetskem vzoru.
Robert je tri leta preživel v zaporih in taboriščih v okolici Moskve, nato pa so ga premestili na sever, kjer se je kmalu začela gradnja Transpolarne magistrale (arktične železnice), enega najbolj ambicioznih projektov v gulagu. Povezala naj bi severne dele države, od Barentsovega morja do Čukotke, prek močvirij in tundre.
Gulag map
Stilmark je bil zadolžen za gradnjo vzhodnega odseka železnice Salehard-Igarka. Projekt ni bil nikoli v celoti uresničen - po Stalinovi smrti so ga ustavili, zapornike pa množično amnestirali.
Napisal roman, da bi preživel
V taborišču so bili poleg navadnih kriminalcev zaprti tudi politični zaporniki. Mnogi med njimi so iskali naklonjenost nadrejenih in celo "vodilne položaje" v zaporniški hierarhiji. Eden od njih je bil Vasilij Vasilevski, referent za delovne naloge.
Vasilevski je izvedel, da ima Stilmark literarne izkušnje, in si izmislil obojestransko koristno "shemo". Novinca razbremeni težkega dela, ta pa zanj v zameno napiše zgodovinski roman. Vasilevski je nekje slišal, da Stalin obožuje tovrstne knjige, in upal, da bo takšno "darilo" poslal vodji v svojem imenu, da bi tako dosegel amnestijo ali vsaj skrajšal taboriščno kazen.
Delo na severnem tečajniku ni obetalo nič dobrega, razen zmrznjenih prstov pri sekanju in žaganju lesa, zato je Stilmark privolil. Vasilevski mu je dodelil delo v taboriščni banji ter mu priskrbel papir in črnilo. Pisatelj je delal na knjigi vsak dan po 20 ur celih 14 mesecev.
Roman, ki opisuje pustolovščine piratov na morjih Indijskega oceana, severnoameriških Indijancev, obdobje velikih odkritij in španske inkvizicije, je nastal "v soju petrolejke, v pozabljeni zemljanki sredi tajge, brez kakršnekoli pomoči, brez gledanja na zemljevid ali knjigo," kot je avtor zapisal v pismih svojemu sinu. Nekaj informacij o stari Angliji je dobil od zaprtega profesorja, ki je potoval v tujino.
Vsako novo poglavje je Stilmark prebral zapornikom, ti pa so nestrpno čakali na nadaljevanje. V taborišču so ga spoštovali in se ga je oprijel vzdevek "oče pisatelj". V svoji avtobiografiji Peščica svetlobe je Stilmark opisal, kako se je Vasilevski odločil podkupiti enega od kriminalcev, da bi ubil "literarnega sužnja", ko je bil roman že skoraj končan. Vendar si je Stilmark prislužil spoštovanje kriminalcev in ti so se mu postavili po robu.
Usoda "Dediča iz Kalkute"
Po izpustitvi iz taborišča leta 1953 je bil Stilmark nekaj časa v izgnanstvu v Sibiriji. Ko je prejel pismo Vasilevskega, je že skoraj pozabil na svoj roman. Psevdoavtor je sporočil, da je bil njegov rokopis zasežen, in prosil, naj Stilmarkov sin v Moskvi stopi v stik z oblastmi, vrne rokopis romana in omogoči njegov tisk. Stilmark je sinu Feliksu poslal ustrezna navodila.
Kot je Feliks pozneje zapisal v predgovoru k očetovi avtobiografiji, so mu resnično dali rokopis. V tajnih službah so celo dejali, da je to dobra stvar in da jo je treba vsekakor objaviti. Feliks je besedilo knjige posredoval Ivanu Jefremovu, pisatelju, ki ga je poznal. Slednji je bil sprva skeptičen do rokopisa, pa tudi avtorjeva taboriščna preteklost je bila morebitna ovira za objavo. Ko pa ga je začel brati, se Jefremov preprosto ni mogel odtrgati. "Zakaj, hudiča, mi vaš Fedja [Feliks] ne prinese... tretji del! Hitro ga pošljite k meni! V naši družini smo že na koncu z živci. Lahko tudi sam pošljem svojega sina Alana k temu Fedji: moral bi na pot, a ne more oditi, ne da bi izvedel, kakšen je konec romana!" je Stilmark citiral Jefremova v avtobiografiji.
Jefremov je knjigo nazadnje priporočil založniku. Leta 1958 je "Dedič iz Kalkute" izšel pod dvema imenoma: R. A. Stilmark in V. P. Vasilevski. Založnik je avtorja prepričeval, naj odstrani priimek prevaranta, vendar ga je Stilmark ohranil "iz prijateljske solidarnosti do nekdanjega zapornika" in tudi zato, ker brez njega knjige sploh ne bi bilo.
Detgiz, 1958; Založba RuDa, 2019
Nato pa je Vasilevski zahteval polovico Stilmarkovega honorarja in "soavtorju" zagrozil, da bo prosil svoje kriminalne prijatelje, naj se mu ponovno maščujejo. Na koncu se je Stilmark obrnil na sodišče, da bi ga priznali kot edinega avtorja, in "avtorju ideje" plačal le majhen znesek.
Razkrita je bila še ena neverjetna podrobnost te zgodbe. Da bi dokazal svoje avtorstvo, je "oče romanopisec" v besedilo "Dediča" zakodiral sporočilo. V enem od odlomkov so prve črke vsake druge besede skupaj tvorile "lažni pisatelj, tat, plagiator" - in seveda je bil mišljen Vasilevski.
Leta 1959 je bil roman objavljen pod pravim avtorskim imenom. Leta 1989, v času perestrojke, je bil ponovno objavljen. Številne prej prepovedane knjige - od Aleksandra Solženicina do Borisa Pasternaka - so postale dostopne širši javnosti. K novemu porastu zanimanja bralcev je prispevalo tudi dejstvo, da je postala znana taboriščna zgodovina nastanka "Dediča", ki so jo prej držali v tajnosti.