Domenico Trezzini
Nadežda Pivovarova (CC BY-SA)Arhitekt in inženir Domenico Andrea Trezzini je delal pri gradnji utrdb na Danskem, ko ga je opazil ruski veleposlanik v Københavnu Andrej Izmajlov in ga povabil v rusko službo. Italijansko govoreči švicarski državljan je leta 1703 prispel v Sankt Peterburg.
Ker je bila Rusija takrat vpletena v naporno vojno proti Švedski, je bil Trezzini zadolžen za obrambo mladega mesta na Nevi. Domenico se je z nalogo odlično spopadel. Utrdbe, ki jih je zgradil, so uspešno odbijale napade švedskih pomorskih eskadrilj, po njegovih prizadevanjih pa je bila prvotno lesena Petropavlovska trdnjava, ena glavnih citadel Sankt Peterburga, v celoti obnovljena iz opeke in kamna. Na njenih tleh je Trezzini postavil temelje Petropavlovske katedrale, ki je pozneje postala glavno pokopališče ruskih cesarjev.
Švicarski arhitekt je delal v tako imenovanem "petrinskem baročnem" slogu, znanem po svoji arhitekturni zadržanosti. Med njegovimi drugimi projekti so bili poletna palača Petra Velikega, samostan Aleksandra Nevskega in stavba Dvanajst kolegijev, v kateri se zdaj nahaja Državna univerza v Sankt Peterburgu. Kljub temu je nadarjeni arhitekt Petropavlovsko trdnjavo vedno imel za "prvo od svojih najpomembnejših del".
Hans Kaspar Fäsi
Javna domenaRojen v Zürichu je vse svoje življenje posvetil vojaški službi. Ko je v švicarski vojski dosegel čin majorja, se je leta 1816 odločil, da se bo preselil v daljno Rusijo, ki je pred kratkim bleščeče premagala Napoleona.
Fäsijeva najlepša doba v novi domovini je bila poljska vstaja v letih 1830-1831. V tem času je bil Karl Karlovič (kot so ga imenovali v ruskem jeziku) že general-major. Večkrat je na bojišču pokazal svojo neustrašnost in osebno vodil enote v napad, kot je to storil marca 1831 v bližini Liwa. Takrat sta dva bataljona pod njegovim poveljstvom kljub močnemu sovražnikovemu ognju vdrla v poljske redute in zajela več kot 200 branilcev. Aprila istega leta mu je uspelo zajeti celo generala Girolama Ramorina, poveljnika poljskega 2. korpusa (čeprav ga je sovražniku kmalu zatem uspelo osvoboditi).
Enako drzno in pogumno je Fäsi deloval tudi na Kavkazu, kjer se je boril proti Gorcem pod vodstvom imama Šamila, ki so se upirali ruski nadvladi. Za svoje zasluge je Fäsi prejel zlati meč z diamanti z napisom "Za hrabrost".
Antoine-Henri Jomini
Muzej ErmitažVojaški poveljnik in teoretik vojne umetnosti Antoine-Henri Jomini je bil eden najvidnejših švicarskih državljanov v službi Rusije. Zanimivo je dejstvo, da se je pred odhodom v Rusijo aktivno boril proti njej.
V vrstah francoske vojske je Jomini sodeloval v vojaških kampanjah leta 1805 in 1807, ki sta se končali s hudimi porazi za vojsko carja Aleksandra I. Po Napoleonovem napadu na Rusko cesarstvo leta 1812 je Jomini postal guverner okupiranega Vilna (Vilnius) in nato Smolenska. Med umikom francoskih čet je imel ključno vlogo pri organizaciji uspešnega prehoda reke Berezine, ki je omogočil ohranitev in umik s sovražnega ruskega ozemlja vsaj dela nekoč "velike" vojske.
Vse to pa Antoinu-Henriju Jominiju ni preprečilo, da bi sčasoma vstopil v rusko službo. Razlog za to je bil dolgotrajen spor z načelnikom Napoleonovega štaba, maršalom Louisom-Alexandrom Berthierjem, ki je po svojih najboljših močeh oviral razvoj njegove kariere. Jomini je že leta 1810 poskušal oditi v Rusijo, vendar ga francoski cesar ni pustil. Avgusta 1813 je general, ki je sklenil, da je bil ponovno ogoljufan, ker je bil prikrajšan za upravičene položaje in časti, med občasnim premirjem odpotoval v carski štab, ne da bi kogar koli vprašal za dovoljenje.
