Kako je tajno dopisovanje Kennedyja in Hruščova rešilo svet pred jedrsko katastrofo

• Obiščite našo spletno stran in vklopite potisna obvestila, ko vas zaprosi za to: https://si.rbth.com
• Namestite storitev VPN na svoj računalnik in telefon, da boste imeli dostop do naše spletne strani tudi v primeru blokiranja

Osebno poznanstvo Hruščova in Kennedyja se je začelo z Dunajskim vrhom - enim najbolj neuspešnih srečanj v zgodovini sovjetsko-ameriških odnosov, ki je potekalo 4. junija 1961. Pred vrhom so Hruščovu njegovi svetovalci brata Kennedy označili za slaboumna "fanta v kratkih hlačah", ki sta bila lahka tarča verbalnih napadov. Kennedyjevi "sekundanti" pa predsedniku prav tako niso mogli ponuditi pozitivne taktike za pogajanja, saj so bili vsi goreči nasprotniki komunistov.

Voditelji obeh sovražnih blokov so dolgo in precej agresivno abstraktno razpravljali o ideologijah in usodi sveta, vendar do konkretnih stvari niso prišli. Na Dunajskem vrhu ni bil podpisan niti en uradni dokument. Srečanje, ki naj bi približalo konec hladne vojne, je še poslabšalo odnose med ZSSR in ZDA ter se sprevrglo v Drugo Berlinsko krizo.

Tajno dopisovanje

Kljub neuspehu dunajskega vrha si nobena stran ni želela nove velike vojne. Že septembra 1961 je Hruščov Kennedyju poslal pismo na 26 straneh, s katerim je poskušal oživiti njune odnose.

"V svojih mislih sem se večkrat vrnil k najinemu srečanju na Dunaju. Spominjam se, da ste poudarili, da si ne želite vojne in da bi raje živeli v miru z našo državo ter tekmovali na miroljubnih področjih. Čeprav se poznejši dogodki niso razvijali v želeni smeri, menim, da bi bilo koristno, če bi vas neformalno nagovoril in z vami delil nekaj svojih zamisli. Če se z mano ne strinjate, lahko to pismo štejete za neobstoječe, jaz pa seveda te korespondence ne bom uporabljal v svojih javnih izjavah. Navsezadnje lahko le v zaupnem dopisovanju izrečemo vse, kar si mislimo, ne da bi bili pozorni na tisk, na novinarje."

Hruščov je prvo pismo Kennedyju napisal na svoji dači ob Črnem morju.

V pismu je komunist Hruščov planet nepričakovano primerjal z Noetovo barko, v kateri so zatočišče našle tako "čiste" kot "nečiste" živali: "Ne glede na to, kdo se uvršča med 'čiste' in kdo med 'nečiste', jih vse enako zanima ena stvar - da barka uspešno nadaljuje svojo pot. In nimamo druge možnosti: ali moramo živeti v miru in sodelovati, da bi ohranili barko na površju, ali pa se bo ta potopila."

Johnu F. Kennedyju je bila všeč Hruščova zamisel o neformalnem dopisovanju. Strinjal se je, da bo ostala tajna.

"Zelo mi je bila všeč vaša analogija z Noetovo barko ... Ne glede na to, kako različna sva, najino tesno sodelovanje za ohranitev miru ni nič manj, če ne celo bolj pomembno, kot je bilo za dosego zmage v zadnji svetovni vojni," je Kennedy zapisal v pisnem odgovoru.

Hruščov in Kennedy sta raje komunicirala mimo uradnih komunikacijskih kanalov, tako da je za njuno korespondenco vedelo čim manj ljudi v Kremlju in Beli hiši. Sovjetski generalni sekretar je imel v Washingtonu svojega človeka, ki je bil lahko povezovalec med voditeljema.

"V našo hišo je pogosto prihajal ruski vohun. Ime mu je bilo Georgi Bolšakov. Moji starši so ga prvič srečali na sovjetskem veleposlaništvu. Bil jima je zelo všeč, bil je lep, vedno se je smejal in šalil, z mojim očetom je tekmoval v trebušnjakih, plesal ruske plese in nas jih učil. Vsi smo vedeli, da je bil agent GRU. Takrat so ravno prihajali prvi filmi o Jamesu Bondu in vedeti, da k nam prihaja ruski vohun, je bilo zelo vznemirljivo.... Hruščov je to dolgo pismo predal Bolšakovu, ta pa ga je že prej predal Pierru Salingerju (tiskovnemu predstavniku predsednika Kennedyja - opomba avtorja), zavito v New York Times - iz spominov Roberta F. Kennedyja mlajšega.

Bolšakov se je nato še večkrat srečal z Robertom Kennedyjem in Salingerjem, da bi jima predal ustna in pisna sporočila Hruščova. Poleg tega sta se voditelja obeh velesil dogovorila o vzpostavitvi vroče telefonske linije. V hiši ameriškega predsednika je bil nameščen rdeči telefon, prek katerega je lahko neposredno stopil v stik s sovjetskim generalnim sekretarjem.

