Spoštovani bralci!
Naši spletni strani zaradi trenutnih okoliščin grozi omejitev ali prepoved dostopa, podobni grožnji so izpostavljene tudi naše strani na družbenih omrežjih. Če torej želite biti na tekočem z našo najnovejšo vsebino, preprosto naredite naslednje:
Zločinci tolp Leningrada (prej tudi Petrograd, zdaj Sankt Peterburg) so konec dvajsetih let prejšnjega stoletja močno ustrahovali prebivalce mesta. Vendar si niso predstavljali, da je bilo brezdomno dekle, ki se je stiskalo v kotu nočnega zavetišča, znamenje njihovega skorajšnjega konca. Legendarna poveljnica policijske postaje (takrat milice) Paulina Onušonok se je preoblečena v brezdomko infiltrirala v brloge zločincev. Prav ona je prekinila dolgoletno kriminalno dejavnost v najnevarnejši četrti nekdanje prestolnice, Ligovki (območju ob Ligovske ceste tik ob Obvodnem kanalu, kraj, kjer so se zbirali številni kriminalci [op. prev.]).
Udeleženka vdora v Zimski dvorec, legenda leningrajske milice Paulina Ivanovna Onušonok, poročnica milice z redom Delavske Rdeče zastave ZSSR (1928) in značko "Častni delavec Delavske in kmečke milice (1917-1932 (XV)"; 1937
Arhivska fotografijaZločinci, ki so delovali v Leningradu v dvajsetih letih prejšnjega stoletja, niso oklevali z umori državljanov, kaj šele organov kazenskega pregona. Velik odmev je povzročil brutalen umor kriminalističnega preiskovalca Aleksandra Skalberga. Ta umor je zakrivila tolpa Ivana Belova, ki so ga klicali tudi "Vanjka-Belka" (kar pomeni "Vanjka-veverica", "Vanjka" pa je prezirljiva skrčena oblika imena Ivan [op. prev.]). Eden od Belovovih sodelavcev naj bi Skalbergu obljubil, da bo rekrutiran kot njegov vohun, vendar ga je zvabil v zasedo. Štirje zločinci bande Vanjke-Veverice so dolgo mučili in nato brutalno umorili predstavnika zakona.
Po tej epizodi je izbruhnila vojna med milico in banditi: jeseni 1920 in v začetku leta 1921 je bilo v streljanju ubitih pet policistov in štirje banditi, spomladi 1921 pa je Belova tolpa imela na svojem seznamu 27 umorov, 18 ranjenih ter več kot 200 tatvin, ropov in plenjenj, kot je v svoji knjigi "Bandistki Peterburg" zapisal novinar Andrej Konstantinov.
Iznajdljivost "kraljev podzemlja" je škodovala ugledu organov kazenskega pregona. Občani preprosto niso verjeli, da je kriminalni "avtoritet" Ljonjka Pantelejev ("Ljonjka" je prezirljiva skrčena oblika imena Leonid [op. prev.]), nekdanji miličnik, ki je več kot leto dni ropal in moril prebivalce mesta, bil likvidiran. Zato so morale oblasti Petrograda njegovo truplo izpostaviti javnosti. Zlasti Pantelejev je "zaslovel" ne le zaradi ropov, temveč tudi zaradi umora vodje 3. postaje milice in drznega pobega iz zapora s pomočjo svojega podrejenega, ki se je infiltriral v organe oblasti.
Ljonjka Pantelejev
Javna domenaZločinci tega kalibra so vodili številne brloge po vsem mestu, nadzorovali so obsežno mrežo ilegalnih organizacij, vse poti pa so se običajno stekali v mestno četrt Ligovko, kjer so med vdori v tatinska stanovanja redno ubijali tako policiste kot bandite.
To okrožje je bilo v pristojnosti 11. postaje Leningrajske milice, katere načelnica je bila Paulina Onušonok. Toda kako je tej ženski uspelo zavzeti tako visok položaj?
Paulina Segliņa se je rodila leta 1892 v okrožju Bilzene v Livoniji (zdaj Latvija) v družini revnega latvijskega kmeta Jana Segliņa, ki je delal za nemškega barona. Leta 1905, ob začetku Prve ruske revolucije, sta Paulinina brata Anton in Karl vodila kmečki upor, požigala in ropala kmetije ter plen razdelila kmetom. Njuna 13-letna sestra jima je pomagala kot posrednica. Upor je bil kmalu zatrt, brata sta bila ubita, oče pa je bil pregnan s svoje zemlje. Leta 1906 so se preživeli člani družine preselili v Rigo. Tam je Paulina najprej delala v konzervarni, nato pa se je zaposlila v tiskarni. Kmalu se je pridružila marksističnemu krožku. Dmitrij Onušonok, podzemni revolucionar, ki je bil takrat vodja krožka, je kasneje postal njen mož.
Zakonca Dmitrij Fjodorovič Onušonok (vodja kontrolne točke "Kingisepp" mejne straže OGPU) in Paulina Ivanovna Onušonok (poveljnica postaje milice v Kingiseppu, Leningrajska regija), oba sta veterana Rdeče garde Petrograda; verjetno 1928
Arhivska fotografijaOb izbruhu Prve svetovne vojne (1914-1918) se je družina Onušonok preselila v Petrograd. Januarja 1917 se je Paulina pridružila boljševistični stranki in oktobra sodelovala pri vdoru v Zimsko palačo, kjer je zasedala začasna vlada. Leta 1918 je začela delati v organih Vseruske izredne komisije za boj proti kontrarevoluciji in sabotaži (ruska kratica BЧК "VČK" oziroma "ČEKA") in služila kot obveščevalka v Rigi, piše Aleksej Skiljagin v svoji knjigi "Zadeve in ljudje leningrajske milice: utrinki iz zgodovine".
Leta 1922 so Dmitrija Onušonka poslali v mesto Kingisepp, da bi varoval severozahodno mejo Sovjetske Rusije, njegova žena pa je postala voditeljica enega prvih pionirskih odredov v državi. Ustanovila je klube, izobraževala otroke in jih seznanjala z delom obmejne straže.
"Oktjabrjata" (dobesedno "oktobrski otroci", otroci starosti 7-10 let, preden postanejo pionirji; ime so dobili po oktobrski revoluciji) in pionirji pionirske baze imenovane po Viktorju Kingiseppu; na sredini (v usnjeni jakni) je voditeljica baze Paulina Onušonok; 1928
"Muzejska agencija", Zgodovinski muzej v KingiseppuPo uspešnem delu milicijske vzgojiteljice Pauline Onušonok se je pionirski odred Kingiseppa v dveh letih preoblikoval v bazo, kamor so na prevzgojo pošiljali otroke z ulice in mladoletne prestopnike iz celotne Leningrajske regije.
Leta 1928 je Onušonokova postala vodja postaje milice v okrožju Kingiseppa: prvič v zgodovini ZSSR je bila na tako visok položaj imenovana ženska. Leto pozneje so njeno postajo razglasili za najboljšo v Leningrajski regiji, in šlo je za obmejno območje, kjer so delovali tihotapci in saboterji! Za svoje zasluge je Paulina Onušonok ponovno napredovala: ravno takrat je bila imenovana za vodjo 11. postaje milice v Leningradu.
Poveljnica postaje leningrajske milice Paulina Ivanovna Onušonok, 1933
"Muzejska agencija", Zgodovinski muzej v KingiseppuPaulina Onušonok je imela pod nadzorom železniško postajo, bolšji trg, kjer so prodajali ukradeno blago, in številna nočna zavetišča, v katerih so se zadrževali najhujši mestni kriminalci. Vodja milice se je za spopad z njimi odločila za takrat običajno, a zelo nevarno taktiko dela pod krinko. Ponoči se je preoblekla v brezdomko, se infiltrirala v brloge kriminalcev in zbirala informacije o zločincih. Onušonkova je čez dan načrtovala, kje in kako jih bo zajela. Hkrati so njeni sodelavci miličniki ponoči in zvečer intenzivno patruljirali po območju.
Oddelek milice iz petrograjskih delavk
MAMM/MDF/russiainphoto.ru/Poleg tega je začela organizirati zavetišča za brezdomce in otroke z ulice ter jih zaposlovati: na ta način naj bi odpravila vzroke za prisilno kriminaliteto. Na pobudo Pauline Onušonok, ki je že imela več izkušenj pri delu z otroki z ulici in mladimi iz socialno ogroženih družin, so na 11. postaji ustanovili prvo posebno otroško sobo milice v državi. Tu so otroke z ulice prevzeli pod nadzor in jih prevzgojili, da ne bi zrasli v kriminalce.
Otroci z ulice na sprehodu v spremstvu vzgojiteljev
K. Kuznecov/MMF/russiainphoto.ru/Njena enota je bila vodilna pri vzpostavljanju reda v Leningradu. "V kratkem času se je hrupna Ligovka spremenila v dobro urejeno ulico - lepo sprehajališče za delavce, kar je vaša zasluga," so zapisale hvaležne delavke v tovarni predenja in tkanja na Ligovki. Leta 1933 je Paulina Onušonok postala ena od prvih žensk v državi, ki so prejele prestižni red Rdeče delavske zastave.
Ligovska ulica na vogalu z ulico Razjezžaja
Arhivska fotografijaZanimivo je, da Paulina in Dmitrij Onušonok nista imela lastnih dedičev, sta pa vzgojila šest posvojenih otrok.
Paulina Onušonok se je uspešno borila s huligani Ligovke. O tem, zakaj so v Rusiji huligane imenovali "gopniki" lahko preberite v tem članku.
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
