- Obiščite našo spletno stran in vklopite potisna obvestila, ko vas zaprosi za to: https://si.rbth.com
- Namestite storitev VPN na svoj računalnik in telefon, da boste imeli dostop do naše spletne strani tudi v primeru blokiranja
V svojem političnem programu je Skosirjev Andorcem predlagal modernizacijo države, odpravo davkov, privabljanje tujega kapitala, odprtje bank in igralnic, razvoj turizma in športa, javnosti je predstavil nov andorski časopis in zastavo, zasnoval in v nakladi natisnil 10 tisoč izvodov svoje ustave.
Njegovi predlogi so bili v bistvu pred svojim časom. Tako je Andora postala po drugi svetovni vojni država, katere BDP ustvarja turistični sektor, ki bankam nudi precejšnje davčne ugodnosti in zasebnost ter evropska rekorderka na področju dohodnine - ta je tu ena najnižjih.
Za majhno kneževino, ki je bila od leta 1278 formalno podrejena tako vladarju Francije kot španskemu škofu iz Urgella, so bile obljube Skosirjeva zelo mamljive. Še toliko bolj zato, ker je bilo v zadnjem letu v državi veliko pretresov: prebivalstvo je bilo nezadovoljno z omejevanjem volilne pravice. Zato je Andorska lokalna vlada - njen Svet dolin - dvakrat ratificirala program pretendenta in ga razglasila za kralja Borisa I.
Javna domena
Vendar je Boris na prestolu preživel manj kot dva tedna. Škofa iz Urgella je razjezila odločitev o odprtju igralnice v Andori, zato je v tisku kritiziral Skosirjeva. Novi kralj se je odzval z razglasom, v katerem je "napovedal vojno škofu", čeprav Andora ni imela lastne redne vojske, razen nekaj stražarjev. Katalonska garda je 20. julija aretirala Skosirjeva pod pretvezo, da je že prej, leta 1933, kršil migracijsko zakonodajo, ko je že prišel v Andoro, vendar je bil izgnan. Tudi tokrat so ga odpeljali v Barcelono in nato prepeljali v Madrid.
Tam se je Boris I. znašel v središču pozornosti medijev in dal več intervjujev. V njih je izjavil, da ga je "vodila želja zaščititi prebivalstvo kneževine pred izkoriščanjem s strani Francije". Svojo zahtevo po prestolu je Skosirjev pojasnil z dejstvom, da je bil zadnji zakoniti dedič francoski kralj in ne predsednik. Potomec francoskega kralja Jean Orleans, vojvoda de Guise, naj bi svoje pravice do Andore osebno prenesel na Skosireva, Skosirjev pa naj bi imel celo ustrezno pismo.
Torej, kdo je bil človek, ki je bil neverjetno sposoben izpeljati tako drzno prevaro?
Napol grof
Genski avanturizem je Boris očitno podedoval od svoje matere Elizabete Dmitrijevne, rojene grofice Mavros. Ko je bila v prvem zakonu - pod priimkom Simonič - je 12. januarja 1896 rodila Borisa od upokojenega korneta Mihaila Mihajloviča Skosireva, ki je bil 11 let mlajši od nje, piše beloruski zgodovinar Leonid Lavreš.
Nizozemski nacionalni arhiv / Javna domena
Prvič se je Elizabeta poročila s svojim bratrancem iz ljubezni (kljub temu da so bile takšne poroke prepovedane), njen drugi zakon pa je bil po takratnih merilih neenakovreden. Mihail Skosirjev je bil sin peterburškega trgovca iz 1. gilde, dednega dobavitelja carskega dvora, vendar ni imel plemiškega naziva in ga njegov sin ni mogel podedovati, zato se je kasneje Boris proglasil za plemiča brez vsake zasluge.
Od leta 1900 je družina živela v Vilni in v bližini Lide (današnja Belorusija), kjer je Boris preživel otroštvo. Jeseni leta 1915 so regijo zasedle nemške enote in družina je odšla na vzhod. Boris je verjetno odšel na fronto kot prostovoljec in se boril v britanski oklepni diviziji, ki je delovala na ruski fronti. Tako vsaj izhaja iz priporočilnega pisma, ki ga je leta 1924 Skosirjevu izročil Oliver Locker-Lampson, poveljnik divizije, piše Aleksander Kaffka, ruski raziskovalec Skosirjevove biografije. Verjetno je, da je bil dodeljen diviziji kot vojaški tolmač. Po revoluciji je Skosirjev zaprosil za politični azil v Veliki Britaniji in se za dve leti vpisal v britansko vojsko.
"Krstni sin" angleškega poveljnika
Skosirjev se je po prvi svetovni vojni preselil v tujino in se želel znajti v družbi bogatašev in vplivnežev. Z leti je širil glas, da je navezal stike s člani ruske carske družine, da je diplomiral na elitnem liceju Louis le Grand v Parizu in Magdalenskem kolidžu Oxfordske univerze, da je prijateljeval z valižanskim princem, služil na dvoru nizozemske kraljice, zaradi česar ga je ta imenovala za grofa Oranžskega, našteva Kaffka.
Pravzaprav nič od tega ni bilo res. Skosirjev je lahko razpolagal le s svojimi povezavami z Locker-Lampsonom in prek njega z britansko obveščevalno službo, ki ji je verjetno opravljal storitve. Takšna poznanstva lahko vsaj pojasnijo, zakaj se je Skosirjev v dvajsetih letih prejšnjega stoletja zlahka izognil pravnim težavam, ki so jih povzročile njegove prevare z bančnimi čeki in drobne tatvine. Poleg tega obstajajo tudi verzije, da je španska policija v začetku tridesetih let prejšnjega stoletja na Mallorci Borisa "priprla" v zvezi s primeri, povezanimi s kokainom.
Državni arhiv Nizozemske / Javna domena
Medtem je Boris v dvajsetih letih prejšnjega stoletja za kratek čas pridobil nizozemski potni list. Da bi se legaliziral v Franciji, pa se je Skosirjev leta 1931 poročil z 11 let starejšo žensko, vendar so mu oblasti zaradi škandaloznega slovesa še vedno zavrnile državljanstvo. Žena pa mu ni preprečila, da ne bi imel bogatih ljubic v različnih državah in živel od njih. Hkrati je izvajal različne sumljive sheme bogatenja in pozorno spremljal politične razmere v Evropi.
Agent več obveščevalnih služb
Kar zadeva andorsko avanturo Borisa Skosirjeva, jo je po mnenju Gerharda Langa, avtorja knjige "Boris von Skosyreff - nemšli agent, kralj Andore ("Boris von Skossyreff - Agent der Deutschen, König von Andorra"), financiral Tretji rajh, ki je bil zainteresiran za destabilizacijo razmer na Iberskem polotoku, da bi med Andorci spodbudil idejo o neodvisnosti od Francije in Španije ter oslabil položaj Pariza.
Vendar je malo verjetno, da bi Španci odkrili Skosirjeve povezave z Nemci: sodili so mu po zakonu o brezdomcih in prestopnikih ter ga leta 1934 za eno leto poslali v zapor, vendar so ga tam zadržali le mesec dni, nato pa so prvega in zadnjega andorskega kralja deportirali na Portugalsko.
Naslednjih nekaj let je preživel na Portugalskem, v Španiji in Franciji, kjer se je ponovno srečal s svojo ženo.
Državni arhiv Andore / Javna domena
Leta 1939 so Francozi Skosirjeva internirali v taborišču Camp de Rieucros v Mandeju, nato pa so ga premestili v nacistično koncentracijsko taborišče Le Vernet (Camp du Vernet) za tujce. Leta 1942 so ga Nemci odpeljali v delovno taborišče blizu Berlina. Po Langovi različici si je po določenem času zagotovil službo tolmača v 6. tankovski diviziji Wehrmachta in bil povišan v častniški čin.
Vojna se je za Borisa končala v ameriškem ujetništvu. Po drugi svetovni vojni se je naselil v Zahodni Nemčiji, vendar so ga leta 1948 v Vzhodni Nemčiji aretirale sovjetske varnostne službe: v sovjetsko okupacijsko območje je prišel "poslovno" (kot so takrat imenovali tudi tihotapljenje). Do leta 1956 je bil zaprt v sovjetskih taboriščih, nato pa se je vrnil v Boppard, kjer je preživel preostanek svojih dni in umrl leta 1989.
"Zanimivo je, da so se nemške oblasti takoj začele zanimati zanj zaradi povezav s sovjetsko obveščevalno službo. Očitno niso razumeli, kako so lahko čekisti izpustili človeka s tako bogato biografijo, kot je bil Skosirjev. Toda preiskava je bila brez rezultatov," ugotavlja Gerhard Lang.
Ljubezen do potegavščin Borisa očitno ni zapustila vse do pozne starosti. Leta 1982 je izšla knjiga "Človek na Jalti: Hitlerjev tajni ukaz Borisu von Skosirevu", v kateri je pisalo, da je Skosirjev na konferenci na Jalti prepričal zaveznike, naj ne odvržejo atomske bombe na Nemčijo. Toda tudi to je bila laž, trdi Lang.
Spoznajte "Ruskega Billa", zločinca na Divjem zahodu, ki je trdil, da prihaja iz ruske plemiške družine