Svet na robu katastrofe

Toda vzajemno spoštovanje med Kennedyjem in Hruščovom ni bilo dovolj, da bi preprečilo kubansko krizo. Leta 1961 so bile v Turčiji nameščene ameriške jedrske rakete PGM-19 Jupiter. Z njimi bi lahko v 15 minutah uničili glavna industrijska središča v evropskem delu ZSSR. Sovjetsko vodstvo in osebno Hruščov sta te rakete sprejela kot žalitev.

Odziv ZSSR ni bil dolgotrajen. Že avgusta 1962 so prve sovjetske ladje z balističnimi raketami priplule na komunistično Kubo. Sredi oktobra je bilo na "otoku svobode" že 40 jedrskih bojnih glav ter 40.000 vojakov in častnikov sovjetske vojske. Kennedy je bil besen zaradi te Hruščovove avanture, sam Hruščov pa Kennedyju ni mogel odpustiti raket v Turčiji in načrtov za ponovno invazijo na Kubo. Razmere so bile maksimalno razgrete, svet še nikoli ni bil tako blizu jedrski katastrofi.

"Mislim, da boste priznali, da je bilo dejanje vaše vlade, ki je skrivaj dobavila napadalno orožje Kubi, tisti korak, ki je sprožil sedanjo verigo dogodkov" - iz Kennedyjevega pisma Hruščovu z dne 23.10.1962.

"Skrbi vas Kuba. Pravite, da ste zaskrbljeni, ker je po morju 90 milj od obale Združenih držav Amerike. Toda Turčija je tik ob nas, naši stražarji se sprehajajo in gledajo drug drugega. Ali menite, da imate pravico zahtevati varnost za svojo državo in odstranitev tega orožja, ki ga imenujete napadalno, nam pa te pravice ne priznavate?" - iz Hruščovovega nagovora Kennedyju z dne 27. 10. 1962.

Hruščov in Kennedy sta si do zadnjega prizadevala preprečiti katastrofo, saj sta iz izkušenj vedela, kako strašna je lahko svetovna vojna. Kennedy je edini predsednik ZDA, ki je prejel medaljo Vijolično srce. Osebno se je boril proti Hitlerjevi koaliciji na Pacifiku. V Kennedyjev čoln je trčil japonski rušilec, trije njegovi tovariši so bili ubiti, enega od hudo ranjenih je moral John na sebi vleči več kot 9 kilometrov po vodi do najbližje obale. Hruščov pa se je udeležil bitke za Stalingrad, morda najhujše bitke 20. stoletja, ki je terjala več kot 2,6 milijona življenj.

In čeprav so generali v Washingtonu in Moskvi želeli preizkusiti svoje vojske, so voditelji držav vztrajali pri svojem - najti je bilo treba mirno rešitev.

"Mir cenimo morda celo bolj kot drugi narodi, saj smo preživeli strašno vojno s Hitlerjem. Toda naše ljudstvo ne bo omahnilo pred nobeno preizkušnjo. Naše ljudstvo zaupa svoji vladi, mi pa našim ljudem in svetovni javnosti zagotavljamo, da se sovjetska vlada ne bo pustila izzvati. Če pa bodo provokatorji sprožili vojno, se ne bodo izognili odgovornosti in hudim posledicam, ki bi jih vojna prinesla zanje. Vendar smo prepričani, da bo zmagal razum, da vojna ne bo sprožena ter da bosta zagotovljena mir in varnost narodov." - iz Hruščovovega nagovora Kennedyju z dne 28. 10. 1962.

Kako se rešiti iz krize

V noči na 28. oktober se je generalni državni tožilec ZDA Robert Kennedy na skrivaj sestal s sovjetskim veleposlanikom Anatolijem Dobrininom in mu predlagal mirovni sporazum pod naslednjimi pogoji: Hruščov bi ukazal umik jedrskega orožja s Kube, predsednik Kennedy pa bi se zavezal k odpravi embarga na Kubo in demontaži raket v Turčiji v 6 mesecih.

Šlo je za ustni sporazum brez podpisov ali jamstev. Vendar sta obe strani spoštovali pogoje. Že 20. novembra na Kubi ni bilo več sovjetskih jedrskih bojnih glav, Kennedy pa je ukazal odpraviti blokado otoka. Nekaj mesecev pozneje so bile iz Turčije odstranjene ameriške rakete Jupiter.

Hruščov in Kennedy sta se zavedala, da morata ohraniti stike. Le tako sta se lahko izognila medsebojnemu sovraštvu in nepremišljenim odločitvam, ki bi lahko privedle do nepopravljive katastrofe. Pomembno je, da tudi v sovražniku lahko vidimo človeka, in prav človečnost voditeljev obeh velesil je oktobra 1962 rešila svet.

Preberite 6 ključnih vprašanj o hladni vojni!