Kako so Britanci izročili Sovjetski zvezi kozake, ki so se borili na strani Hitlerja

Zgodovina
BORIS JEGOROV
Ob samem koncu vojne se je Britancem predalo na deset tisoče kozakov, ki so se borili na strani Nemčije. Prepričani so bili, da se bodo tako izognili maščevanju s strani Sovjetske zveze.

Spomladi leta 1945 ni bilo nobenega dvoma, da bo vojne v Evropi kmalu konec. Zdaj je bila edina naloga Nemcev, da čim dlje zadržijo "divje Ruse" in se predajo britanskim in ameriškim enotam, ki so se bližale z zahoda.

Med tistimi, ki nikakor niso želeli končati v rokah Rdeče armade, so bili tudi kozaki, ki so se borili na Hitlerjevi strani. Domačini v južnih ruskih stepah niso dvomili, da bodo morali pred sovjetskimi oblastmi odgovarjati za sodelovanje s sovražnikom.

Središče zbiranja umikajočih se kozaških formacij je bila jugozahodna Avstrija. Več kot 45.000 borcev in njihovih družin (po drugih poročilih okoli 60.000) je v začetku maja uspelo priti sem in kapitulirati pred Britanci, ki so zasedli to regijo.

Prepričani so bili, da jih je grožnja minila. Kot se je izkazalo, zaman.

Skupaj s Hitlerjem

Medtem ko se je velika večina donskih, kubanskih in terskih kozakov borila proti Nemcem kot del Rdeče armade, so se nekateri kozaki pridružili nacistom.

Poleg sovjetskih državljanov, ki so bili nezadovoljni s sovjetskim režimom, so se v vrstah Wehrmachta in SS borili tudi kozaki emigranti. Ker so po zmagi boljševikov v državljanski vojni zapustili svojo domovino, so se sem vrnili s svojimi sinovi, da bi se maščevali svojim starim sovražnikom.

Tako je prvi dan nemške invazije ataman Pjotr Krasnòv, ki se je naselil v Nemčiji, podal izjavo: "Prosim vas, da vsem kozakom sporočite, da ta vojna ni proti Rusiji, ampak proti komunistom, židom in njihovim prisklednikom, ki trgujejo z rusko krvjo. Naj Bog pomaga nemškemu orožju in Hitlerju!"

Nacisti, ki so kozake razglasili za potomce nemških gotskih plemen, so bili zelo naklonjeni ustanavljanju kozaških formacij. Najpomembnejši med njimi sta bili vojaška organizacija Kozaška postaja in 15. kozaški konjeniški korpus SS.

Kozaki so se izkazali za zveste in učinkovite borce. Opravljali so garnizijsko službo na zasedenih ozemljih Sovjetske zveze, sodelovali v kaznovalnih akcijah proti partizanom in se borili proti rednim enotam Rdeče armade. Med njihovimi "podvigi" je bilo tudi sodelovanje pri brutalnem zatrtju varšavske vstaje avgusta in oktobra 1944.

Nemci so kozake uporabljali tudi v protipartizanskem boju v Jugoslaviji in Italiji. Z Apeninskega polotoka so ob koncu vojne prodrli v Avstrijo, kjer so se predali Britancem in bili nameščeni v taborišča v bližini Lienza in Judenburga.

Repatriacija

V skladu s sporazumi, sklenjenimi na konferenci v Jalti februarja 1945, so morali zahodni zavezniki Moskvi izročiti vse sovjetske državljane, ki so jim padli v roke, bodisi zapornike v taboriščih bodisi kolaborante.

Britanska operacija za izročitev kozakov sovjetski strani se je začela 28. maja z "obglavljanjem" kozaških formacij. Približno dva tisoč častnikov so iz svojih dispozicij odpeljali na "konferenco", po kateri so jih takoj izročili sovjetskim organom državne varnosti.

Britanci so glavno maso vojnih ujetnikov začeli premikati 1. junija zjutraj. Ker so se slednji upirali, je zadeva zelo hitro prišla do krvavega pokola. "Britanski vojaki so se spravili na kozake in jih omamljali po glavah s palicami ali puškomitraljezi, pobirali nezavestne in jih metali v tovornjake, jih odpeljali na postajo, tam pa so jih zaprli v tovorne vagone," se je dogodkov v taborišču Peggetz spominjal očividec iz vrst terskih kozakov.

Zaporniki so poskušali pobegniti ob vsaki priložnosti, prebijali so se skozi vrste vojakov ter skakali iz tovornjakov in vagonov. Tisti, ki jim to ni uspelo, so v naglici odvrgli svoje osebne dokumente, fotografije in nagrade. Nekateri so raje izbrali samomor kot vrnitev v Sovjetsko zvezo.

Sredi junija je bila izročitev kozakov Sovjetski zvezi končana. Po različnih ocenah je pri tem umrlo od nekaj sto do tisoč ljudi.

Sojenje

Velika Britanija se ni omejila na to, da bi svoji vzhodni zaveznici izročila le sovjetske državljane, ki so sodelovali s sovražnikom. Skupaj s kolaboranti so bili v ZSSR poslani tudi kozaki iz vrst izseljencev, ki nikoli niso imeli sovjetskega državljanstva in za katere ni veljala izročitev.

Med njimi so bile zlasti pomembne osebnosti kozaškega gibanja: ataman Pjotr Krasnov, ki je sodeloval pri ustanovitvi kozaškega taborišča, njegov bratranec generalmajor Semjon Krasnov, vodja kozaške vojaške rezerve Andrej Škuro in general Helmut von Pannwitz, ki je poveljeval 15. kozaškemu korpusu SS.

Slednji bi se kot nemški državljan lahko izognil pošiljanju v Sovjetsko zvezo, vendar se je odločil, da bo delil usodo drugih, in izjavil: "S svojimi kozaki sem delil srečne čase, z njimi bom ostal tudi v nesreči." Skupaj s svojimi vodilnimi sodelavci je bil obtožen izvajanja "aktivnega vohunstva ter sabotažnih in terorističnih dejavnosti proti ZSSR" in je bil 16. januarja 1947 obešen.

Navadni kozaki so končali v taboriščih, kjer so nekateri med njimi kmalu umrli. Najprej so bile izpuščene ženske in otroci. Leta 1955 pa so bili osvobojeni tudi njihovi možje in očetje, v skladu z odlokom predsedstva Vrhovnega sovjeta ZSSR "O amnestiji za sovjetske državljane, ki so med drugo svetovno vojno sodelovali z okupatorskimi oblastmi na zasedenih ozemljih".

Preberite o tem, kako je kozaška konjenica napadla Nemce leta 1942