Najmlajši vojak druge svetovne vojne

Komaj šestletni Serjoža Aljoškov je bil nagrajen z medaljo za bojne zasluge, trofejno pištolo iz rok generala in bil celo "povišan" do naziva podporočnika.

Druga svetovna vojna je posegla v življenja milijonov ljudi vseh starosti. Za orožje so morali prijeti tako starci kot najstniki. A samo na vzhodni fronti se je v polku Rdeče armade znašel borec, ki je štel vsega šest let!

Sin polka

Polet 1942 je mali Sergej iz vasi Grin v Kaluški regiji postal popolna sirota. Oče je umrl že pred vojno, mamo in brata pa so zaradi povezav s partizani ubili Nemci in to prav pred njegovimi očmi. Pretreseni in osamljeni šestletni otrok je brezciljno taval po gozdu, dokler ga ni izmučenega in lačnega našla izvidnica 142. gardnega strelskega polka.

Najdenček je rekel, da se piše Aljoškin, čeprav se je kasneje izkazalo, da je v resnici Aljoškov. Vojaki so se odločili obdržati malega Serjožo pri sebi, poveljnik polka Mihail Vorobjov pa ga je tudi uradno posvojil.

Malček je na vsak način hotel biti koristen. Med enotami je raznašal časopise in pisma, redno tekal v štab in prosil, naj se mu da kakšna navodila. Nekoč je med opravljanjem svojih običajnih opravkov v kupu sena opazil skupino nemške podporne ekipe za usmerjanje ognja, s katero so rdečearmajci kasneje opravili po hitrem postopku.

Branitelj Stalingrada

V začetku novembra 1942 je bil 142. polk premeščen v Stalingrad. Tam je mali vojak dosegel podvig, za katerega je dobil medaljo za bojne zasluge.

Med artilerijskim obstreljevanjem je Serjoževega krušnega očeta zasulo v okopu. Malček se je najprej skušal do njega dokopati samostojno, ko pa je videl, da mu ne bo uspelo, je stekel po inženirje. Na koncu jim je uspelo ranjenega in pretresenega Mihaila Vorobjova izvleči in rešiti.

"S svojo vedrostjo in naklonjenostjo enoti ter ljudem okoli sebe v izrednih situacijah je vlival moralo in zaupanje v končno zmago. Tovariš Aljoškin je ljubljenec polka." Tako se je glasil ukaz za odlikovanje malega Sergeja, ki je medtem dopolnil sedem let.

Podporočnik

Sergejeva bojna pot je bila težka. Med prečkanjem reke Severni Donjec se je skoraj utopil, pozneje pa je avtomobil, s katerim se je peljal, zapeljal na mino. Otrok je preživel kot po čudežu.

Ko so se v Rdečo armado leta 1943 vrnili ramenski našitki (ti so bili vse od revolucije 1917 ukinjeni), so vojaki za zabavo malemu Sergeju dali komplet našitkov podporočnika (rus. mladšij lejtenant), za kar je fantič malo kasneje skoraj plačal z življenjem. Bleščeči našitki so namreč pritegnili pozornost nemških pilotov, ki so po "oficirju" ustrelili iz mitraljeza. Ena krogla je Sergeja zadela v peto. "Oče si je kasneje silno očital zaradi tega," je povedal Vjačeslav Vorobjov, Sergejev polbrat.

Bojna pot malega vojaka se je zaključila na Poljskem. General Vasilij Čujkov, poveljnik 62. armade, v kateri je služil Sergej, se je odločil, da bo fantka poslal v Vojaško akademijo Suvorova. Za spomin je mali vojak od generala dobil trofejno pištolo Browning.

A Sergej ni uspel razviti svoje vojaške kariere, saj ga je izdalo zdravje (zgodaj je začel kaditi). Diplomiral je iz prava in preostanek življenja preživel na Uralu. Umrl je leta 1990 od srčnega infarkta, star komaj 54 let.

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke