Kako so tri sovjetske ženske leta 1937 skoraj umrle pri uresničevanju svojih letalskih sanj

Spoštovani bralci! 

Naši spletni strani zaradi trenutnih okoliščin grozi omejitev ali prepoved dostopa, podobni grožnji so izpostavljene tudi naše strani na družbenih omrežjih. Če torej želite biti na tekočem z našo najnovejšo vsebino, preprosto naredite naslednje:

• Naročite se na naš Telegram kanal
• Obiščite našo spletno stran in vklopite potisna obvestila, ko vas zaprosi za to: https://si.rbth.com
• Namestite storitev VPN na svoj računalnik in telefon, da boste imeli dostop do naše spletne strani tudi v primeru blokiranja

V tridesetih letih 20. stoletja se je v Sovjetski zvezi hitro razvijalo letalstvo dolgega dosega. Leta 1938 so tri ženske sestavile posadko, ki je imela za cilj podreti še en rekord leta. Toda pot do slave jih je drago stala.

Takoj po tem, ko je posadka pod vodstvom legendarnega sovjetskega pilota Valerija Čkalova uspešno izvedla prvi neprekinjeni polet iz ZSSR v ZDA prek severnega pola, so sovjetske pilotke pozvale Stalina, naj jim dovoli postaviti še en rekord. Prosile so, naj jim dovoli let iz Moskve v ZDA prek severnega tečaja. Namen poleta je bil postaviti mednarodni ženski rekord za najdaljši polet.

Sovjetsko vodstvo je izkoristilo priložnost in odobrilo drzen načrt pilotk. Vendar so spremenile cilj. Namesto v ZDA naj bi ženska posadka letela na sovjetski Daljni vzhod.

Bombnik dolgega dosega 'Rodina' АNT-37bis

Javna domena

Tip letala in sestava posadke sta bila potrjena avgusta 1937. Izbrali so sovjetski dvomotorni bombnik dolgega dosega 'Tupoljev ANT-37' z vzdevkom "Rodina" ("domovina"). Posadko so sestavljale tri mlade ženske.

Za poveljnico letala je bila odobrena sedemindvajsetletna Valentina Grizodubova. Kljub svoji mladosti se je že uveljavila kot izkušena pilotka. Leta 1936 se je vpisala v letalstvo Rdeče armade in opravila več rekordnih poletov z vidika hitrosti in položaja. Še pomembneje pa je, da je Valentina imela v svoji zbirki tudi en polet na dolge razdalje. Ko je bilo treba postaviti še en svetovni rekord, so sovjetske oblasti stavile na Grizodubovo.

Sovjetska pilotka dolgega dosega Valetina Grizodubova

Javna domena

Za kopilotko Grizodubove in drugo članico posadke so izbrali tridesetletno Polino Osipenko. Osipenko je kljubovala vsem možnostim in si utrla pot v letalstvo. Mlada Polina, ki je odraščala v kmečki družini, ni bila deležna ustrezne izobrazbe in je komaj znala brati in pisati. Ko je nekoč zagledala letalo, si je zamislila, da bo postala pilotka. Prijavila se je na letalsko šolo v Kači pri Sevastopolu, vendar ni opravila sprejemnih izpitov.

Pilotka Polina Denisovna Osipenko

Javna domena

Namesto da bi opustila svoje sanje, se je zaposlila kot natakarica v menzi, ki so jo obiskovali piloti. Čez nekaj časa je napisala pismo ljudskemu komisarju za obrambo Klimentu Vorošilovu z naključno prošnjo, naj ji dovoli, da se skupaj z drugimi piloti uči letalske obrti. Presenetljivo ji je bilo ugodeno. Osipenko je bila sprejeta v vojaško letalsko šolo v Kači, ki jo je uspešno končala leta 1932. Ko je izvedela za prihajajoči rekordni polet, je privolila v manj prestižno mesto kopilota v upanju, da se bo vpisala v zgodovino sovjetskega letalstva.

Zadnja članica posadke v vlogi navigatorke je bila Marina Raskova. Ta 27-letna ženska se je naučila leteti, ko je delala kot projektantka na letalskem oddelku inženirske akademije zračnih sil v Žukovskem. Na skrivaj je bila tudi v vrstah NKVD, notranjega ministrstva v prvih letih Sovjetske zveze.

Fotografija Marine Raskove iz leta 1938

Javna domena

Kljub nasprotovanju poveljnice posadke, ki ni bila prepričana, da je Raskova dovolj usposobljena za ta podvig, je bila Marina odobrena kot navigatorka za prihodnji polet in zadnja članica posadke.

Težave na vzletno-pristajalni stezi

Na dan zgodovinskega poleta so se na vzletno-pristajalni stezi, kjer je članice posadke pričakal dvomotorni bombnik dolgega dosega 'Tupoljev ANT-37', začele težave.

Letalo je bilo izdelano s svetlečo srebrno oblogo, na spodnji površini kril in trupa so bile narisane rdeče zvezde in velik napis, ki se je glasil: Родина "Rodina" (kar pomeni "domovina"). Letalo je imelo na krovu zasilno zalogo hrane, ki bi jo lahko uporabili v primeru prisilnega pristanka na neokrnjenih tleh ruskega Daljnega vzhoda. Članice posadke so imele na voljo tudi orožje, strelivo in raketomet.

Herojke Sovjetske zveze: (z leve) Valentina Grizodubova, Polina Osipenko in Marina Raskova

Evgenij Leonov/Sputnik

Letalo je vzletelo 24. septembra 1938 ob 8.16 z letališča v bližini Ščolkova v Moskovski regiji.

