Spoštovani bralci!
Naši spletni strani zaradi trenutnih okoliščin grozi omejitev ali prepoved dostopa, podobni grožnji so izpostavljene tudi naše strani na družbenih omrežjih. Če torej želite biti na tekočem z našo najnovejšo vsebino, preprosto naredite naslednje:
- Naročite se na naš Telegram kanal
- Obiščite našo spletno stran in vklopite potisna obvestila, ko vas zaprosi za to: https://si.rbth.com
- Namestite storitev VPN na svoj računalnik in telefon, da boste imeli dostop do naše spletne strani tudi v primeru blokiranja
Ruski misleci že stoletja razpravljajo o tem, ali naj Rusija sprejme evropsko pot razvoja ali pa naj se osredotoči na svojo edinstvenost oziroma naj si več izposoja od svojih azijskih sosed (več o tem si lahko preberete tukaj).
Lev Tolstoj s svojo značilno izvirnostjo ne sodi v noben tabor. Njegovo mnenje o tem, ali Rusija potrebuje Evropo in njene vrednote, je drugačno.
Vse evropske države so "domnevno svobodne"
Musée Antoine-Lécuyer
Tolstoj je bil zelo kritičen do ruske stvarnosti, v kateri je živel, in se je pritoževal nad "patriarhalnim barbarstvom, krajo in brezpravnostjo" (je pisal v pismu teti Aleksandri), ki so vladali v njegovi domovini. Hkrati je bil navdušen nad nekaterimi evropskimi misleci in jih zelo cenil.
Ko je bil Tolstoj star komaj 15 let, se je prvič seznanil z deli francoskega misleca Jeana-Jacquesa Rousseauja in prebral vseh 12 zvezkov. "Oče evropske demokracije" je na najstnika naredil velik vtis. Rousseau je "naravno stanje" človeštva razlikoval od civilne družbe in prepoznal zasebno lastnino kot vzrok za neenakost ljudi, zagovarjal demokracijo. Vse te ideje so se globoko vtisnile v zavest mladega Tolstoja in so bile pravzaprav temelj njegovega pogleda na svet do konca življenja. Pet let pred smrtjo je zapisal: "Rousseau je bil moj učitelj od petnajstih let. V mojem življenju sta bila dva velika in blagodejna vpliva: Rousseau in evangelij.
Čeprav je Tolstoj tako visoko govoril o evropskem mislecu, je stanje sodobne Evrope ocenil negativno in menil, da je stanje zahodnih družb še slabše kot v Rusiji, zato se po njih nikakor ne bi smeli zgledovati.
Tolstoj je v zgodnji mladosti gotovo gojil nekaj upov in iluzij o evropski stvarnosti. Vendar ga je potovanje v Evropo leta 1857, kjer je preučeval evropske metode poučevanja in izobraževalni sistem (Tolstoj je želel odpreti šole za kmečke otroke na svojem posestvu in v njegovi okolici), razočaralo. V evropskih šolah ni našel ničesar novega ali koristnega, poleg tega je bil šokiran nad prevladujočimi evropskimi običaji.
Brown University Library
Zelo ga je pretresla javna usmrtitev z giljotino, ki ji je bil priča v Parizu (med potovanjem je Tolstoj obiskal tudi Italijo in Švico). Podobne usmrtitve so bile v takratni Franciji običajna zabava, ki je pritegnila ogromno množico gledalcev. Celo za "barbarsko" Rusijo je bil takšen javni spektakel popolnoma nepredstavljiv (javne usmrtitve so bile ukinjene že dolgo pred pisateljevim rojstvom). Tolstoj je bil šokiran, kako je lahko umor človeka spremenjen v spektakel, hkrati pa je ta umor bil avtomatiziran in izveden s posebej ustvarjenim strojem. In tako je prišel do daljnosežnih sklepov o duhu evropskih držav.
Hkrati je bil Tolstoj neprijetno presenečen nad "svobodno ljubeznijo", ki jo je evropska družba dojemala kot normo. Piše, da od 36 parov, ki so živeli v internatu, kjer je bival, 19 ni bilo poročenih. Takšna pisateljeva reakcija ni posledica svetohlinstva, saj je Tolstoj sam odkrito priznal, da je ženskar, vse življenje se je boril s to lastnostjo in "telesno poželenje" je imel za enega glavnih človeških grehov, ki vodi do vseh drugih. Pisatelj je menil, da takšna "normalizacija" telesnega greha v družbi vodi v načrtno pokvarjenost ljudi.
Napaka Rusije
Vtis, ki ga je Tolstoj v mladosti dobil o Evropi, njenih vrednotah in svoboščinah, je z leti postajal vse močnejši in radikalnejši. "Ljudje v Evropi in Ameriki so v položaju človeka, ki je že tako daleč odšel po poti, ki se mu je sprva zdela prava, a se je, bolj ko je hodil po njej, bolj oddaljeval od cilja, da se boji priznati svojo zmoto," je zapisal že leta 1905 v članku "Veliki greh".
Rusi po Tolstojevem mnenju pa ob vsej svoji slabosti v nasprotju z zahodnim človekom še niso zavili z načrtovane poti in bi lahko nadaljevali pravo pot... Vendar ga je zelo motilo, da namesto nadaljevanja te poti Rusija "v vsem suženjsko posnema to, kar počnejo v Evropi in Ameriki". Tolstoj je v tem videl veliko napako.
Javna domena
Ruski voditelji pozivajo rusko ljudstvo, naj sledi "od zadaj za izginjajočimi in zmedenimi evropskimi in ameriškimi narodi, naj se čim prej pokvari in odreče svoji poklicanosti, da bi bilo podobno Evropejcu," je zapisal Tolstoj.
Celotna zgodovina Evrope je po Tolstoju zgodovina nespametnih in pokvarjenih vladarjev, ki so "pobijali, uničevali in, kar je najpomembneje, pokvarili svoje ljudi". V članku "Edino za potrebe. O državni oblasti." Tolstoj postavlja na isto raven "pokvarjenca Henrika VIII.", "lopova Cromwella" in "hinavca Karla I."... (Mimogrede, tudi ruskih carjev Tolstoj ne idealizira preveč).
Pisatelja je zelo razburilo, ker se od Rusije zahteva, da uvede oblike političnega življenja, kot so v Evropi in Ameriki, "kot da bi s tem zagotovila svobodo in blaginjo vseh državljanov". Po njegovem mnenju Rusiji ni treba razmišljati "o svobodi tiska, verski strpnosti, svobodi sindikatov, carinah, pogojnih kaznih, ločitvi cerkve od države", kot to počnejo v Evropi. In kar je najpomembneje, po mnenju Tolstoja Rusiji ni treba iz kmečke države postati proletarska država, saj je kmečko življenje na zemlji Tolstoj označil za najbolj moralno in pravilno za vsak narod.