Beraški romarji: Kako je deloval "živi internet" v stari Rusiji

• Obiščite našo spletno stran in vklopite potisna obvestila, ko vas zaprosi za to: https://si.rbth.com
• Namestite storitev VPN na svoj računalnik in telefon, da boste imeli dostop do naše spletne strani tudi v primeru blokiranja

Kristus je rekel svojim učencem: "Pustite vse in hodite za menoj." Od enajstega stoletja dalje so številni Rusi začeli dobesedno slediti temu pozivu. Odhajali so v Sveto deželo, da bi se poklonili največjim svetnikom in prejeli lekcije o pobožnosti. Domov pa so prinesli vejico palme - najpreprostejši znak, da so dejansko bili v Jeruzalemu. Iz besede "palma" tudi izhaja ruska beseda "palomnik" (romar). Popotniki v svete kraje so bili prvi ruski beraški romarji.

Niso se potepali le iz verskih razlogov. V Rusiji je bila že od nekdaj velika mobilnost prebivalstva. In ko je car uvedel hlapčevstvo in naborništvo, je bilo veliko ljudi, ki so kot odgovor na uvajanje novih pravil pustili vse in se odpravili, kamor so jih nesle noge.

Zgodovinar Sergej Puškarev je zapisal: "V Moskovski državi je bilo še vedno veliko 'svobodnih, potepuških ljudi', ki niso bili odvisni od gospodarja in niso bili vpisani v carske skupnosti". Kot pojasnjuje Puškarev, so bili to otroci duhovnikov, ki niso postali duhovniki, otroci državnih uslužbencev, ki niso vstopili v službo, otroci tlačanov, ki niso imeli svoje zemlje, najemni delavci, skomorohi, berači in potepuhi.

Zakaj so v Rusiji spoštovali berače in beraške romarje?

Beraški romarji so bili v ruski družbi spoštovani kot ljudski svetniki. Podvig beraškega romarstva se je približal podvigu blaženih norcev.

Ruska izdaja slovarja Brockhausa in Efrona je zapisala "posebno vrsto berača, ki se močno razlikuje od zahodnoevropskega berača. Zahodni berač je v večini primerov duševno, moralno in materialno reven; pri nas, zlasti v starih časih, je bil to zelo izkušen človek, persona grata v vsaki hiši, kamor je vstopil, zanimiv in neizčrpen pripovedovalec zgodb o vsem, kjer je bil." "Potujoči beraški pridigar, ki Kristusovega nauka ni zagovarjal s teološkimi sklepi, temveč s svojimi skromnimi oblačili. Takšna podoba je bila blizu in razumljiva preprostim ljudem," piše filozof in raziskovalec beraškega romarstva Daniil Dorofejev.

Beraški romarji so od nekdaj tudi služili v vlogi "živega interneta" kot nekakšni govoreči časopisi. Prav romarji in bogomolci so lahko nepismenemu prebivalstvu, ki ni bralo knjig, sporočali novice o novih cerkvenih predpisih, koncilih in posvečenjih hierarhov. Pogosto so beraške romarje tudi prosili, naj molijo za nekoga na svetih krajih, postavijo svečo, naročijo spominsko mašo ali preprosto prenesejo sporočilo v oddaljen kraj, ki ga človek sam ni mogel doseči.

Mnogi ljudje, od spoštovanih duhovnikov in cerkvenih hierarhov do navadnih kmetov, so si dopisovali prek beraških romarjev, pogosto šifrirano. Ni se bilo treba bati, da bi takšno dopisovanje prestregli - v sivi množici enakih potepuhov, v njihovih strganih torbah, nihče ne bi mogel najti skritega pisma. Še posebej pisma, napisanega v skrivni pisavi, "tarabarski pisavi", ki je bila zelo priljubljena med ruskimi duhovniki. Skrivnostni sibirski starec Fjodor Kuzmič si je s svojimi skrivnimi dopisovalci dopisoval prek beraških romarjev - policija ni prestregla niti enega njegovega zasebnega pisma.

Kakšni ruski berači in beraški romarji so obstajali?

"Potujoči kaliki"

Tako so v Rusiji prvotno imenovali beraške romarje. Beseda "kalika" izhaja iz stare ruščine in je lahko ženskega ali moškega spola. Vladimir Dal pojasnjuje: "Kalika - v pesmih in legendah romar, beraški romar, popotniški, beraški bogatir v ponižnosti, uboštvu in pobožnih dejanjih. Upoštevajmo, da je tukaj berač mišljen kot bogatir ali junak (seveda pa ni vsak berač bogatir). V 19. stoletju. so za "kalike" veljali tudi tisti, ki so peli himne, duhovne pesmi in psalme. Podobnost z rusko besedo "kaleka" (pohabljenec) je mogoče razložiti z dejstvom, da obe besedi verjetno izhajata iz turškega "kalak", kar pomeni "iznakažen".

Kaliki so potovali v skupinah. Imeli so svojo lastno organizacijo. V Brockhausovem slovarju je opis ene take "družine" iz Minske gubernije. Vodja skupine je bil ataman, ki je bil slep: za naziv pravega berača je bilo treba preživeti šest let kot učenec in letno plačevati 60 kopejk (za beraško svečo) in opraviti preizkus znanja molitev, beraških verzov in pesmi ter posebnega beraškega jezika.

Imeli so celo blagajnika ter "stotnike" in "desetnike" (izpeljanka iz starih ruskih vojaških činov). Odločitve v "družini" so sprejemali na skupščini, na kateri so izbrali vse vodje, tiste, ki so kršili pravila, pa so kaznovali z "odrezanjem torbe", tj. beraškega premoženja.

Potujoči pripovedovalci zgodb in glasbeniki

Med "kaliki" so izstopali osamljeni slepi pripovedovalci, ki jih je pogosto spremljal vodnik. Zbirali so miloščino s petjem duhovnih pesmi, recitiranjem psalmov, včasih so se spremljali na lajni, guslih (ruskih citrah), domri. Slepi stari pripovedovalci zgodb so obiskovali tudi carske sobane. Brali so jih Ivanu Groznemu v Aleksandrovski trdnjavi, preden je šel spat. Beraški romarji in romarke, ki so poznali številne zgodbe in govorice, so bili vedno dobrodošli gostje v ženskih prostorih carskih palač v 17. stoletju, kjer so jim v pritličjih palač uredili ločene jedilnice in spalnice.

Pripovedovalci zgodb so bili zelo blizu skomorohom - s to razliko, da so oblasti aktivno prepovedale skomorohe, tako da do konca 17. stoletja skomorohov v Rusiji skoraj ni ostalo. Vse do takrat pa ni bilo niti ene poroke ali pogreba brez skomorohov, Ivan Grozni pa je po nekaterih poročilih v mladosti rad plesal s skomorohi. Skupine skomorohov so bili organizirani podobno kot skupine poklicnih beračev.

"Prosjaki" in zbiratelji

"Darujte, pravoslavni ljudje, za Božjo cerkev, za kamnito stavbo!" ta vzklik se je več sto let slišal na vseh ruskih ulicah in trgih. To je bil "prošak" (dobesedno prosjak), zbiralec miloščine za cerkvene potrebe. Pomembno: za Cerkev in ne za lastne potrebe.

Zgodovinar Sergej Maksimov je prosjaka opisal takole: "Modri ali črni plašč meščanskega kroja, tesno zavit in močno prepasan na praznični način, z zahtevo po trdnosti in slovesnosti. Prosjak je vedno starejši, vedno nosi knjigo, zavito v črno blago iz tafta z našitim okrasnim trakom v obliki križa. Na knjigi ležijo bakreni kovanci. Knjiga je vezana z vrvico. Vrvica je zapečatena z uradnim voščenim rdečim pečatom, na zadnji strani knjige pa je potrdilo nekega cerkvenega urada.

"V bogatih krajih, v trgovskih mestih in katedralnih cerkvah so dolge vrste teh ljudi", piše Maksimov. Med nabiralci je bilo veliko redovnic, ki so vedno hodile z dvema pripravnicama, ki sta zanju zbirali denar, in menihov, ki so vedno hodili sami.

Osamljeni beraški romarji

"Priznal sem svoje krivice, se pokesal, spovedal, dal svobodo vsem možem, ki so služili pod menoj, in si prisegel, da se bom vse življenje mučil z vsakovrstnim delom in se beračil na beraški način... Sedaj je minilo 15 let, odkar se potepam po vsej Sibiriji. Včasih so me kmetje najemali za priložnostna dela, včasih pa sem se hranil v Kristusovem imenu. Oh! Kakšno blaženost, srečo in mir vesti sem okusil ob vsem tem pomanjkanju."

To so besede nekega plemenitega kneza, ki je postal beraški romar. Navedel jih je neimenovani avtor knjige "Pripoved ruskega romarja", zelo priljubljene v Rusiji v devetnajstem stoletju.

Takšni beraški romarji so bili v Rusiji najbolj spoštovani - tisti, ki so zavestno zapustili svoje življenje, da bi se potepali. Umetnik Vasilij Perov je opisal Hristofora Barskega, enega od takšnih romarjev.

"Visok, a že upognjen, kot vrhnja veja visoke jelke, ko jo sredi tople zime prekrije puhast sneg. Njegova brada ni bila tako bela kot knežja, temveč siva, podobna barvi obrabljenega srebra, vendar pristrižena podobno; njegove oči so bile žalostne, kot bi jih zakrilo črno blago ali čas dolgega trpljenja... Namesto plašča je nosil širok zakrpan kmečki plašč barve rženega kruha, opasan z ozkim pasom z bakreno zaponko... In kljub tako neprivlačni obleki je bilo na celotni postavi starca, zlasti na njegovem obrazu, nekaj, kar ni ustrezalo njegovi obleki in položaju."

Anton Čehov je o teh ljudeh zapisal: "Če si predstavljate vso rusko deželo, koliko takšnih revežev, ki so iskali boljše mesto, je zdaj hodilo po podeželskih cestah ali dremalo v krčmah, gostilnah, gostiščih, na travi pod milim nebom in čakalo na jutranjo zoro.

Ljudje so take beraške romarje z veseljem sprejeli, saj so občudovali njihovo svobodo ter poznavanje sveta in ljudi. V njih so poleg njihove osebnosti videli arhetipsko podobo romarja. "Beraško romarstvo v Rusiji je bilo ljudska religija, romarji pa ljudski svetniki; bili so svobodni od oblasti - verske ali državne - bili so tako blizu ljudstvu, saj od njega niso bili ločeni, nenehno so mu bili pred očmi... Vsakdo si je lahko pustil možnost, da se pridruži tem idealom, celo sam postane tak romar," piše Dorofejev.

Romarji-potepuhi

"...Množica ljudi je hitela k njemu [duhovniku] in ga prosila za blagoslov ter ga prosila za nasvet in pomoč. To so bile romarke, ki so vedno hodile od svetega kraja do svetega kraja, od starca do starca v strahospoštovanju pred vsako relikvijo in vsakim svetnikom in spoštovanim duhovnikom. To so bili romarji, večinoma upokojeni vojaki, ki so se odtrgali od ustaljenega življenja, revni in večinoma pijani starci, ki so hodili od samostana do samostana, samo da bi imeli kaj jesti.

Tako je Lev Tolstoj opisal najbolj značilne romarje v pripovedi "Oče Sergij". Niso bili vsi romarji pravi verniki in živeli pobožno življenje. Usoda je popeljala na cesto nekatere zelo preproste ljudi in ti so bili prisiljeni izbrati miloščino kot način preživljanja. Prav ti so sestavljali veliko sivo množico romarjev, ki jih je bilo na stotine in tisoče v vseh romarskih krajih.

V začetku dvajsetega stoletja, ko je Rusija že imela železnice in so se stem pojavile prej nemogoče možnosti za potovanja, so beraški romarji postali stvar preteklosti. Car Nikolaj II. in njegova družina so sicer z odprtimi rokami sprejemali romarje, kot sta bila Vasilij Bosonogi ali Paraskeva Sarovska, vendar sta to bila človeka, ki sta bila dobro znana in sta imela veliko občudovalcev, že daleč od ideala romarstva, ki ga je zaznamovala predvsem anonimnost beraškega romarja. Poleg tega je zanimanje carskega para zanje splahnelo takoj, ko se je rodil želeni dedič.