Ali je Stalin vedel, da bo Hitler napadel Sovjetsko zvezo?

Spoštovani bralci! 

Naši spletni strani zaradi trenutnih okoliščin grozi omejitev ali prepoved dostopa, podobni grožnji so izpostavljene tudi naše strani na družbenih omrežjih. Če torej želite biti na tekočem z našo najnovejšo vsebino, preprosto naredite naslednje:

• Naročite se na naš Telegram kanal
• Obiščite našo spletno stran in vklopite potisna obvestila, ko vas zaprosi za to: https://si.rbth.com
• Namestite storitev VPN na svoj računalnik in telefon, da boste imeli dostop do naše spletne strani tudi v primeru blokiranja

Zvečer 21. junija 1941 so sovjetski obmejni stražarji v bližini mesta Sokal v zahodni Ukrajini prijeli nemškega prebežnika Alfreda Liskowa, ki je preplaval reko Bug in se predal. Liskow je obmejne stražarje obvestil, da bo 22. junija ob zori nemška vojska napadla Sovjetsko zvezo.

Stalin je bil o tem obveščen in je "takoj privolil, da postavijo vojsko v pripravljenost", je kasneje v svojih spominih zapisal maršal Georgij Žukov. "Očitno je tako pomembno informacijo prejel že prej po drugih kanalih." Rdeča armada in njena zračna obramba sta bili končno v pripravljenosti šele 21. junija zvečer. Do takrat so bile vse napadalne sile Wehrmachta že na položajih za prehod meje.

Zakaj je bil nacistični napad nepričakovan?

Na ruski fronti

Interim Archives/Getty Images

Še huje, nekateri vojaški štabi so ukaze prejeli šele zjutraj, ko se je nemški napad že začel. "Pred zoro 22. junija je bila v vseh zahodnih obmejnih okrožjih prekinjena žična komunikacija z enotami, zato štabi okrožij in armad niso mogli hitro posredovati ukazov," je zapisal zgodovinar Vladimir Karpov. "Nemške sabotažne skupine, ki so bile že na našem ozemlju, so uničile žično povezavo."

Poveljniki enot, ki so zaprosili za dovoljenje za streljanje v primeru prehoda nemških enot čez mejo, pa so namesto tega dobili ukaz, naj "ne podležejo provokacijam". To je bil Stalinov osebni ukaz. Sovjetske enote so se morale umakniti in šele ob 7.15 zjutraj, tri ure po začetku nemškega napada, so Sovjeti dobili dovoljenje za povračilni napad. Do takšne katastrofalne zamude je prišlo, ker je Stalin do zadnjega trenutka napad obravnaval kot "provokacijo".

Zakaj so bile priprave na napad v strogi tajnosti?

Ruski zunanji minister Vjačeslav Molotov z nemškim ministrom von Ribbentropom in Josifom Stalinom.

Universal History Archive/Universal Images Group/Getty Images

Nacistična Nemčija je začela pripravljati napad na Sovjetsko zvezo sredi leta 1940. Vse priprave so potekale v strogi tajnosti, da sovjetska obveščevalna služba ne bi ničesar izvedela. Nemci so bombardirali angleška mesta in pripravljali ladjevje za prečkanje Rokavskega preliva, hkrati pa so prerazporejali svoje sile v vzhodni Evropi. Alfred Jodl, načelnik operativnega štaba nemške vojske, je 6. septembra 1940 poslal ukaz za dezinformiranje sovjetskih vodij, v katerem je bilo jasno zapisano: "V prihodnjih tednih se bo koncentracija vojaških enot na vzhodu znatno povečala. Iz teh naših prerazporeditev Rusija nikakor ne sme dobiti vtisa, da pripravljamo ofenzivo na vzhodu."

Hkrati je Hitler skušal Stalina prepričati, da bo Nemčija upoštevala pakt Molotov-Ribbentrop iz leta 1939, ki je zagotavljal mir med Sovjetsko zvezo in Nemčijo. Hitler in drugi nacistični poveljniki na položajih so želeli ustvariti vtis, da bo Nemčija najprej napadla Anglijo. Hitler je Stalinu poslal celo pismo, v katerem je prosil za vojaško podporo proti Britanskemu imperiju, sovjetski zunanji minister Vjačeslav Molotov pa je bil celo povabljen v Berlin na pogajanja s Hitlerjem in nemškim zunanjim ministrom Joachimom von Ribbentropom. Po pogajanjih je bil Molotov popolnoma prepričan, da bo Anglija postala prva nemška tarča. Medtem je Hitler decembra 1940 podpisal "Direktivo št. 21 (operacija Barbarossa)" o pripravah na vojno proti Sovjetski zvezi. V njej je bilo zapisano: "Nemške oborožene sile morajo biti pripravljene, da v kratkotrajni kampanji premagajo sovjetsko Rusijo, še preden se konča vojna proti Angliji."

Najvišji nemški poveljniki so seveda vedeli za načrte, saj so s svojimi dejanji prispevali k zaroti, piše zgodovinar Vladimir Lota. Feldmaršal Walter von Brauchitsch je decembra v božičnem govoru na radiu zatrdil, da ima "Wehrmacht samo eno nalogo: premagati Anglijo". Vendar so od februarja 1941 dalje nemške sile aktivno delovale v vzhodni Evropi. Hkrati je njihova vlada še naprej razpravljala o možnostih gospodarskega sodelovanja z ZSSR. Vendar pa je sovjetska zunanja obveščevalna služba še naprej posredovala dejstva, ki so namigovala na možnost bližajočega se nemškega napada. Na žalost jim Stalin ni verjel.

Zakaj je Stalin menil, da je bil napad provokacija?

Stalin in Churchill na Jaltski konferenci

PhotoQuest/Getty Images

Josif Stalin ni zaupal Winstonu Churchillu, ki je leta 1927 v britanskem kabinetu organiziral kampanjo za prekinitev diplomatskih odnosov s Sovjetsko zvezo. Zdaj, ko je bil spet na oblasti, je Stalin menil, da Churchill verjetno kuje novo protisovjetsko zaroto.

Že junija 1940 je Winston Churchill Stalinu poslal osebno sporočilo, v katerem je opozoril na vse večjo hegemonijo Nemčije v Evropi. Vendar je Stalin menil, da gre za poskus razdelitve Sovjetske zveze in Nemčije. Leto pozneje je Churchill ponovil svoje opozorilo, tokrat podprto z zanesljivimi obveščevalnimi podatki, vendar brez uspeha. Kot se je spominjal Stafford Cripps, britanski veleposlanik v ZSSR, "Stalin ni želel imeti nič s Churchillom, predvsem pa se je bal, da bo Nemčija izvedela za njegovo dopisovanje s Churchillom".

Opozorila so prihajala tudi iz drugih virov. 17. aprila 1941 je obveščevalec iz Prage v Moskvo poslal opozorilo, da bo Nemčija v drugi polovici junija napadla Sovjetsko zvezo. Njegovo poročilo je temeljilo na informacijah, ki jih je prejel od visokega nemškega častnika na Češkoslovaškem, ki je deloval pod krinko glavnega inženirja v Škodinih tovarnah. Vir si je že pridobil popolno zaupanje, vendar se je to izkazalo za nezadostno: ko je bilo poročilo izročeno Stalinu, ga je ta preprosto vrnil z ostrim odgovorom, napisanim z rdečim kemičnim svinčnikom: "Angleška provokacija. Razrešite to! Stalin."

Vendar Stalin ni bil naiven in je razumel, da je vojna neizogibna. Vprašanje je bilo le, kako kmalu. Sovjetska zveza je potrebovala še nekaj časa, da bi končala vojaške priprave, in vsekakor bi bilo primerneje, če Hitler ne bi napadel vsaj do leta 1942. Med obveščevalnimi poročili, ki so prihajala v letih 1940 in 1941, je bilo kot začetek vojne navedenih veliko datumov, vendar se ni zgodilo nič. Mobilizacija skoraj dvomilijonske vojske je bila resna odločitev in Stalin preprosto ni mogel verjeti vsakemu poročilu, zato se je odločil počakati.

26. november 1942: Sovjetske enote, oborožene z lahkimi mitraljezi, napadajo nemške sile v bližini tovarne Rdeči oktober v Stalingradu.

Hulton Archive/Getty Images

Ko je Nemčija napadla Sovjetsko zvezo, je bil Stalin očitno pretresen do kosti. Prvih osem ur vojne je zaman poskušal preprečiti, da bi se "provokacija" stopnjevala. Nemško zunanje ministrstvo je bombardiral z radijskimi sporočili in celo zaprosil za pomoč Japonsko, ki jo je pozval, naj deluje kot posrednik za končanje "krize". Medtem so nemške enote, ki so vdrle na sovjetsko ozemlje, zasedle vse železnice in mostove v smeri glavne ofenzive, napadle 46 sovjetskih letališč in na tleh uničile približno 1 000 letal Rdeče armade ter začele hitro napredovati v notranjost na 930 milj široki fronti. Izkazalo se je, da Stalinova napačna ocena ni bila usodna, vendar je vsekakor veliko stala Sovjetsko zvezo in njene prebivalce.

okoli leta 1942: Trije sovjetski vojaki kažejo nacistično zastavo ter kup vojaških čelad in škornjev, zajetih po uničenju poljskega polka nemške Luftwaffe v bližini Murmanska v ZSSR.

Anthony Potter Collection/Getty Images

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.