Kdo in kdaj je živel v Kremlju?

• Obiščite našo spletno stran in vklopite potisna obvestila, ko vas zaprosi za to: https://si.rbth.com
• Namestite storitev VPN na svoj računalnik in telefon, da boste imeli dostop do naše spletne strani tudi v primeru blokiranja

Zadnji stanovalec je Kremelj zapustil leta 1962 in od takrat v njem ni več stanovanj. Nekoč pa je bil celoten Kremelj gosto naseljen: v njem so živeli carji, patriarhi in plemiški bojarji. Kasneje so carje zamenjali imperatorji in generalni sekretarji, bojarje pa dvorjani in člani komunistične partije.

Palače knezov in carjev, domovi bojarjev in patriarhov

Domneven pogled na Belokamenski Kremelj Dmitrija Donskega. Konec 14. stoletja, A. M. Vasnecov

Javna domena

Prve utrdbe, ki so se na mestu današnjega Kremlja pojavile leta 1156, so bile zgrajene okoli knežjega dvora in hiš dvorjanov. Prva naselja so bila v bližini Borovickih vrat. Običajno je knežji dvor pomenil več ločenih stavb, ki so se skupaj imenovale "horomi" (neke vrste palače, op. ur.), skoraj vsak član knežje družine pa je imel svoj prostor. Lesene zgradbe so zamenjale kamnite v 14. stoletju, potem ko je moskovski knez Dmitrij Donskoj zgradil belokamenski Kremelj.

Knežji dvor se je začel spreminjati v pravo razkošno rezidenco leta 1482, z začetkom korenite obnove Kremlja na pobudo Ivana III.. S poroko ruskega carja z dedinjo zadnjega bizantinskega cesarja, Sofijo Paleolog, je Moskva podedovala bizantinsko tradicijo, status in simboliko. Zaradi tega zavezništva in nove vloge je morala Moskva postaviti dostojno rezidenco. Ivan III. je obnovil trdnjavo in postavil več cerkva. Lesena bivališča so postopoma zamenjale kamnite stavbe - najprej so jih zgradili bojarji, pozneje pa je Ivan III. začel graditi svojo prvo palačo iz kamna.

Moskovski Kremelj, palača Terem; notranjost palače Terem v moskovskem Kremlju

Kremlin.ru; Ivan Šagin/MAMM / MDF/Russia in photo

Prva kamnita palača se ni ohranila, vendar je njen del, "kneginjina polovica", postal osnova palače Terem, ki še vedno krasi arhitekturno kompozicijo Kremlja. Palača Terem, zgrajena za prvega carja družine Romanov, Mihaila Fjodoroviča, je bila prva kamnita rezidenca kraljeve družine in je bila zgrajena podobno kot lesen dvorec. Palača Terem je ostala rezidenca carjev vse do časa Petra Velikega.

Poleg vladarjev in njihovih družin so na ozemlju Kremlja živeli tudi visoka duhovščina in bojarji. V letih 1653-1655 so po naročilu patriarha Nikona zgradili Patriarhove palače, v katerih je Nikon sprejemal obiskovalce in tudi živel - te so se ohranile do danes. Na ozemlju Kremlja so bile zgrajene tudi hiše za plemenite plemiče, najbolj znana in ohranjena bojarska stavba je palača Potešni (dobesedno zabavna palača, op. ur.). Zgrajena je bila za bojarja Iljo Miloslavskega, tasta carja Alekseja Mihajloviča. Kasneje so v njej živeli in bivali člani kraljeve družine, kot je bila carica Elizabeta Aleksejevna. Vendar so večino stavb dodelili kolegijem (ministrstvom) in kmalu je Kremelj postal izredno neprijeten za bivanje. Kolegiji so se sem preselili z vsemi uradniki, arhivi in stražarji. Leta 1727 so vodje Zakladniškega dvora, ki so hranili carske dragulje, zapisali: "... vse nepotrebno smetenje iz stranišč in konjušnic ter zapornikov iz Oberbergamta (podjetje, ki je nadzorovalo sibirska gorske tovarne in rudnike, op. ur.), spravljajo carsko zakladnico v veliko nevarnost, saj se od vsega tega širi slab vonj, in zaradi tega slabega vonja lahko zlati in srebrni izdelki ter drugi zakladniški predmeti njegovega carskega veličanstva podležejo nevarni škodi, od česar bi lahko počrneli...".

Palača Potešni v Moskovskem kremlju

A.Savin, WikiCommons

Poleg tega je Kremelj izgubil status uradne rezidence zaradi prenosa prestolnice v Sankt Peterburg leta 1712 po volji Petra Velikega. Mesto, ki ga je zgradil car, je bilo bližje Evropi in je imelo dostop do morja - za tuje obiskovalce je bilo varnejše, da so prišli v Rusijo, kot če bi se do Moskve odpravili po kopnem.

