Kako je Rdeča armada uspela obdržati Leningrad med obleganjem? (FOTO)

Branitelji Leningrada

Branitelji Leningrada

Boris Kudojarov; kolorizacija Julius Jääskeläinen
Eno od najdlje trajajočih in najstrašnejših obleganj v svetovni zgodovini je odneslo več kot milijon življenj drugega največjega mesta v Sovjetski zvezi.

"Führer je sprejel trdno odločitev, da se Moskvo in Leningrad zravna s tlemi, zato da se bomo popolnoma znebili prebivalstva teh mest, katerega bi v nasprotnem primeru morali med zimo hraniti..." Tako je v svojem dnevniku 8. julija 1941 na samem začetku operacije Barbarossa zapisal poveljnik Generalštaba nemške kopenske vojske Franz Halder. Po postopnem preboju armadne skupine Sever čez Pribaltik se je sovražnik že pred koncem poletja približal Leningradu. Iz Karelije je z druge strani proti mestu prodirala finska vojska.

8. septembra 1941 je nemška vojska zasedla mesto Šlisselburg na obali Ladoškega jezera in s tem zaprla obroč okoli Leningrada po kopnem. V primežu obleganja drugega največjega sovjetskega mesta se je znašlo okoli pol milijona vojakov, praktično celotna Baltska flota in skoraj trije milijoni mestnega prebivalstva.

Ne glede na to, pa je poskus zavzetja mesta z jurišem, ki je sledil, propadel. Leningrad se je sredi septembra pretvoril v pravo pravcato trdnjavo. Ob bližnjih vpadnicah je bilo izkopanih več kot 600 km protitankovskih rovov in pregrad, 15.000 bunkerjev iz zemlje in lesa, 22.000 ognjenih točk ter 2.300 poveljniških in opazovalnih točk. Neposredno v mestu je bilo vzpostavljenih 4.600 zaklonišč, v katerih je bilo prostora za 814.000 ljudi. Ves center mesta je bil prekrit z maskirnimi mrežami za obrambo pred sovražnikovim letalstvom.

Edina "nitka", ki je povezovala oblegani Leningrad s "kopnim", je bila vodna pot čez Ladoško jezero, t. i. Cesta življenja. Prav po njej sta potekala transport prehranskih potrebščin in evakuacija prebivalstva. Nemci so si seveda prizadevali, da bi prekinili to zadnjo komunikacijsko povezavo in začeli s prodorom k reki Svir, kjer so upali, da se bodo združili s finsko vojsko. 8. novembra so zavzeli mesto Tihvin in prekinili edino železniško povezavo, po kateri je potekala dobava tovora za Leningrad na vzhodno obalo Ladoškega jezera. To je privedlo k dodatnemu upadu že tako bornih količin zalog za prebivalce. A po zaslugi vztrajnega zoperstavljanja Rdeče armade, se načrti sovraga niso uresničili – Tihvin je bil samo mesec dni zatem osvobojen.

Kljub temu pa omejene zaloge, ki so prihajale po zraku in čez Ladoško jezero, niso mogle pokriti potreb tako velike metropole. Vojaki na fronti so prejemali po 500 gramov kruha dnevno, delavci do 375 gramov, otroci in mladostniki pa le do 125 gramov. Ko je nastopila huda zima 1941-1942, je Leningrad začel množično stradati. "Pojedli so vse: usnjene pasove in podplate, v mestu pa ni ostalo niti ene mačke ali psa, da ne govorimo o golobih in vranah. Elektrike ni bilo, vodo pa so lačni in izčrpani ljudje zajemali iz Neve, pri čemer so padali in umirali na poti. Trupla so na neki točki nehali pobirati, saj jih je prekril sneg. Po domovih so umirale cele družine, cela stanovanja." Tako se je dogodkov spomnil Jevgenij Aljošin.

