V ZSSR ni bilo klubov v sodobnem pomenu besede; obstajale so le diskoteke, ki so jih prirejali v kulturnih domovih. V Moskvi so se nočni klubi začeli odpirati šele v devetdesetih letih prejšnjega stoletja.
Postopoma so se pojavili tudi v drugih mestih, vendar je Moskva ostala na prvem mestu, saj je imela največ denarja. Vendar so "pionirji" te industrije pridobivali priljubljenost tako hitro, kot so jo izgubljali - večina lokalov se je v začetku leta 2000 zaprla, ker niso bili kos konkurenci.
Moskva. Andrej Bartenjev predstavlja svoj performance o "Kremeljski jelki" v klubu Titanik v Moskvi 14. januarja 1997.
Aleksander Učkin/TASSPo razpadu ZSSR je velik del prebivalstva izgubil običajne vire dohodka. Medtem ko se je večina borila za preživetje in iskala nove načine zaslužka, so nekateri posamezniki odkrili vire hitrega bogatenja. Nekaterim je uspelo ukrasti nekdanje državno premoženje, nekateri so ustanovili lastna podjetja, ki so začela ustvarjati lep dobiček. Bili so tudi taki, ki so postali del hitro rastočega kriminalnega sveta.
Državljani, ki so se dokopali do "divjega" denarja, so iskali načine za njegovo donosno porabo. Pri tem jim je pomagala nastajajoča klubska industrija. Nekateri "kriminalni šefi" so sponzorirali nove lokale, drugi so denar preprosto zapravljali za zabavo.
Po podatkih organizatorjev je za opremo Titanika, eden najuspešnejših klubov v Moskvi v 90. letih, šlo približno 1,5 milijona dolarjev. Iz Anglije so pripeljali najboljšo zvočno opremo, namesto popa so predvajali tehno, za svetlobne učinke pa so uporabljaki laserske žarke. Zaradi izvirnega koncepta, tematskih zabav in trendovske glasbe je Titanik začel dobivati zelo drage oglaševalske pogodbe svetovnih blagovnih znamk. Vendar leta 2000 klub ni mogel vzdržati konkurence in se je umaknil novim trendovskim lokalom.
Nočni klubi seveda niso privlačili le gangsterjev - na plesišču se je lahko znašel vsakdo. "Takšne družbene razslojenosti še ni bilo. V najbolj kul klubu si lahko srečal Tanjo Djačenko [hčerko predsednika Borisa Jelcina], njenega sina in na primer Umara Džabrailova [ruskega podjetnika]. Klub je imel dva salona za VIP-osebnosti, prostor v velikosti približno štirideset metrov, in lahko sem se znašel prav blizu njih. In varnostniki niso imeli vstopa tja!" pravi eden od nekdanjih stalnih obiskovalcev kluba.
Najstniki so težko prišli v modne lokale; pogosto niso prestali prepoznavanja obraza. Svetlana Vikkers, solastnica kluba Ermitaž, se je v nekem intervjuju spominjala: "Vsak klub je imel svojo publiko, v Ermitaž pa so hodili vsi: kriminalci, poslovneži, tako imenovana inteligenca in najstniki. Slednji so imeli težave z vstopom v klub, nekega dne pa so našli luknjo v strehi, tik nad straniščem. In kaj mislite, da so naredili? Stiskali so se skozi to luknjo in padali naravnost na glave tistih, ki so stali v vrsti za stranišče."
Strelno orožje, ki so ga v 90. letih določeni ljudje imeli ves čas pri sebi, je bilo treba pustiti pred vhodnimi vrati, vendar tega pravila niso vsi upoštevali. Znanci lastnikov so lahko vstopili v klub z orožjem in veliko lažje je bilo sprožiti konflikt, kot pa se mu izogniti: "Če se je nekdo dotaknil z ramenom, stopil na nogo, se pozabil opravičiti, se je takoj začel boj z noži ali streljanje. Lahko je šlo za napačen pogled, napačno opravičilo - dobesedno karkoli. Ko se je začelo streljanje, so 'varnostniki' kluba kar popadali po tleh," se spominja eden od rednih obiskovalcev klubov.
Vpleteni v te spopade so bili zelo redko odgovorni za to, kar se je zgodilo, tako kot preprodajalci drog in njihove stranke. "Droge so v klubih krožile popolnoma svobodno, in če so že ujeli dilerja, je ta lahko še vedno plačal, da ga izpustijo," dodaja sogovornik.
Klubi so postali tudi prostor za določene vrste srečanj. "Obstajal je nek kazino in restavracija Metelica. Za pultom so sedela dekleta določenega poklica in se takoj dogovarjala s strankami," pravi nekdanji obiskovalec takšnih lokalov.
Leta 1993 je Rusija dekriminalizirala istospolna razmerja in v Moskvi so se začeli pojavljati odprti gejevski klubi. Med njimi so bili Šans, ki je bil nekoč eden od desetih najboljših gejevskih klubov na svetu, Tri opice in Centralna Postaja. V njih je bil strožji nadzor pri prepoznavanju obraza kot v drugih klubih, da bi tako preprečili vstop homofobom. Da pa ne bi bankrotirali, so bili lastniki prisiljeni dovoliti vstop tudi tistim, ki jih niso poznali. V gejevskem klubu se je bilo na primer mogoče znajti tudi čisto slučajno, se spominja sogovornik: "Bil sem že precej opit in s prijateljico sva se odpravila v nek klub v okrožju Taganka, vendar mi ni povedala, kam greva, meni pa je bilo že vseeno. Ko sva prišla, se nekako prebijem do stranišča, si umivam roke, poleg mene pa stoji moški in si barva ustnice. Bil sem ves šokiran, ničesar ne razumem in strmim vanj. On opazi moj pogled, ne razume, zakaj gledam, potem pa ga "prešine": ponudi mi šminko in reče: "Hočeš tudi ti?"
Konec devetdesetih let se je vse spremenilo: ljudi z orožjem in denarjem so zamenjali ljudje brez orožja, a z denarjem. Takrat so se odprli Zeppelin, XIII, Jazz Café in Galerija. "V Galeriji so se samo izživljali nad ljudmi, namenoma so jih držali v vrsti. Takrat se je že čutila razslojenost, pojavili so se elitni prostori. Nekateri so si pridobili priljubljenost prav zaradi ekskluzivnosti. Imel sem znanca, ki je takrat vozil porscheja s turbopolnilnikom in se z njim vozil v Švico, a ga vseeno niso spustili v klub. Zato se je njegova žena čez dan ustavila v klubu, iskala menedžerja in ga prepričevala, da so moža zvečer spustili v klub. Enako je bilo v 'Garaži' - iz mercedesa z varnostniki izstopi eleganten par in varnostnik jima reče: "Imate našo kartico?" se spominja eden od gostov.
Moskva. 8. december 1993: Udeleženke lepotnega tekmovanja v kazinoju Cherry.
Valerij Hristoforov/TASSKapriciozno izbiranje strank je vodilo v propad - na začetku leta 2000 so se začeli zapirati elitni klubi. Pogovornik se spominja, da se je občinstvo preselilo v nove trendovske lokale, medtem ko je usoda nekdanjih klubarjev doživela drugačne preobrate: "Bilo je, mislim da, leto 2003, ni bilo več 'Zeppelina', ne 'Galerije', niti 'Garaže'. Na Tverski ulici se je odprla neka kavarna, kamor so me povabili stari znanci. Tam sem srečal svojo staro prijateljico iz kluba, ki sem ji nekoč dal 300 dolarjev in jo odvadil od odvratnih umetnih nohtov. Takrat se je že poročila z nekim oligarhom in večino časa preživela v Londonu. Kako se lahko vse spremeni."
Danes je klubska industrija v Rusiji v razcvetu: v večini mest, še bolj pa v Moskvi, lahko najdete različne lokale za vsak okus in denarnico. A kljub vsem razlikam so le malo podobni klubom iz devetdesetih let prejšnjega stoletja - nočno življenje je postalo veliko varnejše in bolj civilizirano.
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
