Druga svetovna vojna. Ruska fronta. Nemški vojaki v postojankah na območju Harkova, maj 1942.
Roger Viollet/Getty Images"Zaradi izjemne velikosti ruskega ozemlja je popolnoma nemogoče, da bi ga v celoti osvojili," je med pripravami na napad na ZSSR ugotavljal feldmaršal Wilhelm Keitel.
Po porazu Rdeče armade, za kar so porabili od 6 do 10 tednov, se naj bi nemške enote odpravile na bojno črto Volga-Arhangelsk. Tukaj naj bi po načrtu "Barbarossa" ustvarili "pregrado proti azijski Rusiji". "Zadnje industrijsko območje, ki je ostalo Rusom na Uralu, bi lahko paralizirali s pomočjo letalstva," je pisalo v dokumentu.
Zaradi velikih vojaških uspehov Wehrmachta se je ta operativno-strateška meja bistveno premaknila proti vzhodu, vse do Uralskega gorovja. "Varnost rajha bo zagotovljena le, če zahodno od Urala ne bo ostala nobena tuja vojaška enota; zaščito tega prostora.... Nemčija prevzame nase," je 16. julija 1941 izjavil Hitler.
Predvidevalo se je, da bo poražena ZSSR, prikrajšana za kavkaško nafto (naftna polja v Sibiriji še niso bila odkrita), kot enotna država preprosto izginila s političnega zemljevida sveta, njeni ostanki pa ne bodo mogli na noben način ogroziti Nemčije. Rusi bi pri tem izgubili celoten Daljni vzhod in del Sibirije do Bajkalskega jezera, ki bi ga po strateškem načrtu "Kantokuen" morala zasesti Japonska.
Hitler ni hotel zanemariti niti svojih evropskih zaveznikov. Finci naj bi dobili vzhodno Karelijo in ozemlje Leningrada, izbrisanega z obličja zemlje, Romuni pa Besarabijo in del Ukrajine.
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.