Nekateri se niso ustavili pri živalih. Organi NKVD so zabeležili več kot 1.700 primerov kanibalizma. Neuradno je bilo teh primerov še več. Trupla so kradli iz mrtvašnic, pokopališč ali jih odnesli naravnost z ulic. Dogajali so se tudi umori. V dokumentih UNKVD Leningrajske regije z dne 26. decembra 1941, lahko preberemo zale zapis: "21. decembra je F. V. Vorobjov, 18 let, brezposeln, s sekiro ubil svojo babico Maksimovo, 68 let. Truplo je razkosal, jetra in pljuča pa je kuhal in jih jedel. Med hišno preiskavo so bili najdeni deli trupla. Vorobjov je izjavil, da je umor izvedel zaradi lakote. Preiskava je Vorobjova priznala za prištevnega."

Spomladi 1942 je Leningrad po zimski nočni mori začel počasi prihajati k sebi. V izpraznjenih predmestjih so bili zasajeni vrtovi za vzgajanje zelenjave in zalaganje mesta, izboljšala se je prehrana, znižala se je smrtnost, delno je začel ponovno delovati javni prevoz. Pomemben in navdihujoč dogodek je bil prihod partizanskega odreda iz okupirane Novgorodske in Pskovske regije. Partizani so se skrivoma prebili več sto kilometrov za hrbti sovražnika in 29. marca prečkali frontno linijo pred Leningradom. Z 223 vpregami so prebivalcem mesta pripeljali 56 ton moke, zrn, mesa, fižola, medu in masla.

Rdeča armada med celotnim trajanjem obleganja ni prenehala s poskusi preboja blokade. Na žalost so se kljub naporom vsi štirje poskusi v letih 1941-1942 končali neuspešno, saj je primanjkovalo vsega – ljudi, opreme in izkušenj. "3. in 4. septembra smo napadli Kelkolovo iz smeri Črne reke brez artilerijske podpore. Strelivo, ki smo ga dobili za divizijske topove, ni bilo primerno za naše 76-milimetrske cevi. Granat ni bilo. Proti nemškim strojničnim gnezdom nismo mogli nič in pehota je trpela velike izgube," se je kasneje spominjal podpoveljnik 939. polka Čepišev. Ne glede na poraze, pa ti napadi za okupatorja niso bili nepomembni: stalni pritisk sovjetske vojske je od armadne skupine Sever zahteval precejšen angažma in ji omejeval manevrski prostor.

Po porazu nemških sil pri Stalingradu je Rdeča armada počasi prevzela iniciativo na bojišču. 12. januarja 1943 je sovjetsko poveljstvo začelo ofenzivno operacijo Iskra, ki se je končala z uspehom. Sovjetske sile so osvobodile mesto Šlissenburg, očistile južni breg Ladoškega jezera ter ponovno vzpostavile kopensko povezavo z Leningradom.

"19. januarja 1943, mislim, da sem se že odpravljala spat, ko sem okoli enajste ure zaslišala, da je spregovoril radio," se je spominjala medicinska sestra Ninel Karpenok. "Stopila sem bližje in slišim, da pravijo ’’Poslušajte poročila’’. Poslušamo in naenkrat slišimo, da so je bila blokada prebita. Uh! Kako smo skočili! Živeli smo v komunalnem stanovanju s štirimi sobami. In vsi smo skočili pokonci, začeli kričati, jokati … Vsi smo bili tako srečni! Blokada je prebita!"

Leto dni zatem med operacijo Januarski grom so sovjetske sile potisnile sovražnika 100 kilometrov od Leningrada in dokončno odpravile grožnjo mestu. 27. januarja je bil uradno razglašen konec obleganja, kar so obeležili s 24 streli iz 324 topov. V 872 dneh, kolikor je trajalo obleganje mesta, je po različnih podatkih zaradi lakote, mraza, artilerijskega obstreljevanja in letalskih napadov umrlo med 650.000 in 1,5 milijona Leningrajčanov.

Preberite še: Najmlajši vojak druge svetovne vojne

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke