Portret Wilhelma Lehmanna, sovjetskega obveščevalnega agenta
Arhivska fotografijaBil je član nacistične stranke in je zasedal enega najvišjih položajev v strukturi državne tajne policije Tretjega rajha - gestapa. Willyju Lehmannu je vodstvo pogosto podelilo visoka priznanja (med drugim tudi portret z avtogramom führerja) za njegovo ugledno službo.
Lehmanna so sodelavci imenovali "dobrodušni stric", ne vedoč, da je bil ta človek v resnici eden najučinkovitejših sovjetskih vohunov v Nemčiji, v Moskvi znan pod operativnim psevdonimom "Breitenbach".
Sodelovanje Willyja Lehmanna s Sovjetsko zvezo se je začelo že leta 1929, ko je služboval v berlinski policiji. Po prihodu nacistov na oblast se je to sodelovanje nadaljevalo s podvojeno močjo.
"Še danes niti za trenutek ne dvomim, da je Breitenbach deloval izključno na ideoloških temeljih," je bil prepričan obveščevalec Boris Žuravljov: "Čeprav je bil poklicni policist, je bil protinacistično usmerjen. Morda celo iz tega razloga. Še toliko bolj zato, ker se je znašel v gestapu in od znotraj videl, kako zločinski je bil Hitlerjev režim in kakšne nesreče je prinesel nemškemu narodu."
Kot vodja skupine za protikomunistično vohunjenje pri gestapu je Lehmann opozarjal Moskvo na prihajajoče aretacije sovjetskih agentov, kar je mnoge od njih rešilo. Sčasoma se je Breitenbachovo območje odgovornosti razširilo, tako da je lahko posredoval gradivo ne le o strukturi in načelih tajne policije, temveč tudi podatke o nemški vojni industriji in celo o strogo tajnem raketnem programu.
Decembra 1942 je bil Willy Lehmann razkrit in aretiran. Po zaslišanjih, ki jih je osebno vodil šef gestapa Heinrich Müller, je bil Breitenbach ustreljen. Nihče ni želel sramotne publicitete, zato so javnosti sporočili, da je svoje življenje dal za "Führerja in rajh".
HARRO SCHULZE-BOYSEN (1909-1942). Nemški vojak in odporniški bojevnik.
Getty ImagesHarro Schulze-Boysen je imel v nacistični Nemčiji vse možnosti za dobro kariero. Bil je vnuk slavnega admirala Alfreda von Tirpitza, njegova žena Libertas pa je prijateljevala s Hermannom Göringom, vodjo Luftwaffe in enim od voditeljev Tretjega rajha.
Prav Göring je leta 1936 pomagal Schulze-Boysenu dobiti službo na ministrstvu za letalstvo brez običajnega preverjanja politične zanesljivosti s strani tajne službe. Harro je imel s tem velike težave - kot študent je odkrito nastopal proti Hitlerju.
Ko je Schulze-Boysen začel delati za naciste, svojih stališč ni spremenil, ampak je postal bolj skrivnosten. Uspelo mu je oblikovati skupino somišljenikov, v kateri so bili tudi njegova žena in ljudje iz vseh slojev nemške družbe. Med njimi so bili tudi visoki sodelavci iz Luftwaffe, kot je bil polkovnik Erwin Gehrts.
Harro Schulze-Boysen je poleg protinacistične propagande delal tudi za sovjetsko obveščevalno službo, s katero je vzpostavil stike sredi tridesetih let 20. stoletja. Med špansko državljansko vojno je agent "Staršina" v Moskvo posredoval načrte nemških vojaških operacij in nato ZSSR oskrboval z informacijami o stanju vojnega letalstva Tretjega rajha. "Ta fanatik je bil gonilna sila celotne vohunske organizacije v Nemčiji," je v svojih spominih zapisal vodja nemške zunanje obveščevalne službe Walter Schellenberg.
Poleti in jeseni 1942 je skupino Schultze-Boysena razkrinkal gestapo. Harro je bil 22. decembra obešen v berlinskem zaporu Plötzensee. Uro pozneje so giljotinirali še njegovo ženo Libertas.
Arvid Harnack, višji vladni svetovalec na ministrstvu za gospodarstvo Tretjega rajha (s položajem namestnika ministra), je imel prav tako dostop do strogo zaupnega gradiva o industrijskem potencialu Nemčije.
Arhiv I.M. BondarenkoArvid Harnack, sin profesorja zgodovine, je bil izredno vsestranski človek. Študiral je na univerzah v Nemčiji, Angliji in ZDA ter doktoriral iz prava in filozofije.
Harnack, ki je imel komunistične ideale, je od leta 1935 aktivno sodeloval s sovjetsko obveščevalno službo pod operativnim psevdonimom "Korzičan". Odlična kariera na rajhovskem ministrstvu za gospodarstvo mu je omogočila, da je Moskvi redno posredoval informacije o nemških trgovinskih odnosih z Evropo in Azijo ter o financiranju nacističnih agentov v tujini.
Poleg tega je Harnack svojim vodjem posredoval informacije o pripravah Nemcev na vojno proti Sovjetski zvezi in njihovih načrtih za gospodarsko izkoriščanje obsežnih sovjetskih ozemelj. Pri tem so mu aktivno pomagali člani njegove skupine, v katero so bili vključeni zaposleni večjih nemških podjetjih in gospodarskih oddelkov nemških oboroženih sil.
Skupini Harnacka in Schulze-Boysena sta tesno sodelovali in se v zgodovino zapisali pod skupnim imenom "Rdeča kapela". Tako je gestapo poimenoval vse podtalne odporniške organizacije v Evropi, ki so svoje karte stavile na Sovjetsko zvezo.
"Denar zanje ni igral pomembne vloge," je zapisal Schellenberg: "Niso se borili le proti nacionalsocializmu, v svojem svetovnem nazoru so bili tako daleč od ideologije Zahoda, ki se jim je zdela brezupno bolna, da so odrešitev človeštva videli le na Vzhodu."
"Korzičan" je delil grenko usodo "Staršine". Tudi njegova skupina je bila razkrita in 22. decembra 1942 je bil obešen v zaporu Plötzensee. Harnackova žena Mildred je bila obglavljena 16. februarja naslednjega leta - Hitler ji je osebno zamenjal šestletno bivanje v zaporu za smrtno kazen.
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