"Težave so se začele skoraj takoj po vzletu. Približno po 150 kilometrih je letalo vstopilo v oblake in do pristanka dejansko nismo videli zemlje. Najbolj neprijetno in nepričakovano pa je bilo, da je kmalu odpovedala vsa radijska oprema na letalu - tako sprejemna kot oddajna. Medtem ko je bila Polina Osipenko vrhunska pilotka, Marina Raskova kot navigatorka ni imela posebne izobrazbe in je v zraku preživela le okoli 30 ur. Ni imela niti najmanjšega pojma o letenju v ekstremnih razmerah, zlasti ponoči," je pozneje povedala Grizodubova.

Nekateri raziskovalci nesreče menijo, da je posadka pred vzletom razkrila okvaro radijske opreme. Po tej nepotrjeni teoriji je Grizodubova ukazala vzlet, ne da bi prijavila težavo, ker se je bala, da bo misija v nasprotnem primeru prekinjena.

V vsakem primeru je morala posadka v temi krmariti proti cilju. "Najbolj sem se bala, da se bom nagnila preveč v desno in prečkala državno mejo [s Kitajsko]. Takrat nas ne bi nič rešilo," je pozneje dejal vodja posadke.

Zasilni pristanek

Kljub vsemu je posadki uspelo ostati na pravi poti. Oblaki so se razpršili, obzorje se je razjasnilo in ženske so zagledale Tugurski zaliv v Ohotskem morju. Končni cilj poleta je bil dosežen, vendar se je pojavila težava: na nadzorni plošči je utripala lučka za gorivo, kar je pomenilo, da je goriva dovolj le še za 30 minut v zraku.

Zato se je poveljnica odločila, da bo zasilno pristala na obsežnem močvirju spodaj. Grizodubova je Raskovi ukazala, naj se katapultira s padalom, saj se je bala, da so njene možnosti za preživetje med prisilnim pristankom majhne, ker je menila, da je prav njena lokacija v kabini izpostavljena udarcu.

07 - 24. - 25. september 1938: Polina Osipenko, Valentina Grizodubova in Marina Raskova (od leve proti desni) na rekordnem letu brez postanka z letalom 'Rodina' na relaciji Moskva - Daljni vzhod. Pred poletom

Ivan Šagin/Sputnik

Grizodubova je pozneje opisala pristanek: "Motorji so ugasnjeni, vsi sistemi so izklopljeni - načrtujemo pristanek. Jasno sem videla, da pristajamo v močvirju. Levo roko sem stisnila ob bok in čakala na pristanek. Varno smo pristali. Nobeno okno ni bilo razbito. Dosegla sem tresoča se, zibajoča se tla. Povsod je bila mrtva tišina. Pogledala sem na uro: 10.45 po moskovskem času, 25. september ..."

Iskalna in reševalna misija

Iskalna in reševalna misija se je začela takoj, ko se je iztekel predvideni čas leta. Za izsleditev letala in posadke je bilo mobiliziranih več letal in na stotine lokalnih iskalcev poti. Iskanje je zajelo obsežno območje med pristaniščem Ajan v Ohotskem morju in Habarovskom.

Letalo so našli deveti dan iskalne in reševalne misije.

Pilot, ki je prvi videl letalo, je opisal trenutek:

"Dobro sem poznal Daljni vzhod. Tam sem letel na številnih progah. Zahodna strma obala reke Amur je prekrita z neprehodnimi močvirji. Območje okoli reke Amgun je močvirnato, vendar je primernejše za pristajanje, saj je tam manj vode. Zato sem te kraje še posebej skrbno preveril. Po dveh urah iskanja sem opazil mesto z nenehno spreminjajočo se konfiguracijo. Spustil sem se s 700 na 50 metrov. Izkazalo se je, da je bilo to mesto dvomotorno letalo. V bližini sta dve osebi tresli svojo razgrnjeno padalo, da bi pritegnili mojo pozornost. Dvomil sem, da sem našel 'Rodino', saj so njeno posadko sestavljali trije ljudje. Poleg tega nisem videl imena letala. Spustil sem se nižje, vendar še vedno nisem ničesar razumel. Pozneje smo izvedeli, da je bila beseda 'Rodina' napisana na spodnji strani kril in na straneh trupa, tako da je od zgoraj ni bilo mogoče videti."

Marina Raskova, ki je pred pristankom skočila s padalom, je mesto zasilnega pristanka dosegla šele 6. oktobra, po čudežnem desetdnevnem tavanju po močvirjih.

Kot se je izkazalo pozneje, je letalo kljub prisilnemu pristanku ostalo nepoškodovano. Grizodubova, Osipenko in Raskova so 2. novembra 1938 postale ene prvih žensk, ki so prejele naziv herojk Sovjetske zveze, najvišje priznanje v ZSSR.

Valentina Grizodubova (1909-1993) nastopa na srečanju na železniški postaji Belorusskij vokzal v spomin na udeleženke poleta Moskva-Daljni vzhod

Ivan Šagin/Sputnik

Na zgornji sliki je Valentina Grizodubova, ki nastopa na srečanju v spomin na udeleženke poleta Moskva-Daljni vzhod. Grizodubova je 24. in 25. septembra 1938 kot poveljnica posadke skupaj s P. D. Osipenko in M. M. Raskovo na krovu letala 'Rodina' (ANT-37) opravila neprekinjen let iz Moskve na Daljni vzhod in s tem postavila mednarodni ženski rekord v poletu na daljavo (v 26 urah in 29 minutah je preletel 6450 km).

Kaj veste o Valeriju Čkalovu, sovjetskem pilotu, ki je bil Stalinov najljubši povzročitelj težav?

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.