Nikita Karacupa: najučinkovitejši sovjetski obmejni stražar

Nikita Karacupa

Nikita Karacupa

Muzej mejnega urada FSB (Federalne varnostne službe) Rusije v Primorskem okraju
Odlikovali so ga osupljiva hitrost, moč in vzdržljivost. Brez strahu se je sam boril proti številnim kršiteljem državne meje in vedno zmagal.
  • Obiščite našo spletno stran in vklopite potisna obvestila, ko vas zaprosi za to: https://si.rbth.com
  • Namestite storitev VPN na svoj računalnik in telefon, da boste imeli dostop do naše spletne strani tudi v primeru blokiranja

338 prijetih kršiteljev državne meje, 129 ubitih vohunov in saboterjev - takšne impresivne rezultate je v desetih letih službe dosegel najučinkovitejši sovjetski varuh meje Nikita Fjodorovič Karacupa. Kako mu je uspelo postati številka ena?

Najboljši v vsem

Nikita Karacupa

Karacupa se je mejnim silam pridružil leta 1932. Ta prebivalec jugovzhodne Ukrajine je moral varovati državno mejo na Daljnem vzhodu. Nikita Fjodorovič se je svojih dolžnosti lotil tako vestno, da so spretnega vojaka zelo kmalu poslali v tamkajšnjo šolo za nižje častnike za vzgojo službenih psov.

Med šolanjem si je prizadeval, da bi bil v vsem najboljši. Trmasto je razvijal svojo vzdržljivost in zaradi tega je z lahkoto premagal več kilometrov, pri čemer njegov pes ni zaostajal niti za korak.

Naučil se je odlično "brati" sledi ljudi in živali (pa tudi tiste, ki jih posnemajo ljudje, ki posnemajo sledi živali). Po njih je lahko določil ne le število kršiteljev, temveč tudi tovor, ki so ga nosili, njihovo hitrost in celo to, kako so približno izgledali.

Poleg tega je Karacupa izkoristil vsako priložnost, da je preučeval in si zapomnil tudi vonjave. Po lastnem priznanju si je zapomnil 250 različnih vonjav, kar mu je v odsotnosti psa v bližini pomagalo določiti vrsto kontrabanda ali celo odkriti kršitelja, ki se je skrival v gozdu.

"Pogovarjam se z nekom in voham," je dejal v svojih spominih 'Zapiski izvidnika': "Moj sogovornik diši po katranu - to pomeni, da je mazal kolesa svojega voza. Vprašal sem ga: 'Kako to, da kolesa po mazanju ne škripajo?' In pogledal me je z začudenimi očmi: kako sem vedel za vse to?"

Nevarno delo

Obmejni stražarji, 1966

Poklicna pot Nikite ni bila lahka - služiti je moral v regiji, ki še zdaleč ni bila enostavna. Leta 1932 je Japonski imperij zasedel severovzhodni del Kitajske, ki je mejil na Sovjetsko zvezo in kjer je bila ustanovljena marionetna država Mandžuko v Mandžuriji.

Japonci so nenehno preizkušali trdnost sovjetskih meja s pošiljanjem vohunov in saboterjev na sovjetsko ozemlje. Velik del teh so bili nekdanji belogardisti, ki so se morali po porazu v državljanski vojni naseliti v Mandžuriji.

Ker je bilo tako dobro izurjenega agenta izredno težko ločiti od domačina, so bili obmejni stražarji zelo pozorni na vsako podrobnost. Tako je Nikita Fjodorovič ob neki priložnosti prepoznal skupino saboterjev, ki so nameravali razstreliti most in so se preoblekli v ribiče. Karacupi ni bil "všeč" način, kako so si na trnke nataknili črve.

"Konj, pes, puška in mauser - zdi se, da je to vse, kar je imel Karacupa na voljo v tistih mračnih letih," je o mejnem stražarju zapisal sovjetski novinar Jevgenij Rjabčikov: "Nobenih helikopterjev, terenskih vozil, široko razširjenih komunikacij, radijske opreme, opreme za nočno gledanje, lokatorjev - nič od najnovejših tehničnih sredstev, ki so jih takrat dobili obmejni stražarji."

Zvesti pomočnik Nikite Fjodoroviča je bil njegov pes Indus (ko se je slava razširila po vsej Sovjetski zvezi, so vzdevek psa spremenili v Ingus, da ne bi pokvarili odnosov z Indijo). Štirinožni prijatelj je večkrat pomagal svojemu gospodarju.

Karacupa je takole opisal boj, v katerem sta se morala z Ingusom sama spopasti s tremi kršitelji meje: "Ko je videl, da je njegov gospodar v težavah, se je pognal v središče boja, grizel in trgal bandite, ki so me napadli, ti pa so bili besni, razjarjeni, kot da ne bi opazili bolečine. V roki enega od njih se je zabliskal nož. "To je to, konec!" - pomislil sem. In v tistem trenutku je nož odletel vstran, saj je Ingusu uspelo zgrabiti bandita za zapestje, nato pa je skočil mojemu sovražniku na ramena in ga prijel za vrat. Izkoristil sem trenutek, v travi pobrskal za svojim mauserjem in iz neposredne bližine ustrelil enega od napadalcev. Druga dva sta se pognala v grmovje."

Nikita Karacupa je imel pet psov, ki so se imenovali Ingus. Vsi so umrli v spopadih z kršitelji mejnih prehodov.

Legendarni varuh meje

Nikita Karacupa, 1967

Leta 1944 je bil Nikita Fjodorovič najprej premeščen v Belorusijo, da bi sodeloval pri obnovi državne meje, nato pa so ga poslali na štabno delo na Kavkaz. V letih 1957-1961 je bil na službeni poti v Severnem Vietnamu, kjer je svoje izkušnje delil s tujimi kolegi.

Po tem, ko se je upokojil, je Heroj Sovjetske zveze Karacupa delal v Centralnem muzeju obmejnih enot (zdaj Centralni obmejni muzej FSB Rusije), pisal dela o kinologiji, spomine in zgodbe za otroke. Umrl je v Moskvi leta 1994 v starosti 84 let.

V čast slavnemu mejnemu stražarju so bile poimenovane šole, knjižnice, plovila na rekah ter mejne postojanke v Vietnamu in Indiji (od leta 1995 pa tudi v Rusiji). O njem so posneli filme in knjige, ki so navdihnili na tisoče sovjetskih otrok, da so se pridružili obmejnim enotam.

Dekleti se fotografirata s skulpturo obmejnega stražarja s psom na postaji metroja

Po eni od različnih verzij je bil Nikita Karacupa prototip za skulpturo mejnega stražarja, ki so jo leta 1938 postavili v centru Moskve na postaji metroja "Ploščad Revoljuciji" (Trg revolucije). Zanimivo je, da je gobček bronastega psa, ki sedi poleg njega, močno izbrisan in sijoč, kot da bi bil iz zlata. Moskovčani verjamejo, da kdor ga podrgne in si zaželi kakšno željo, se mu bo ta zagotovo uresničila.

Katere meje tujih držav varujejo ruski obmejni vojaki?

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke