Temu sovjetskemu generalu je uspelo ubraniti Stalingrad (FOTOZGODBA)

Spoštovani bralci! 

Naši spletni strani zaradi trenutnih okoliščin grozi omejitev ali prepoved dostopa, podobni grožnji so izpostavljene tudi naše strani na družbenih omrežjih. Če torej želite biti na tekočem z našo najnovejšo vsebino, preprosto naredite naslednje:

• Naročite se na naš Telegram kanal
• Obiščite našo spletno stran in vklopite potisna obvestila, ko vas zaprosi za to: https://si.rbth.com
• Namestite storitev VPN na svoj računalnik in telefon, da boste imeli dostop do naše spletne strani tudi v primeru blokiranja

"Samo nekdo, kot je bil on, je lahko vztrajal in branil ta košček zemlje. Pogum in predanost poveljnika sta bila zgled njegovim podrejenim in sta v veliki meri prispevala k trdnosti, ki jo je pokazalo vse osebje vojske, ki se je v mestu borilo za mesto," tako je maršal Konstantin Rokosovski dejal o generalu Vasiliju Ivanoviču Čujkovu, poveljniku 62. armade, ki je jeseni 1942 branila Stalingrad v srditih krvavih bojih. 

Čujkovova vojaška kariera se je začela leta 1918, ko se je kot osemnajstletnik pridružil Rdeči armadi. V času državljanske vojne se je boril na jugu, zahodu in vzhodu države, že pri devetnajstih letih pa so mu zaupali poveljstvo strelskega polka. Do leta 1939 se je povzpel do vojaškega poveljnika in aktivno sodeloval v sovjetsko-finski vojni (1939-1940).

Posebno mesto v Čujkovem življenju je imela Kitajska. Že leta 1926 so ga po diplomi na Vojaški akademiji Rdeče armade (kjer je med drugim študiral kitajščino) poslali v to državo kot diplomatskega kurirja. Leta 1940 se je tja vrnil kot vojaški svetovalec Čjang Kajšeka, da bi pomagal kitajski vojski v težkem boju proti Japoncem. Ko je Wehrmacht napadel Sovjetsko zvezo, je bil Vasilij Čujkov še vedno na Daljnem vzhodu. "Želel sem se odpraviti na fronto in se boriti proti našemu glavnemu sovražniku - nacistični Nemčiji," se je spominjal poveljnik.  Nazadnje so generala leta 1942 končno poklicali domov, kjer je iz ene nevarnosti padel naravnost v drugo.

28. junija je nemška vojska med operacijo Blau prebila obrambo Rdeče armade na jugu države in se pognala proti bogatim naftnim poljem na Kavkazu. 6. armada Friedricha Paulusa in 4. tankovska armada Hermanna Gota sta napredovali proti Stalingradu. Z zavzetjem tega pomembnega industrijskega središča in prometnega vozlišča na Volgi bi Nemci lahko odrezali Kavkaz od osrednjih regij ZSSR, kar bi državo nemudoma pripeljalo na rob katastrofe.

22. julija so Čujkovu zaupali poveljevanje 1. rezervni (64. armadi), ki se je s sovražnikom srečala v okljuku reke Don med približevanjem k Stalingradu. 12. septembra je Vasilij Ivanovič postal vodje 62. armade, ki se je morala boriti že znotraj mesta. V nekaj mesecih so to v boju razdejano operativno enoto zamenjali trije poveljniki. Vojska se je umikala pod navalom Nemcev, ki so neutrudno hiteli proti Volgi, in krvavi boji so potekali dobesedno za vsako ulico, hišo, železniški nasip, klet in celo kup ruševin. "Umikali smo se, zasedali eno stavbo za drugo in jih spreminjali v obrambne točke. Vojak se je z zasedenega položaja odplazil šele takrat, ko so začela goreti tla pod njim in so se mu začela kaditi oblačila," se je spominjal poveljnik. 

