Spoštovani bralci!
Naši spletni strani zaradi trenutnih okoliščin grozi omejitev ali prepoved dostopa, podobni grožnji so izpostavljene tudi naše strani na družbenih omrežjih. Če torej želite biti na tekočem z našo najnovejšo vsebino, preprosto naredite naslednje:
Ura, ki jo je Lazar postavil v Kremlju. Miniatura v Ilustrirani kroniki Ivana Groznega, 16. stoletje
Javna domenaMenih Lazar je bil doma iz Prizrena, svojo domovino pa je zapustil kmalu po tem, ko so Turki leta 1389 hudo premagali Srbe v bitki na Kosovem polju. Nekaj časa je bil asket v samostanu Hilandar na gori Atos v Grčiji, nato pa je prišel na dvor moskovskega kneza Vasilija I. Dmitrijeviča.
Lazar Hilandarski (ali Lazar Srb, kot so ga začeli imenovati v Rusiji) ni bil le Božji služabnik, ampak tudi spreten urar. Leta 1404 je po naročilu ruskega vladarja izdelal mehansko uro z bitjem, ki je bila nameščena na enega od stolpov moskovskega Kremlja.
Prva javna ura v Rusiji se je izkazala za pravi tehnološki čudež in je pravilno delovala več kot dvesto let, preden je jo zamenjala sodobnejša stolpna ura. Žal izum Lazarja Srba ni doživel naših dni in zanj vemo le iz kronik.
Trgovec, diplomat, tajni agent, vojaški svetovalec, državni in javni funkcionar - vse te vloge je uspešno združil potomec hercegovskih knezov grof Savva Lukìč Raguzinski-Vladislavovič, kot so ga imenovali v Rusiji (kjer so uporabljali tudi patronim ali otčestvo - Lukìč [op. prev.]). Postal je eden glavnih svetovalcev ruskega carja Petra I.
Nadarjeni mladenič se je v Istanbulu aktivno ukvarjal s trgovino, dokler mu ni leta 1702 tamkajšnje rusko veleposlaništvo ponudilo delo proti skupnemu sovražniku pravoslavnih Srbov in Rusov - Turkom. Raguzinski-Vladislavovič je dobro poznal notranjo in zunanjo politiko Osmanskega cesarstva, imel je veliko število stikov po vsej Evropi in ruskim diplomatom posredoval dragocene tajne informacije.
Leta 1708 se je grof preselil v Moskvo, kjer je postal carjev svetovalec za jugovzhodno Evropo, zlasti za rodni Balkan. Savva Lukìč je pogosto potoval v Črno goro in navezal stike s kneževinama Moldavijo in Vlaško. Leta 1711 je med Prutsko kampanjo proti Turkom, ki je potekala prav skozi moldavsko ozemlje, kot svetovalec "za nasvet o lokalnih zadevah" obiskal štab poveljnika ruske vojske Borisa Šeremetjeva.
Pozneje so ga poslali v Benetke in Rim, kjer je nadzoroval mlade ruske plemiče, ki so se tam usposabljali za pomorske in vojaške zadeve. V Vatikanu se je Savva Lukìč pogajal o razvoju dvostranskih odnosov med Moskvo in Svetim sedežem.
Posebno mesto v biografiji Raguzinskega-Vladislavoviča zavzema misija na Kitajskem leta 1727, med katero je reševal zadeve v zvezi s trgovino in določanjem meje med obema silama. Mesto Troickosavsk (danes Kjahta), ki ga je diplomat ustanovil istega leta na meji z Imperijem Čing (Qing), je bilo do druge polovice 19. stoletja glavno središče rusko-kitajske trgovine.
"Spominjam se, spominjam se tega dragega soborca, gusarja z brki in jezdeca, ki se je ponašal s podobnostjo s Petrom Velikim, s čigar portretom je umrl," je o Petru Abramoviču Tekeli, srbskem plemiču, ki je v Rusiji naredil bleščečo vojaško kariero, toplo govoril izjemni vojskovodja Aleksander Suvorov.
Tekeli je sicer sprva služil avstrijskim Habsburžanom v vrstah madžarskih gusarjev, vendar se je zaradi nadlegovanja madžarskih soborcev leta 1747 preselil v Rusko Cesarstvo, kjer se je pridružil vojski v činu poročnika. Po 42 letih se je upokojil kot vrhovni general.
Peter Abramovič je sodeloval v številnih bitkah proti Poljakom, Turkom in Prusom, kjer je večkrat pokazal pogum in hrabrost. Vojaški vodja pa je najbolj znan zahvaljuoš sodelovanju v uničevanju vojaške in politične organizacije dnjeperskih kozakov Zaporoška Seč.
Cesarica Katarina II. je menila, da so kozaki pijanci in nevedneži, "škodljiva množica" ter "politično raznolika in neumna skupina", katere glavna dejavnost je bila ropanje in plenjenje.
Maja 1775 je Tekeli dobil pod svoje poveljstvo korpus, s katerim naj bi uničil Seč, ki jo je bilo tako težko nadzorovati.
Tekelijeva vojska je hitro krenila proti kozaškemu naselju in jih presenetila. Poveljniku je uspelo doseči dogovor s starešinami in se tako izogniti prelivanju krvi. Kozaki so se prostovoljno odpovedali trdnjavi, ki jo je rusko topništvo zravnalo z zemljo, potem ko so zasegli zakladnico in arhive.
Ognjeslav Kostović je bil star komaj trideset let, ko se je odločil, da se iz Avstro-Ogrske preseli v Rusijo. Srb je sodeloval v rusko-turški vojni v letih 1877-1878, med katero je bil povišan v mornariškega kapitana. Vendar mu vojaška kariera ni bila všeč, zato se je odločil, da se bo posvetil znanosti.
Leta 1878 se je Ognjeslav Stepanovič začel ukvarjati z izdelavo podmornice. "čoln riba" z enim propelerjem naj bi na krovu prevažal 8 oseb in imel celo prototip torpedne naprave za izstrelitev 12 torpedov enega za drugim. Vendar projekt zaradi pomanjkanja dovolj zmogljivega motorja ni bil nikoli izveden.
Nato se je srbski izumitelj posvetil razvoju ogromnega zrakoplova 'Rusija', dolgega 64 metrov. Ognjeslav Stepanovič se je učil iz preteklih napak in zasnoval motor z notranjim izgorevanjem z močjo 80 KM, ki je bil nazadnje uspešno izdelan in preizkušen.
Kostović je svoj "izboljšani motor, ki deluje na bencin, parafin, naftne in druge pline ter eksplozive", patentiral v Rusiji, Združenem kraljestvu in ZDA. Izum se je široko uporabljal, tudi v avtomobilih.
Vendar pa zrakoplov 'Rusija' nikoli ni vzletel, saj ni bilo dovolj finančnih sredstev. Kostović ni imel navade obupati in je vse do svoje smrti leta 1916 razvijal nove projekte, med drugim triplan, aerohidroplan in celo helikopter.
Legendarni poveljnik Rdeče armade in divji konjenik Oleko Dundič je bil eden glavnih junakov Državljanske vojne v Rusiji in verjetno najslavnejši Srb, ki je v njej sodeloval.
Leta 1916 je bil kot podčastnik avstro-ogrske vojske ujet v Rusiji. Tam se je odločil, da se bo pridružil srbskemu prostovoljnemu korpusu, ki je bil sestavljen iz nekdanjih vojnih ujetnikov za boj na strani Antante.
Kmalu po izbruhu Državljanske vojne v Rusiji se je Oleko Dundič postavil na stran boljševikov. Boril se je v vrstah Prve konjeniške armade, ki je bila ena od najbolj pripravljenih operativnih enot "rdečih", in je zaslovel zaradi izjemne pogumnosti na bojišču.
"Prav on, naš "rdeči" Dundič, je s štirimi tovariši opravil drzen napad na Voronež, nekaj dni preden so ga "beli" zapustili. Pet "drznežev" je vdrlo na cesto Revolucije (ki se je takrat imenovala Bolšaja Dvorjanska ulica [op. Russia Beyond]) in povzročilo takšno paniko, kot da bi v mesto vdrl cel polk," se spominja Semjon Budjonnij, poveljnik prve konjenice.
Dundič je padel v boju 8. julija 1920 v času sovjetsko-poljske vojne. "Kdo se lahko primerja s tem dobesedno pravljičnim junakom v drznosti, pogumu, prijaznosti in prijateljski srčnosti? Bil je lev s srcem ljubkega otroka," je slavnega konjeniškega častnika opisal soborec Srba v prvi konjeniški armadi Kliment Vorošilov, ki je pozneje postal maršal Sovjetske zveze.
Tudi drugi tujci so izvrstno služili Rusiji. Tukaj lahko preberite o 5 zvestih Poljakih.
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