Jomini je bil toplo sprejet v rusko vojsko in se v njenih vrstah boril vse do Napoleonovega padca. Sodeloval je tudi pri načrtovanju vojaških operacij med Rusko-turško (1828-29) in Krimsko (1853-56) vojno. Jomini je pomembno prispeval k razvoju visokega vojaškega izobraževanja v Rusiji, saj je postal eden od ustanoviteljev Cesarske vojaške akademije (danes znane kot Vojaška akademija Generalštaba oboroženih sil Ruske federacije).
Domenico Gilardi
Javna domenaMladi Domenico je Rusijo prvič spoznal pri 11 letih leta 1796, ko je odpotoval k očetu, ki je delal kot arhitekt v Moskvi. Za zasluge starejšega Gilardija so mladeniča poslali na študij arhitekture in slikarstva v Evropo, ki so ga financirali iz ruskih državnih sredstev.
Domenico se je v Moskvo vrnil leta 1811, že leto pozneje pa je bilo mesto, ki ga je tako vzljubil, med francosko okupacijo skoraj v celoti požgano. Gilardi je imel srečo, da je bil eden od arhitektov, ki jim je bila zaupana obnova starodavne prestolnice Rusije.
Švicarski arhitekt je sodeloval pri obnovi stavb znotraj Kremlja in v celoti rekonstruiral zvonik Ivana Velikega. Po njegovih prizadevanjih je bila tudi Moskovska univerza obnovljena v svoji prvotni podobi. Domenico je izvajal tudi nove projekte "od temeljev": gradnja skrbniške hiše moskovske sirotišnice je bila končana leta 1826.
Leta 1832 je Gilardi odšel v Švico, vendar mu je tam šlo veliko slabše kot v Rusiji. Njegov edini dokončani projekt v domovini je bila obcestna kapelica v bližini Montagnole.
Frédéric-César de La Harpe
Zgodovinski muzej v LozaniLeta 1783 se je življenje odvetnika iz Berna nepričakovano obrnilo: vplivni prijatelji so Frédérica-Césarja de La Harpeja priporočili cesarici Katarini Veliki za vzgojitelja njenih mladih vnukov Konstantina in Aleksandra (prihodnjega cesarja Aleksandra I.).
La Harpe je na ruskem dvoru deloval zelo neodvisno, ni iskal sponzorjev in ni sodeloval v političnih intrigah, zaradi česar so bili njegovi odnosi z dvorom zelo težavni. Z Aleksandrovega vidika pa ni bil le učitelj, ampak je postal tudi njegov pravi prijatelj. Njegov mladi varovanec je bil pozoren na svobodomiselne in liberalne ideje, ki mu jih je La Harpe skušal dopovedati.
Leta 1797, ko je La Harpe odšel iz Rusije, je zdaj že odrasli Aleksander v pismu svojemu nekdanjemu vzgojitelju zapisal: "Ko bom na vrsti (za vladanje - op. p.), bo treba narod pripraviti - seveda postopoma - na izvolitev svojih predstavnikov in sprejetje svobodne ustave, nato pa se bom popolnoma odpovedal svoji oblasti in se, če bo Božji milosti všeč, da nam pomaga, umaknil v kakšen miren kotiček, kjer bom živel mirno in srečno življenje ter opazoval razcvet svoje domovine ..."
Prijateljstvo med učiteljem in učencem ni zamrlo niti po Aleksandrovem prevzemu prestola leta 1801. Ob številnih priložnostih sta se pogovarjala o državnih zadevah, car pa je La Harpa v zahvalo za njegove modre nasvete odlikoval z najvišjim državnim priznanjem cesarstva - Redom svetega apostola Andreja Prvopoklicanega.emija Generalštaba oboroženih sil Ruske federacije).
Preberite o znanih tujcih, ki so se učili ruščine!
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
