S kom so se spopadale ruske kolesarske enote?

Arhivska fotografija
Več vojaških kolesarjev je bilo pokopanih v bližini kremeljskega zidu. V Moskvi so po njih poimenovali celo ulico.

Spoštovani bralci! 

Naša spletna stran je na žalost blokirana na območju Slovenije, podobni grožnji so izpostavljene tudi naše strani na družbenih omrežjih. Če torej želite biti na tekočem z našo najnovejšo vsebino, preprosto naredite naslednje:

  • Naročite se na naš Telegram kanal
  • Obiščite našo spletno stran in vklopite potisna obvestila, ko vas zaprosi za to: https://si.rbth.com
  • Namestite storitev VPN na svoj računalnik in telefon, da boste imeli dostop do naše spletne strani tudi v primeru blokiranja

Lahko so se hitro, tiho in nepričakovano približali sovražnikovemu položaju, mu zadali boleč udarec in prav tako hitro izginili. Na začetku 20. stoletja, ko je konjenica že zamrla, motorizirana pehota pa še ni zaživela, so bile mobilne kolesarske enote zelo priljubljene v oboroženih silah različnih držav po svetu.

Kolo ne potrebuje hrane ali goriva, nima nič posebnega pri vzdrževanju, lahko prevaža manjše tovore, ki jih človek ne bi mogel nositi sam. Kolesarske enote so se gibale z enako hitrostjo kot konjenica (6-12 km/uro) in so dosegale razdaljo do 120 km/uro. Potrebovali so samo dobro cesto in toplo vreme.

April-oktober, 1918. RSFSR. Moskva. Ekipa kolesarjev-komunikatorjev Rdečih latvijskih strelcev v Kremlju

Vojakom na kolesih so v Ruskem imperiju rekli самокатчики "samokàtčiki" (samovozeči) ali preprosto kolesarji. Prve ekipe kolesarjev so se tu pojavile leta 1891. Svoje "železne konje" so pustili v zaledju, tako da so se morali boriti kot navadna pehota, vendar so imeli za razliko od nje prednosti v hitrosti in manevriranju. Do leta 1917 je bilo v ruski cesarski vojski ustanovljenih več kot 30 samovozečih čet.

Kolesarji Ruske cesarske vojske, okoli 1910-1916

Kolesarji so bili oboroženi s pištolami, brzostrelkami, minometi in granatami, ki so jih s posebnimi nosilci pritrdili na okvir kolesa. Del opreme in streliva je bilo mogoče prevažati v prostornih prtljažnikih.

Skupina kolesarjev Rdeče armade s psi, ki iščejo mine, na vojaški paradi v Moskvi 1. maja 1938

Na začetku so bili ti vojaki opremljeni s kolesi 'Gerard', ki jih je izdelalo francosko podjetje Peugeot. Med prvo svetovno vojno so ga zamenjali domači modeli 'Duks vojaški' ruskega izumitelja Mihaila Ščipanova, ki je takrat veljal za najboljšega na svetu.

Oktober 1918. RSFSR. Petrograd. Vojaški kolesarji oddelka Sovnarkom na eni od mestnih ulic med Državljansko vojno

Na poljih "Velike vojne" so ruske kolesarske enote uporabljali za izvidovanje in komunikacije, ter z njihovo pomočjo varovali konjenico in pehoto. Z izkoriščanjem svojega tihega delovanja so izvajali učinkovite nočne napade na sovražnika. Poveljstvo jih je uporabljalo tudi kot zelo mobilno rezervo za zapolnitev pomanjkljivosti v obrambi ali obratno - za hiter preboj v sovražnikove vrste. Kolesarji zaradi svoje specifičnosti praviloma niso jemali ujetnikov.

1919: pripadniki boljševiške mehanizirane enote med državljansko vojno, ki je sledila ruski revoluciji, ovirali napad monarhističnega generala Judeniča na Petrograd (pozneje Leningrad) v Rusiji. Poleg oklepnih avtomobilov in motorjev so za izvidovanje uporabljali tudi kolesa

"Samokàtčiki" so postali celo junaki revolucionarnih dogodkov leta 1917. Novembra so v Moskvi izbruhnili spopadi med privrženci in nasprotniki nove vlade, pri čemer se je rezervni bataljon kolesarjev, nameščen v mestu, postavil na stran boljševikov. Trije padli vojaki te enote so bili pokopani blizu kremeljskega obzidja, v njihovo čast pa so Novoblagoslovljeno ulico preimenovali v ulico Samokatnaja.

Parada na Rdečem trgu. Kolesarji

Kolesarske enote so se aktivno uporabljale v ruski državljanski vojni, ki je bila v polnem teku. Belemu gibanju je "železne konje" dobavljala Atlanta, medtem ko za Rdečo armado so jih boljševiki večinoma odvzeli od prebivalstva. 1. avgusta 1919 so celo razglasili tako imenovano "kolesarsko mobilizacijo".

Domobranci v bližini Moskve

V Rdeči armadi med drugo svetovno vojno kolesa niso bila tako razširjena kot v Wehrmachtu ali finski vojski. V času težkega za Sovjetsko zvezo konflikta si sovjetska industrija ni mogla privoščiti množične proizvodnje koles, zato se je problem dopolnjevanja tega načina prevoza v veliki meri reševal s pomočjo trofejnih vozil.

Parada na Rdečem trgu. Kolesarji

V mehaniziranem načinu vojskovanja vojaški kolesarji praktično niso več sodelovali v bojnih operacijah. Vendar so bile tudi izjeme. Na primer, 1. kolesarska-motoristična brigada, ki je poleg polka "samokàtčikov" vključevala še motoristični polk in oklepno četo, se je poleti in jeseni 1942 v bližini Rževa hudo spopadla s sovražnikom.

Čeprav so lahko kolesarje med vojno še vedno uporabljali za izvajanje posebnih nalog in izvidniških operacij, so služili predvsem v komunikacijskih silah.

"Najpogosteje smo se morali "prevažati" med štabi polkov in štabi divizij," se spominja veteran Vladimir Fomin: "Ko smo odhajali na drugo operacijo, smo zapečatene kuverte in pakete z ukazi in bilteni ovijali okoli granate - da bi jo v očitni nevarnosti razstrelili in uničili zaupane tajne štabne dokumente (čeprav do tega nikoli ni prišlo). https://www.mk.ru/social/2014/12/05/voyna-samokatnaya-veteran-vladimir-fomin-bilsya-s-nemcami-na-velosipede.html

Madžarska. Budimpešta. 5. februar 1945. Vojak Rdeče armade na trgu Kalvaria med nadzorom četrti, ki so jo zasedli fašisti

Tukaj lahko preberite o Ruski gardi - zgodovini elitnih enot Rusije.

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke