Spoštovani bralci!
Naši spletni strani zaradi trenutnih okoliščin grozi omejitev ali prepoved dostopa, podobni grožnji so izpostavljene tudi naše strani na družbenih omrežjih. Če torej želite biti na tekočem z našo najnovejšo vsebino, preprosto naredite naslednje:
Portret Jacoba Vilimoviča Brucea
Javna domena"Najbolj pošten in najbolj izobražen človek" - tako je Sir Charles Whitworth, britanski veleposlanik v Rusiji, je opisal Jakoba Vilimoviča Brucea (rojen James Daniel Bruce), enega najbližjih pomočnikov carja Petra Velikega. Bruce, član starodavnega rodu škotskih kraljev, se je izkazal kot matematik, astronom, diplomat, inženir in prevajalec, nekateri pa so ga imeli celo za čarovnika.
Glavno delo njegovega življenja pa je bila artilerija. Potem ko je med veliko Severno vojno proti Švedski 1700-1721 pod svoje poveljstvo prejel celotno artilerijo ruske vojske, jo je lahko dvignil na povsem drugačno kakovostno raven.
Bruce je ustvaril nove vrste orožja, neutrudno si je prizadeval povečati zanesljivost, moč, mobilnost in doseg orožja, ki je bilo poleg tega izdelano po enotnih standardih. Hkrati pa ni pozabil poskrbeti za ustrezno vzdrževanje in strokovno usposabljanje artileristov, ki so bili po njegovem mnenju prava elita ruske vojske.
In kmalu so se pokazali tudi rezultati tega marljivega Škota. Že leta 1702 se je uspešno končalo obleganje švedske trdnjave Noteburg, sledilo je zavzetje Nienšanca, Dorpata in Narve. Učinkovit ogenj artilerije pod njegovim poveljstvom je bil eden ključnih razlogov za zmago ruske vojske v bitki pri Poltavi leta 1709, ki je dejansko določila potek celotnega spopada.
Dvanajst let pozneje je Jacob Bruce skupaj z Andrejem Ostermannom (rojen Heinrich Johann Friedrich Ostermann) vodil rusko delegacijo na pogajanjih s Švedi v Nystadu. V skladu z mirovnim sporazumom je Rusija dobila "popolno in absolutno trajno posest" Ingrije (Ижора "Ižora" v ruščini; zgodovinska pokrajina ob južni obali Finskega zaliva, ki na vzhodu meji na Ladoško jezero, na severu na Karelijsko ožino, na zahodu na reki Narvi pa na Estonijo - [op. prev.]), Livonije (danes osrednja in severna Latvija; ozemlja nekdanje Livonske konfederacije v livonskem mojstrstvu države Tevtonskega viteškega reda - [op. prev.]), Estonije (Estonija) in jugovzhodnega dela Finske. Istega leta 1721 je bila Petrova velika država razglašena za cesarstvo.
Georg Wilhelm de Gennin
Javna domenaTako kot Jacob Bruce je tudi nemški inženir Georg de Gennin, ki je leta 1697 prispel v Rusijo, služil "bogu vojne" - artileriji. Med spopadi, ki so kmalu izbruhnili proti Švedom, je poučeval artilerijo in osebno sodeloval pri zavzetju Viborga in več drugih švedskih trdnjav.
Car Peter I. je v Genninu prepoznal izjemne vodstvene sposobnosti in mu zaupal gradnjo tovarn orožja in strelnega prahu v Sankt Peterburgu in v Kareliji, kjer je podjetni Nemec med drugim ustanovil prvo letovišče v državi - Marsove vode.
Car, zadovoljen z rezultati opravljenega dela, je Genninu podaril svoj portret, okrašen z diamanti, in ga poslal, da bi na Uralu povečal industrijo. Tam je Vilim Ivanovič, kot so ga imenovali v Rusiji, ne le obnovil in moderniziral staro proizvodnjo, temveč je v dvanajstih letih iz nič zgradil tudi devet novih tovarn in sodeloval pri ustanovitvi velikih regionalnih središč, kot sta Perm in Jekaterinburg.
Patrick Leopold Gordon iz Auchleuchriesa
Javna domenaLeta 1661, ko je Patrick Gordon vstopil v službo očeta Petra Velikega, carja Aleksija Mihajloviča, je bil že izkušen vojak. Škotski "vojak sreče" je sodeloval v več vojaških kampanjah pod poljskimi in švedskimi zastavami.
Med bojem za oblast med carično Sofijo in caričem Petrom leta 1689 je poveljnik 2. Moskovskega (Butirskega) izbranega polka Gordon odločno podprl slednjega in mu zagotovil nekrvavo zmago. Od takrat je Škot užival brezmejno zaupanje bodočega ruskega cesarja.
Peter je sanjal o oblikovanju nove močne vojske, ki bi se lahko pomerila z vojskami vodilnih evropskih sil, pri čemer sta mu znanje in izkušnje Patricka (Petra Ivanoviča) Gordona prišla še kako prav. Gordon je bil odličen vojaški strokovnjak in carju ni le svetoval o vseh vojaških zadevah, temveč je sodeloval tudi pri usposabljanju Semjonovskega in Preobraženskega polkov, oblikovanih po zahodnoevropskem vzoru, ki so ju na njegov predlog poimenovali "gardna polka".
Patrick Gordon je med azovskimi pohodi proti Turkom v letih 1695 in 1696 sam vodil svoje enote v boj. Vendar pa mu ni bilo usojeno dočakati najpomembnejše bitke, v kateri so se bleščeče izkazali prav njegovi vojaki. Štiriinšestdesetletni "krstni oče" ruske garde je umrl leta 1699 tik pred začetkom Severne vojne proti Švedski.
Portret Franca Leforta, konec sedemnajstega stoletja
Javna domenaFrançois Jacques Le Fort ali Franc Lefort, sin ženevskega trgovca, je bil eden najbližjih pomočnikov in prijateljev carja Petra I. V celoti je delil carjevo prepričanje o nujnosti hitre evropeizacije Rusije in mu pri tem aktivno pomagal.
Lefort je poiskal najboljše vojaške in civilne strokovnjake v Evropi, jih zvabil v rusko službo in jim povedal, da "po božji milosti živimo pod vlado, ki še nikoli doslej ni bila bolj usmiljena do tujcev". Sodeloval je pri nastanku ruskega ladjevja in nove vojske po evropskem vzoru. Po volji carja je Franc Jakovljevič, kot so ga imenovali v Rusiji, dobil čin generala in admirala.
Lefort je nenadoma umrl leta 1699, star komaj 43 let, in ni dočakal začetka pomembne za Rusijo Severne vojne. "Samo on mi je bil zvest. Na koga se lahko zdaj zanesem?" - je takrat izrekel Peter, ki je bil globoko žalosten zaradi izgube svojega prijatelja.
Danes se po Lefortu imenuje eden najstarejših predelov ruske prestolnice.
Heinrich Johann Friedrich (Andrej Ivanovič) Ostermann (1687-1847)
Javna domenaHeinrich Johann Friedrich (Andrej Ivanovič) Ostermann je bil rojen v Bochumu in je bil enkraten človek. Tekoče je govoril nemško, nizozemsko, latinsko, francosko in italijansko ter prav tako tekoče rusko, ko je bil leta 1704 povabljen v službo k carju Petru.
Ostermann se je iz navadnega prevajalca za potrebe veleposlaništva povzpel do vodje ruske delegacije (skupaj z Brucem) na mirovnih pogajanjih s Švedi v Nystadu leta 1721. Peter I., ki je bil zelo utrujen od dolgoletnih spopadov, je bil pripravljen na resna popuščanja (vključno z vrnitvijo sovražniku zavzetega Viborga). Vendar je Andrej Ivanovič z odločnostjo in vztrajnostjo uspel izpogajati mirovni sporazum s Švedsko pod najugodnejšimi pogoji za Rusijo.
Car je Ostermannu podelil baronski naziv. Diplomat je Petra osrečil tudi leta 1723, ko je s Perzijo sklenil izjemno donosen trgovinski sporazum. Poleg tega je vladarju svetoval na področju notranje politike.
Po carjevi smrti leta 1725 je Ostermann še naprej določal zunanjo politiko države in izvedel veliko reorganizacijo mornarice. Privilegiran položaj je Nemec izgubil leta 1740 s smrtjo cesarice Ane Ioannovne, ki mu je bila naklonjena.
Med vladavino Elizabete Petrovne je bil obtožen veleizdaje in obsojen na kazen "na kolesu" (pri kateri obsojenca privežejo na kolo in ga živega raztrgajo - [op. prev.]). Smrtna kazen je bila nazadnje spremenjena v izgnanstvo na Uralu, kjer je Ostermann umrl leta 1747.
Ali veste, kaj je bilo tako »vélikega« na Petru Velikem?
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
