Jugoslovanski pilot, ki se je znašel v težavah, ko je rešil MiG-21 in vzkliknil »Živela Rusija!«

General Ljubomir Bajić

Osebni arhiv
Srbski general Ljubomir Bajić je ekskluzivno za Russia Beyond povedal, kako je pred 45 leti tvegal življenje, da bi rešil letalo MiG-21, in se znašel v težavah zaradi parole »Živela Rusija!«, pa tudi nekaj več o ruskih letalih in svoji karieri. Z MiG-29 je letel tudi nad Slovenijo.

»Dobro vemo, kdo je Ljuba Bajić,« je pred nekaj dnevi v Domu Vojske Srbije rekel general Nikolaj Staskov, nekdanji načelnik štaba ruskih vojaških padalcev (VDV) iz časov Natovih napadov na ZR Jugoslavijo, ko je srbskemu generalu Ljubomirju Bajiću izročal Medaljo Pokriškina. Medalja, poimenovano po legendarnem ruskem pilotu, je bila podeljena ob 45. obletnici dogodka, ko je pilot Ljubomir Bajić kljuboval ukazom poveljstva in ni hotel zapustiti letala MiG-21.

General Staskov izroča medaljo Pokriškina generalu Bajiću

Mi smo se srečali z Bajićem pred nekaj tedni v Beogradu. Čeprav je dopolnil 80 let, srbski general in bivši pilot še naprej hodi s trdnim korakom. Srečala sva se pred njegovim vhodom v Novem Beogradu in odšla v stanovanje, kjer sva pogovor začela z incidentom z MiG-21.

Že 45 let kroži legenda, da se kljub navodilom poveljniškega centra niste hoteli kapitulirati iz letala MiG-21. Lahko danes poveste kaj več o tem?

Primer, o katerem govorite, je bil označen za letalsko nesrečo. Iskreno vam bom opisal tale incident. Zgodil se je 17. junija 1974. Takrat sem bil namestnik komandanta 128. eskadrilje 204. lovskega letalskega polka. Poveljnik eskadrilje je bil danes pokojni general Živan Mirčetić. Naša 128. eskadrilja je bila posebej pomembna, ker je takrat kot edina usposabljala pilote za nadzvočna letala; šele pozneje je to prevzela Vojaška akademija.

Tistega 17. junija je naš polk imel vajo. Poleg 128. eskadrilje sta 204. polk sestavljali še 126. in 127. Vsaka eskadrilja je imela svoje vojaško letališče. Naša 128. eskadrilja je bila poslana v Kraljevo, 127. je ostala v Batajnici, 126. je bila odletela v Tuzlo. Ko se eskardilja premešča na drugo letališče, po nenapisanem pravilu prvi poleti komandant, za njim ostali piloti, potem pa namestnik komandanta kot zadnji. Pri povratku je razpored obrnjen.

Imel sem nalogo, da poletim zadnji. Ker je naša eskadrilja izvajala usposabljanja, smo imeli deljeno število letal z enim oz. dvema sedežema, 126. in 127. eskadrilja pa sta imeli 12 enosedov in 2 dvoseda. Meni je bil tistega 17. junija določen dvosed. Po službenih pravilih mora tehničar v primeru, da pilot na dvosedu leti sam, zagotoviti ročico za dodatno zgorevanje pri ročici za plin, da pri vzletanju ne bi prišlo do upada in blokade motorja. Dodatno zgorevanje se uporablja pri vzletanju, ko motor deluje z največjo močjo.

Jaz sem človek, ki zaupa ljudem, in enako sem zaupal tudi tehničarju. Pred vzletom mi je sporočil, da je vse v redu, jaz sem podpisal knjižico in sedel v letalo. Opravil sem vse potrebne postopke in zapeljal na pisto za vzlet. Pista v Batajnici ni bila prekrita z asfaltom, zato so se pri vzletanju prenašale vibracije. Po vzletu je najprej potrebno dvigniti pristajalna kolesa, nato premakniti zakrilca, zatem sprostiti motor in prekiniti dodatno zgorevanje. Ko pa sem premaknil ročico, sem opazil, da se ni nič zgodilo. Takoj mi je bilo vse jasno.

Komandni stolp sem obvestil o nesreči in dobil sporočilo, da čakam do prihoda vršilca dolžnosti komandanta. Ko je prišel, sem dobil navodila, da odletim do Delibatske peščare, usmerim letalo proti nenaseljenemu območju, do konca potrošim gorivo in potem zapustim letalo. Ampak kljub povelju sem se trdno odločil, da letala ne bom zapustil, vse dokler ga še lahko upravljam. Poznal sem zgodbo, sicer takrat uradno nepotrjeno, da sta ruska pilota Andrijan Nikolajev in Vladimir Iljušin (sin znanega konstruktorja) pristala z MiG-21 z ugasnjenim motorjem. To ni bilo dovoljeno, ker ima MiG-21 majhne nosilne površine ter veliko hitrost vertikalnega vzpenjanja in spuščanja.

Ko sem razmišljal, ali naj se ravnam po navodilih komandnega centra ali naj poskušam rešiti letalo, sem si rekel: 'Seveda tudi Srbi nekaj znamo!' Bil sem samozavesten, odlično natreniran, za seboj sem imel dosti ur letenja iz izvajanja nalog in kot inštruktor letenja. Odločil sem se, da ne bom zapustil letala. Ocenil sem, da bo letalo ostalo brez goriva neposredno pred pristankom na stezo letališča Batajnica. Seveda je to [pristanek brez goriva] zelo težko doseči, ker je +/- 60 litrov normalna napaka pri merjenju goriva na MiG-21, ki lahko sprejme 2300 litrov. To je dejansko pomenilo, da letalo lahko načeloma ostane brez goriva nekaj kilometrov pred pisto, vendar pisto preleti in motor še naprej deluje.

»Živela Rusija! Živela Jugoslavija!«

Ko sem se bližal letališču, sem spustil nosilce, aktiviral kolesa, zmanjšal hitrost na 550 km/h in sporočil komandnemu centru, da nameravam pristati. Odgovorili so mi, da »spoštujejo mojo odločitev«, nato so utihnili. Odločil sem se za pristanek na batajniškem letališču v smeri 310, tj. iz smeri Zemuna. Nekaj več kot 4 km pred pisto se je motor ustavil.

Sodeč po konfiguraciji terena okoli letališča sem vedel, da ni možnosti, da bi letalo udarilo v okoliške objekte. Hitro sem zavil desno in se odločil, da poskušam pristati na njivi, posejani s pšenico, ob cesti za Nove Banovce. Prepričan sem bil, da doživljam zadnje trenutke svojega življenja. V taki situaciji namreč pilot v teoriji tudi ob preživetju nima možnosti, da ne bi zlomil čelade in ne bi postal paraliziran. Komandnemu centru sem sporočil: »Živela Rusija! Živela Jugoslavija!«

Letalo sem uspel prizemljiti na njivi s pšenico, nisem ga pa mogel ustaviti. Ustavilo se je šele potem, ko je zašlo na sosednjo koruzno polje, kjer je bila zemlja razbrazdana. Nos letala se je zapičil v jarek, ki je ločil dve parceli, stalo je vertikalno, za nekaj trenutkov se je nagibalo, nato je padlo, tako da sem visel z glavo navzdol. Opazil sem, da se je razbilo tudi steklo v kabini. Nekako sem se uspel osvoboditi in zapustiti letalo. Šel sem ven, prižgal cigareto, poljubil letalo in ugledal skupino sezonskih delavcev na traktorju, ki so mi prvi priskočili na pomoč. Za delavci so prišla sanitetna in gasilska vozila.

Ljubomir Bajić pred poletom, MiG-21

Odpeljali so me k zdravnikom, ki niso odkrili nobenih poškodb. Po pregledu sem zahteval, da obiščem družino in jo prepričam, da je z menoj vse v redu. Zdravnik, ki me je sprejel v ambulanti, me je s svojim avtom peljal v bolnišnico, pri meni doma pa smo pogledali drugi polčas tekme Jugoslavija – Zaire s svetovnega nogometnega prvenstva v Nemčiji, ko so naši nogometaši zmagali z 9:0. Po tekmi in srečanju z družino je zdravnik vztrajal, da noč preživim v kliniki na opazovanju. To sem sprejel. Hvalabogu se je vse v redu izteklo. Naslednji dan, ko sem zapuščal kliniko, pa sem izvedel žalostno vest, da je umrl maršal Žukov.

Govori se, da je sporočilo, ki ste ga poslali komandnemu centru pred pristankom, ne samo preprečilo, da bi dobili visoko priznanje, ampak vas je tudi skoraj stalo kariere?

Že po nesrečah, ki so blažje od mojega primera s 17. junija 1974, so bili pripadnike JLA praviloma pošiljali na rehabilizacijo. Ker mene po izhodu iz klinike ni kontaktiral nihče, sem se že 20. junija javil v enoto. Ko sem se pripravljal za let, me je poklical varnostni oficir iz divizije. Najprej me je vprašal: »Kaj ti, Bajić, voziš ruski avto?« Odgovoril sem mu: »Če bi imel trikrat večjo plačo, bi vozil mercedesa.«

Drugače sem se oženil leta 1965. Z mojimi majhnimi prihranki in ženinim kreditom sva si naslednje leto kupila Moskvič 408. Takrat sem služil v Podgorici in ta avto sem vozil vse do prekomande v Batajnico leta 1969, ko sem kupil lado žiguli. Potem sem zamenjal še tri lade.

Drugo vprašanje se je glasilo: »Bajić, zakaj si pred nekaj dnevi zakričal 'Živela Rusija?'« Odgovoril sem: »Zato, ker sem začutil potrebo, da mladim kolegom vlijem zaupanje v rusko tehniko, na katero smo prešli po dolgoletni uporabi ameriških bojnih letal.«

Če sem res iskren, sem »Živela Rusija!« rekel zato, ker mi je to ležalo na srcu, moj poznejši odgovor vojaškemu varnostnemu oficirju pa je bil posnet, da bi se zaščitil pred nadaljnjim pregonom.

Z migom nad Slovenijo

S katerimi letali poleg MiG-21 ste še leteli?

Ljubomir Bajić s kolegi na letališču Titograd, 1965

Prvič sem sedel v letalo pri 23 letih. To je bil Aero 3, naše, domače proizvodnje. Dober del kolegov je letel že samostojno, jaz pa na to še nisem bil pripravljen. Nekaj jih je padlo že pri Aero 3, ampak sem jaz nekako uspel priti skozi in sledila je veliko zahtevnejša etapa: vadbeno letalo Soko 522 z zložljivimi kolesi. Na presenečenje mnogih sem jaz med prvimi opravil samostojen let.

Po enem letu v Zadru smo prešli v Pulj, kjer so nas pričakala veliko resnejša ameriška letala T-33 in F-86 Sabre, ki se je v korejski vojni boril proti MiG-15. Po končanih izpitnih poletih mi je rekel: »Bajić, pojdi in se javi v komando polka majorju Zajcu.« Major Zajc mi je predal dokument z ocenami vseh pilotov. Moje ocene so bile najboljše, skoraj vse odlične. Šele takrat mi je postalo jasno, koliko znam in koliko sem vreden. Razglašen sem bil za najboljšega v razredu.

Ljubomir Bajić prejema zlato letalsko značko

Iz Pulja je sledila prekomanda v Titograd. Tudi kot podporočnik sem naprej uspešno izvrševal naloge. Kot edini iz mojega razreda sem že naslednje leto 1965 letel na paradi 9. maja v Beogradu. Na isti manifestaciji sem bil tudi devet let prej kot podoficir.

Dodal bi še tole: Čeprav nisem prestal usposabljanja za MiG-29 (piloti, ki so bili za to določeni, so šli v Kazahstan, v mesto Stancija Lugovaja), sem s tem letalom opravil dva leta, enega na vajah v Ljubljani, drugega v Cerkljah.

Američani nikoli ne bodo dosegli aerodinamike ruskih letal

Ali danes spremljate primerjave o potencialih ruskih in ameriških bojnih letal? V kolikšni meri lahko Rusi parirajo Američanom?

Prej je bila pomanjkljivost ameriških letal aerodinamika, njihova prednost pa je bila elektronska oprema. Moj kolega general Antun Tus, ki ga, iskreno, nerad citiram, je nekoč rekel: »Letalo Su-27 nasprotuje zakonom fizike.« Mislim, da Američani nikoli ne bodo dosegli takšne aerodinamike, kot jo imajo ruska letala.

Zadnja leta se je ruska industrija močno približala Američanom na področjih, kjer je prej zaostajala. Domet raket od MiG-31 (v mojem času je bil aktualen predhodnik MiG-25) denimo znese 200 km, najboljše ameriške rakete Phoenix pa 180 km. Tu je tudi ruska raketa R-60 za zračne boje od blizu, ki lahko zdrži pritisk 30 G, kar pomeni, da se lahko obrne tudi za do 90 stopinj.

»Sanjam, da bi obiskal Moskvo in Stalingrad«

Kaj vam predstavlja Rusija?

Nikoli nisem bil v Rusijo. Ko sem jaz služil v vojski, me tja niso hoteli, morda tudi niso smeli poslati na usposabljanje. Verjetno je bila to posledica zadeve, s katero sva začela najin pogovor. Moja velika življenjska želja je, da bi obiskal Moskvo in Stalingrad (današnji Volgograd), da se povzpnem na Mamajev kurgan in se poklonim spomeniku Matere domovine.

Igor Damjanović in Ljubomir Bajić

Ena od redkih podob, ki se jih spominjam iz časov našega begunstva (Ljubomir Bajić prihaja iz Bosanske Krajine in je bil med drugo svetovno vojno z mamo in sestro najprej v ustaškem ujetništvu kot enoletni otrok, pozneje pa v begunstvu v Srbiji pod Nedićevo vlado, op. prev.), so ruski tanki v Svilajnacu jeseni 1944. Poseben vtis so name naredili ruski vojaki, ki so s tankov otrokom metali čokolade.

Ko smo se po vojni vračali iz begunstva v Srbiji, nismo imel kje živeti, zato smo se začasno nastanili pri delu, ki je živel okoli 40 km proč od Banjaluke. Ko sem šel v šolo v Banjaluki, sem moral živeti pri teti in stricu v mestu. Boter mojega strica se je kot vojak Avstro-Ogrske v Galiciji predal Rusom in kasneje sodeloval v oktobrski revoluciji. Kot osemletni otrok sem od tega botra prvič poslušal o Rusiji. Njegove zgodbe in knjiga Kako se je kaliko jeklo, ki sem jo prebral pozneje, so porodile mojo ljubezen do Rusije, ki traja do današnjih dni.

Tole je prevedena in skrčena različica članka iz naše srbske redakcije. Tam lahko preberete več tudi o pilotovi življenjski poti in njegovem odnosu do operacije zveze NATO v ZR Jugoslaviji.

Preberite še:

Z granatometom proti koloni Natovih tankov: Podvig ruskega padalca na letališču Slatina na Kosovu

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke