Kako je Rdeča armada prebila obleganje Leningrada (FOTOZGODBA)

• Obiščite našo spletno stran in vklopite potisna obvestila, ko vas zaprosi za to: https://si.rbth.com
• Namestite storitev VPN na svoj računalnik in telefon, da boste imeli dostop do naše spletne strani tudi v primeru blokiranja

8. septembra 1941 je vojska skupine armad "Sever" zavzela mesto Shlisselburg na bregu Ladoškega jezera in tako zaprla obkolitveni obroč okoli Leningrada po kopnem. V pasti se je znašlo več kot 2,5 milijona prebivalcev in približno 500 tisoč vojakov Rdeče armade.

Dostava zalog v oblegani Leningrad po ledu Ladoškega jezera med veliko domovinsko vojno.

Rafail Mazzelev/TASS

Mesto, ki so ga blokirale nemške in finske enote, je bilo s celino povezano le po vodni poti prek Ladoškega jezera. Po tej "cesti življenja" so v Leningrad pošiljali hrano in strelivo ter evakuirali njegovo prebivalstvo.

Sovražnik je cesto nenehno bombardiral, sovjetsko transportno letalstvo pa ni moglo organizirati potrebne oskrbe velikega velemesta. Pozimi leta 1941 je bila v Leningradu strašna lakota: ljudje so omedlevali na mestu, zabeleženi so bili primeri kanibalizma, na stotine trupel, ki so ležala na ulicah, pa so hitro prenehale presenetiti vsakogar.

Moški med blokado pokopavajo mrtve v Leningradu. Pokopališče Volkovo.

Boris Kudojarov/Sputnik

V letih 1941 in 1942 je Rdeča armada večkrat poskušala zavzeti mesto, vendar ji je zaradi pomanjkanja koordinacije enot, delovne sile, sredstev in bojnih izkušenj vedno znova spodletelo. Hkrati pa stalen pritisk sovjetskih sil na skupino armad "Sever" nemškemu poveljstvu ni dovoljeval, da bi svoje rezerve iz okolice Leningrada premestilo na druge dele fronte.

Obleganje Leningrada. Žetev zelja na zelenjavnem vrtu v bližini katedrale svetega Izaka.

Boris Kudojarov/Sputnik

1943 so prebivalci mesta na Nevi novo leto pričakali veliko lažje kot prej: v nezasedenih predmestjih so že organizirali pomožne kmetije, povečali so količine razdeljenega kruha, promet je bil delno dostopen, več ur na dan je bila v hišah elektrika.

Kljub temu je Leningrad še vedno močno trpel zaradi obleganja. "S teboj, Leningradčan, bomo šli skozi mraz in boj, skozi ogenj, blato, kri, stokanje in škripanje. Še vedno bomo imeli težave. Tesnejša naj bo naša bratska vez! Pripravimo se na napad!" - je v novoletnem govoru dejal pisatelj Vsevolod Višnevski.

- Nina Nikolajeva in Valja Volkova zbirata PPD

Sergej Strunnikov

Napad se je res pripravljal. Po velikem uspehu sovjetskih enot pri Stalingradu novembra in spremembah strateškega položaja na sovjetsko-nemški fronti je Vrhovno poveljstvo sprejelo odločitev, da januarja 1943 izvede obsežno ofenzivno operacijo "Iskra" za preboj blokade.

Ofenziva naj bi potekala na območju Shlisselburga in Sinjavina - branilce mesta je od "velike dežele" ločilo le 15 km. Enote Leningrajske fronte pod poveljstvom generala Leonida Govorova naj bi obkolitev prebile od znotraj, enote Volhovske fronte pod poveljstvom generala Kirila Mereckova pa od zunaj.

Vojaki leningrajske fronte sedijo v jarkih pred ofenzivo -

Vsevolod Tarasevič/Sputnik

Udarne skupine so štele okoli 300 tisoč ljudi, medtem ko so imeli Nemci v izbočini le 60 tisoč ljudi. Poleg tega so sovjetske enote šestkrat presegle sovražnika v artileriji, desetkrat v tankih in dvakrat v letalih.

Vendar pa teh 15 kilometrov ni bilo lahko prehoditi. V letih blokade je Wehrmacht izbočino spremenil v močno utrjeno območje s številnimi obrambnimi vozlišči, med katerimi je bil močvirnat teren posejan z žičnatimi zapleti in trdnimi minskimi polji.

Napad padalcev. Leningrajska fronta. Okrožje Krasnoje Selo

Boris Losin/Sputnik

Sovjetske enote so se ves december intenzivno pripravljale na "Iskro". V vadbenih taboriščih v zaledju so vojaki udarnih enot in podenot vdrli na nemške obrambne položaje, ki so bili tam posebej ustvarjeni.

"Naša posebna skrb je bila, da bi zagotovili tajnost priprav na preboj," se je spominjal namestnik poveljnika Volhovske fronte, general Ivan Fedjuninski: "Pregrupiranje enot je potekalo le ponoči ali v slabem vremenu. Pri izvidovanju in nočnem opazovanju so sodelovale le tiste čete in enote, ki so bile v neposrednem stiku s sovražnikom. Ti ukrepi so odigrali svojo vlogo. Šele tik pred začetkom operacije je sovražniku uspelo izvedeti, da se naše enote pripravljajo na napad, a tudi takrat hitlerjevsko poveljstvo ni moglo določiti časa in moči udarca.

"Ofenziva pri Leningradu". Korpusna artilerija strelja.

Mihail Trahman/Sputnik

"Iskro" so nameravali prižgati že na prvi dan novega leta 1943, vendar je bilo treba operacijo zaradi dolgotrajne otoplitve nekoliko prestaviti. Končno je 12. januarja zjutraj vsa moč sovjetskega topništva in letalstva bombardirala sovražnikove položaje. "Še vedno ne morem pozabiti vtisa uničujočega ognja ruskih topov," je trdil nemški vojak Wilhelm Lamayer: "Ko se spomnim vsega tistega peklenskega ropotanja, pokanja izstrelkov in min, se znova stresem."

Nato so enote obeh front sinhrono začele z ofenzivo. Enote, ki so v tem času napredovale iz Leningrada, so prečkale zamrznjeno Nevo in začele izganjati sovražnika iz naselij. Tanek led ni zdržal težkih in srednjih tankov, zato so se morali vojaki zadovoljiti z lahkimi T-60, T-26 in oklepnimi vozili. Eden od teh T-60 je mojstrsko zvabil dva najnovejša nemška oklepnika Pz.Kpfw. VI "Tiger", ki sta bila takoj uničena. Drugega "plenilca", ki je obtičal v barju in ga je posadka zapustila, so kmalu ujeli povsem nepoškodovanega.

Osvobojeni Shlisselburg

Vsevolod Tarasevič

Počasi, a zanesljivo so napredovale enote Volhovske fronte, proti katerim je sovražnik vrgel rezerve, ki jih je v naglici prenesel na območje delovanja. Že 14. januarja so potekali hudi boji za Schlisselburg, zjutraj 18. januarja pa se je zgodil zgodovinski dogodek: enote 2. udarne armade Volhovske fronte so se v naselju Rabočij št. 1 srečale z enotami 67. armade Leningrajske fronte.

"Videl sem, s kakšnim veseljem so se borci front, ki so prebili blokado, pognali drug proti drugemu. Ne ozirajoč se na sovražnikovo topniško obstreljevanje z Sinjavskih visot, so se vojaki bratsko in tesno objemali. To je bilo resnično pravo veselje po trpljenju! - se je spominjal Georgij Žukov, ki je bil na opazovalnici poveljstva 2. udarne armade. Vojaški poveljnik je med operacijo "Iskra" usklajeval delovanje obeh front.

Povezava Leningrajske in Volhovske fronte na Sinjavinskem barju

Vsevolod Tarasevič/Sputnik

Sovjetska vojska se je obrnila proti jugu in nameravala nadaljevati ofenzivo, vendar je bila na koncu neuspešna in se je bila prisiljena obrniti v obrambo. Kljub temu je bila ponovno vzpostavljena neposredna kopenska povezava z mestom. To je terjalo življenja več kot 33 tisoč pripadnikov Rdeče armade. Nemci so izgubili približno 12 tisoč ljudi.

V le 11 km širokem koridorju so začeli graditi železnico, ki je postala znana kot "Cesta Zmage". Že 7. februarja je v Leningrad prispel prvi vlak z zalogami hrane.

Srečanje borcev Volhovske in Leningrajske fronte v bližini naselja Rabočij št. 1 med operacijo za preboj blokade Leningrada. (Operacija "Iskra")

Grigorij Čertov/Sputnik

Kljub temu da je bilo do konca blokade še eno leto, je trpeče mesto končno svobodno zadihalo. "Blokada je prekinjena. Na ta dan smo čakali že dolgo časa. Vedno smo verjeli, da bo prišel," je pisateljica Olga Berggolc po radiu poročala prebivalcem Leningrada: "Od lakote smo bili črni in otečeni, na ulicah, ki jih je razdejal sovražnik, smo padali od slabosti, in le vera, da bo prišel dan osvoboditve, nas je držala pokonci. Vsak od nas se je soočal s smrtjo in delal za obrambo, za življenje našega mesta. Vsak od nas je vedel, da bo prišel dan obračuna, da bo naša vojska prekinila mučno obleganje."

Kako so lahko ljudje preživeli nacifašistično blokado Leningrada? Preberite tukaj.

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.