Spoštovani bralci!
Naša spletna stran je na žalost blokirana na območju Slovenije, podobni grožnji so izpostavljene tudi naše strani na družbenih omrežjih. Če torej želite biti na tekočem z našo najnovejšo vsebino, preprosto naredite naslednje:
- Naročite se na naš Telegram kanal
- Obiščite našo spletno stran in vklopite potisna obvestila, ko vas zaprosi za to: https://si.rbth.com
- Namestite storitev VPN na svoj računalnik in telefon, da boste imeli dostop do naše spletne strani tudi v primeru blokiranja
Nacionalni muzej palače v Taipeju / Javna domena
"Zaradi naših grehov so prišla neznana ljudstva, brezbožni Moabci, za katere nihče ne ve natančno, kdo so in od kod so prišli, kakšen je njihov jezik, katero pleme so in kakšne vere", tako je kronist opisal prvi pojav mongolske vojske blizu ruskih meja, kar se je zgodilo leta 1223. Vendar Mongoli takrat niso načrtovali invazije na Rusijo. Pohod poveljnikov Subedeja in Džebe na vzhodnoevropsko ravnino je imel bolj izvidniški kot osvajalski značaj.
30-tisočglava mongolska vojska je prek kavkaških gora prispela v stepe severne črnomorske obale in napadla nomadska plemena turško govorečih Kumanov, na ozemlju katerih so bile ruske kneževine. Ne glede na to, da odnosi med knezi in temi sosedi še zdaleč niso bili idealni, so se odločili, da se odzovejo klicu na pomoč kumanskega kana Kotjana in se postavijo po robu Mongolom z enotno vojsko.
Javna domena
Bitka na reki Kalki (na ozemlju vzhodne Ukrajine) 31. maja 1223 se je za rusko-poljsko vojsko končala s popolnim porazom: živ je ostal le vsak deseti vojak, umrlo je najmanj devet knezov, izgubljeno pa je bilo tudi veliko število plemenitih bojarjev. Vzroki za nesrečo so bili podcenjevanje nasprotnika, pomanjkanje enotnega poveljstva in pomanjkanje usklajevanja vojaških voditeljev.
Po zmagoslavju so Mongoli krenili proti vzhodu in z leti sta strah in groza v srcih ruskega ljudstva pojenjala. Leta 1237 je mogočni imperij ponovno vzbudil pozornost. Močno cesarstvo je znova zaslovelo leta 1237. V obsežnem zahodnem pohodu pod poveljstvom Džingiskanovega vnuka Batija in Subedeja, ki je že pred časom dobro preučil regijo, je sodelovalo 14 potomcev Džingiskana, in vsak od njih je imel pod sabo tumen - 10 tisoč konjenikov. Po drugi različici število mongolskih vojakov ni preseglo 40 tisoč.
Javna domena
Vsekakor se je v zahodni smeri pomikala ogromna (za tiste čase) množica vojakov, ki so odlično obvladali jahanje in lokostrelstvo, okrepljena pa je bila z raznovrstnim arzenalom oblegalnega orožja iz podjarmljene Kitajske. Zoperstavile so se mu razdrobljene sile ruskih kneževin, ki so bile vedno sprte med seboj in se niso mogle združiti niti pred tako strašno nevarnostjo.
Na poti Mongolom je stala Rjazanska kneževina, ki je prosila za pomoč svoje sosede: Vladimirsko-Suzdaljsko in Černigovsko kneževino. Vendar je prva odlašala s pošiljanjem vojakov, druga pa jih je zavrnila, ker se je Rjazan izognil sodelovanju v spopadu z Mongoli leta 1223.
Andrej Mironov (CC BY-SA 4.0)
Kljub pomanjkanju podpore so se Rjazanci odločili, da se bodo uprli, in na ultimat Mongolov, naj jim dajo desetino vsega premoženja, odgovorili: "Če nas več ne bo, bo vse vaše!" Mesto je padlo 21. decembra 1237 po petdnevnem obleganju. "In v mestu ni ostalo niti enega živega bitja, vsi so poginili in vsi so spili isti kelih smrti. Ni ostalo nobenega stokanja ali žalovanja, ne očeta ne matere za svoje otroke, ne otroka za očeta in mater, ne brata za brata, ne sorodnikov, ampak so vsi skupaj ležali mrtvi. In vse to se je zgodilo zaradi naših grehov!" pripoveduje "Povest o razrušenju Rjazana pod poveljstvom Batu kana".
1. januarja 1238 so Mongoli v bitki blizu mesta Kolomna premagali prav tisto Vladimirsko vojsko, ki je prišla na pomoč Rjazanu. Vendar so tudi napadalci tistega dne utrpeli veliko izgubo. V boju je padel ugledni vojskovodja Kulhan - eden od Džingiskanovih sinov in edini potomec Džingiskana, ki je bil izgubljen med pohodom v Rusijo.
Max Presnyakov (CC BY-SA 3.0)
Med nadaljnjim pohodom je Mongole nenadoma napadel "mala družina" (knežja vojska, op. ur.) rjazanskega plemiča Jevpatija Kolovrata, ki je zamujal na obleganje domačega mesta. Kolovratu je z majhno vojsko uspelo sovražnikovi vojski zadati boleče udarce in celo uničiti njeno zaledje. Pogumnega bojevnika je opazil tudi sam Batu kan. Ko je bil Jevpatij ubit v bitki, je navdušeni kan ukazal, naj njegovo truplo izročijo ujetim prebivalcem Rjazana, in jih osvobodijo.
Mongoli so z ognjem in mečem korakali po deželi Vladimirsko-suzdaljske kneževine ter opustošili številne vasi in mesta, vključno z Moskvo. 7. februarja je padlo tudi glavno mesto kneževine Vladimir, v požaru pa je umrla družina vladarja Jurija Vsevolodoviča. Samega velikega kneza takrat ni bilo v mestu. Svoje sile je zbral na reki Sit, kjer je 4. marca umrl skoraj z vso svojo vojsko, saj je doživel poraz od vojskovodje Burundaja. Tako je bila celotna severovzhodna Rusija podrejena Mongolom.
Javna domena
Boj z močnim Vladimirjem je izčrpal napadalce, katerih ofenziva je začela po malem zastajati. Batu kan ni hotel tvegati in ni napadel velikega trgovskega središča Novogorod, njegovo vojsko so pregnali iz Smolenska, majhen Kozelsk pa so morali oblegati več kot 50 dni. Ko so ga končno zavzeli, je besni kan ukazal pobiti vse prebivalce (dvanajstletni knez Vasilij se je po navedbah kronike "utopil v krvi") in "zlobno mesto" zravnati z zemljo.
Mongoli so potrebovali premor, zato so šele naslednje leto obnovili napad na ruske dežele. Tokrat so bile poražene južne kneževine. 3. marca 1239 so zavzeli nedostopni Pereslavelj, 18. oktobra Černigoj, 6. decembra pa je padel stari Kijev. "To mesto je bilo nekoč zelo veliko in zelo poseljeno, zdaj pa se je zmanjšalo skoraj na nič: v njem je komaj dvesto hiš..." je zapisal italijanski frančiškan Giovanni da Pian del Carpine, ki je leta 1245 obiskal nekdanjo prestolnico Kijevske Rusije. Potem ko so Mongoli opustošili gališka in volinska ozemlja, so vdrli na Madžarsko in Poljsko.
Javna domena
Rusija je utrpela strašno opustošenje: veliko ljudi je bilo ubitih ali ujetih, 49 od 74 znanih mest je bilo uničenih, 14 od njih ni nikoli več zaživelo, 15 pa je bilo spremenjenih v majhne vasi. Gospodarstvo in kultura sta utrpela velik udarec - v požaru so zgoreli številni dragoceni rokopisi, številne cerkve pa so se spremenile v ruševine.
Mogočna mongolska država Zlata horda, ki se je raztezala od Krima do Sibirije, ni začela zasedati ruskih dežel, temveč je v njih vzpostavila svojo politično in gospodarsko moč. Zdaj so bili kani tisti, ki so odločali, kdo in kako bo vladal v Rusiji, knezi pa so morali k njim hoditi po jarlike (dovoljenja) za vladanje v svojih deželah.