Zadnja naseljena stavba v Kremlju je bila Velika kremeljska palača. Gradnja se je začela po ukazu Nikolaja I. leta 1837 in bila končana leta 1849. Še vedno je glavna rezidenca predsednika Ruske federacije (vendar predsednik živi v Novo-Ogarjevem).

Po prenosu glavnega mesta je Kremelj le ostal dom carske družine le še ob redkih obiskih v Moskvi, najpogosteje ob kronanju. Preostali čas so v trdnjavi živeli komandant Kremlja in njegova pisarna, uradniki z družinami, menihi samostanov v trdnjavi in služabniki.

Skupni stanovanjski prostori boljševikov

Kremeljska kongresna palača

Pegushev (CC BY-SA 3.0)

Marca 1918 je boljševiška vlada prestolnico ponovno preselila v Moskvo. Pred tem je bila izvedena tajna selitev partijskega vrha - boljševiki so bili najprej nastanjeni v hotelih v prestolnici, pozneje pa so se preselili v Kremelj. Lenin ga je osebno odobril kot sedež vlade. Stanovanjske stavbe so bile opremljene za nove najemnike: "V Kavalirskem korpusu, nasproti palače Potešni, so pred revolucijo živeli kremeljski uradniki. Celotno spodnje nadstropje je zasedal višji komandant. Njegovo stanovanje je bilo zdaj razdeljeno na več delov. Lenin in jaz sva se vselila nasproti čez hodnik. Jedilnica je bila skupna. [...] Glasbena ura na Spasskem stolpu je bila obnovljena. Zdaj so stari zvonovi namesto 'Bog, varuj carja' vsake četrt ure počasi in premišljeno odbili 'Internacionalo'," je zapisal Lev Trocki.

Leninovo stanovanje v Kremlju. Jedilnica

Ivan Šagin/MAMM/MDF/russiainphoto.ru

Sredi poletja 1918 je v Kremlju živelo več kot 1 100 ljudi, do konca leta 1920 pa več kot 2 100. Uradniki (zdaj sovjetski) so stanovanja v Kremlju uporabljali brezplačno. Običajno so imeli pisarno, jedilnico, knjižnico in eno spalnico za vsakega družinskega člana. Žena člana politbiroja Anastasa Mikojana, Nami Mikojan, se je takole spominjala življenja v Kremlju: "Starinska marmorna stopnišča so bila prekrita z rdečo preprogo z rumenimi cvetovi ob robovih. Takšne 'kremeljske' hodnike je bilo mogoče videti le v vladnih stavbah... Življenje v Kremlju se je zdelo izolirano od vsega. Živeli smo kot na otoku, ki pa ni bil eksotično razkošen, temveč udoben, tihi zapor, ograjen s trdnjavskim obzidjem iz rdeče opeke."

Grbi, sneti s stavbe Velike Kremeljske palače, 1920, Viktor Bulla

Javna domena

Deloma so Kremelj uporabili kot bivališče zaradi pomanjkanja stanovanj v Moskvi, enako pomembno pa je bilo vprašanje varnosti:

"Kremelj je bil skoraj brez žive duše. Pri vhodu skozi slavolok Borovickih vrat (pri Kamnitem mostu) so bili varnostniki... V Kremelj so se brez ustavljanja vozili le člani politbiroja. Če je šlo za družinske člane, tudi tiste, ki so tam živeli, se je voznik najprej ustavil na desni strani blizu slavoloka, varnostniki so preverili dokumente, poklicali višjega častnika v službi in avto spustili naprej šele po zeleni luči in zvoncu. [...] Družinski člani, ki so živeli v Kremlju, so imeli posebne prepustnice - majhne knjižice temne češnjeve barve s fotografijo, celim imenom in priimkom na žigosanem papirju, ki jih je podpisal komandant Kremlja. Na naslovnici so bile odtisnjene črke "Kremelj". Varnostniki so vse poznali na pogled in tudi po imenu..." je zapisala Nami Mikojan. Do leta 1955 so bili kremeljski muzeji zaprti za turistične skupine.

Dom na nabrežju

Ludvig14 (CC BY-SA 4.0)

Leta 1931 so dokončali znameniti Dom na nabrežju, ki je bila zgrajen za uslužbence višje oblasti. Kmalu se je vanjo preselil velik del kremeljskih stanovalcev. Postopek izseljevanja je trajal več let, zadnji stanovalec, eden prvih maršalov ZSSR Kliment Vorošilov, pa je Kremelj zapustil leta 1962.

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.