Čujkov je opustil zamisel o protinapadih z večjimi enotami ter se oprl na oblikovanje majhnih (20-50 mož), vendar zelo mobilnih napadalnih skupin znotraj polka. "Vkopali so se v stavbe in tla ter čakali na približevanje nacistov, da bi vrgli granato" ali pa so skozi podzemne predore prodrli v sovražnikovo zaledje in mu zadali boleče udarce. 

"Taktika napadalne skupine temelji na hitri akciji, napadu, široki iniciativi in drznosti vsakega borca," je v svojih spominih zapisal Vasilij Ivanovič: "Prilagodljivost taktike je za te skupine nujna, saj se po vdoru v utrjeno zgradbo, ko se znajdejo v labirintu prostorov, ki jih zaseda sovražnik, soočijo z množico presenečenj. Tukaj nastopi neizprosno pravilo: bodi pripravljen, da se obrneš! Na vsakem vogalu preži nevarnost. Ni problema, vrži eno granato v vsak kot sobe in naprej! Rafal iz avtomata v ostanke stropa; če ni dovolj, vrži še eno granato, in spet naprej! Druga soba - granata! Obrni se, še ena granata! Prečesaj vse z avtomatom! In ne oklevaj!" 

Da bi Nemcem preprečili učinkovito uporabo artilerije in letalstva, so bile Čujkovove enote nameščene v neposredni bližini sovražnikovih položajev. Skoraj na frontni črti je bil tudi štab samega generala, ki je kategorično zavrnil evakuacijo na drugo stran Volge. 14. oktobra je Nemcem uspel preboj in so bili od poveljniškega mesta oddaljeni le še 300 metrov. V bitko se je vključila četa stražarjev štaba. "Če bi se sovražniku uspelo približati, bi se morali sami boriti proti nemškim tankom," je dejal Vasilij Ivanovič. 

V začetku novembra je 62. armada, stisnjena proti Volgi, obvladovala le desetino mesta: območje severno od Stalingrajske traktorske tovarne, naselje tovarne Barikadi, nekaj delavnic tovarne Rdeči oktober in nekaj mestnih četrti. Kljub težkemu položaju branilcev so bili nemški načrti preprečeni. Šesta armada Friedricha Paulusa je v Stalingradu popolnoma obtičala in ji pred nastopom hladnega vremena ni uspelo prebiti sovjetske obrambe. Medtem ko so Čujkovove čete zadrževale sovražnika v napornih uličnih bojih, je Rdeča armada zbirala rezerve in 19. novembra začela strateško ofenzivno operacijo Uran, ki se je končala s popolnim obkoljevanjem nemških skupin.

V začetku leta 1943 je 62. armada sodelovala v bojih proti obkoljenemu sovražniku v operaciji Prstan. Kasneje se je preimenovala v 8. gardijsko armado in pod poveljstvom Čujkova osvobodila Ukrajino in Poljsko ter svojo slavno vojaško pot končala v Berlinu. Vasilij Čujkov, imenovan "general Sturm", je po vojni zasedal številne visoke položaje, med drugim je bil vrhovni poveljnik sovjetskih sil v Nemčiji in vrhovni poveljnik sovjetskih kopenskih sil.

Leta 1981, tik pred smrtjo, je Vasilij Ivanovič prosil Leonida Brežnjeva, generalnega sekretarja Centralnega komiteja KPSZ, naj ga pokopljejo na Mamajevem kurganu v Volgogradu (kot se je Stalingrad imenoval leta 1961), na kraju srditih bitk, kjer so po vojni zgradili obsežen spominski kompleks. "Od tam se sliši bučanje Volge, salve topov in bolečina ruševin Stalingrada, tam je pokopanih na tisoče vojakov, ki sem jim poveljeval..." je pisal Čujkov sovjetskemu voditelju. Poveljnikova želja se je izpolnila.