Stenjka Razin: Legendarni ruski razbojnik in 'Robin Hood'

• Obiščite našo spletno stran in vklopite potisna obvestila, ko vas zaprosi za to: https://si.rbth.com
• Namestite storitev VPN na svoj računalnik in telefon, da boste imeli dostop do naše spletne strani tudi v primeru blokiranja

V drugi polovici 17. stoletja je Rusija doživela enega najbolj brutalnih in krvavih uporov v svoji zgodovini. Več deset tisoč kozakov in kmetov je južni del države pahnilo v stanje kaosa in groze. Zavzeli in izropali so mesta, pobijali zemljiške posestnike in obešali carske uradnike.

Upornike je vodil donski kozak Stepan (znan kot Stenjka) Razin. Za nekatere je postal narodni junak ter zagovornik revnih in zapostavljenih, za druge pa izdajalec, ropar in lopov.

Osebna zamera

Razin naj bi se rodil leta 1630. Zaradi svojih osebnih lastnosti in sreče mu je do 30. leta uspelo postati eden najvidnejših kozaških atamanov.

Boris Kustodiev

"Njegov videz je bil veličasten, drža plemenita, izraz na obrazu pa aroganten; bil je visok in imel rahlo pegast obraz. Imel je sposobnost vzbujanja strahu in ljubezni hkrati. Kakršne koli ukaze je dal, so bili izvršeni brez vprašanj in pritožb," je o njem zapisal nizozemski popotnik Jan Struys, ki je atamana osebno spoznal.

Carska oblast na Donu je bila v tistem času zelo šibka, zato so kozaki uživali določeno mero svobode v svoji notranji in zunanji politiki. Kljub temu je Moskva kozake redno vključevala v svoje vojaške kampanje. V njih je sodeloval tudi Stepan Razin, ki se je boril proti Turkom in krimskim Tatarjem.

Tudi Stenjkov starejši brat Ivan se je boril na strani carja. Leta 1665 je bil v vojski carskega vojvode kneza Jurija Dolgorukova, ki je izvajala vojaške akcije na ozemlju Poljsko-Litvanske skupnosti.

V nekem trenutku so se Ivan in skupina njegovih tovarišev odločili, da jim je potekel rok služenja carju. Poskušali so zapustiti vojsko in se vrniti na Don, vendar so jih ujeli in usmrtili zaradi dezerterstva. Stepan Razin tega ni mogel odpustiti moskovskemu carstvu.

Ljudsko nezadovoljstvo

Vasilij Surikov

Vendar pa osebne krivice ne bi bile dovolj, da bi se ljudje uprli bojarom in carski oblasti. Tisti, ki so se pridružili Razinu, so imeli svoje lastne težave z Moskvo.

Življenje ruskih kmetov v drugi polovici 17. stoletja je bilo zelo težko. Kmetje so se spopadali z napornimi vojnami proti Švedom in Poljakom, najhujšo epidemijo kuge v zadnjem stoletju in lakoto, ki so jo povzročale neuspešne letine. Poleg vsega je leta 1649 objavljeni zakonik (t. i. "zakonik sveta") utrdil podrejenost kmetov in jih dejansko naredil za služabnike zemljiških posestnikov.

V želji po svobodi in boljšem življenju so kmetje bežali v Don, od koder se niso bali, da jih bodo poslali nazaj. Kljub temu jih tudi tam ni čakala dežela mleka in medu. Vsa dobra zemlja je bila razdeljena med premožne ali tako imenovane domovitije (dobesedno: "posestniki" ali "naseljenci") kozake, preostali pa so se lahko pridružili le revnemu kozaškemu razredu, imenovanemu golutva (izpeljanka iz besede goli/golaja, v slovenščini "gol/gola", "brez premoženja"). Na koncu je obupanim ostala le ena možnost - ropanje in plenjenje.

"Odprava v iskanju zipunov"

Moskva si je navadno zatiskala oči pred občasnimi kratkimi plenilskimi pohodi kozakov na ozemlje sosednjih držav. Težava je bila v tem, da se je Razin ob prevzemu poveljstva nad novo skupino "nesrečnikov" odločil, da bo plenil vse po vrsti, tudi carjeve podanike.

Stenjka Razin vrže perzijsko princeso v Volgo.

Javna domena

Leta 1667 se je podal na " odpravo v iskanju zipunov" na Volgo, kjer je blokiral pomembne državne trgovske poti (beseda zipùn, ki je plašč iz domače tkanine, je bila namreč metafora za "plen" - op.ured.). Ataman je napadal trgovske karavane in strelcem (strelcì - pehota, oborožena z arkebuzami ali mušketami - op. ured.), ki so jih varovali, ponudil izbiro, da se mu pridružijo ali pa jih ubijejo. Starejše častnike strelcev pa je v spomin na usodo svojega brata nemudoma usmrtil.

Razinova vojska je neustavljivo rasla, saj je privabljala vse, ki so si želeli hitrega in lahkega zaslužka. V kratkem času je s svojo floto 30 strug (struga je ruski čoln z jadri in vesli - op. ured.) vplul v Kaspijsko morje ter se lotil sistematičnega in uspešnega plenjenja perzijske obale.

Car Aleksej Mihajlovič je bil pretresen zaradi nevarnosti vojne s Perzijo v polnem obsegu. Šaha Sulejmana I. (Safija II.) je prek odposlancev nemudoma obvestil, da s piratskimi pohodi nima ničesar skupnega.

Proti Razinu se je odpravila perzijska flota, ki jo je ta julija 1669 v Bitki na Svinjskem otoku popolnoma uničila. Obstajajo dokazi, da je ataman ujel sina in hčer perzijskega pomorskega poveljnika Mameda Hana. Po legendi se domneva, da naj bi Stenjka Razin pozneje v pijanem opoju utopil povelnikovo hči v reki Volgi.

Kmečka vojna

Osvojitev Astrahana s strani Razinovih vojakov.

Javna domena

Avgusta 1669 se je Razin vrnil na Don, s seboj je prinesel plen in se uspešno izognil spopadom s carskimi enotami. Ataman je bil na vrhuncu slave, število njegovih privržencev pa se je nenehno povečevalo, saj so se mu pridružili kozaki, pobegli kmetje in celo strelcì. Sprejel je vse brez razlike.

Spomladi naslednjega leta se je Stenjka Razin odpravil na nov pohod na Volgo. Le da se tokrat ni premikal proti jugu, temveč proti severu, proti središču ruske države.

Atamanova 20-tisočglava vojska je zavzemala mesto za mestom, izvajala nasilje, plenila in množično pobijala bojarje, častnike, upravne uradnike in premožne meščane. Razin je ukinil carsko oblast in namesto nje uvedel kozaško volnico - samoupravo, ki je temeljila na ideji svobode od oblasti.

"Lotite se dela, dragi bratje! Zdaj se maščujte tiranom, ki so vas držali v ujetništvu slabše kot Turki ali pogani," je dejal tistim, ki so se mu pridružili. "Prišel sem, da vam vsem podarim svobodo in osvoboditev; postali boste moji bratje in sinovi."

Boj Razinovih privržencev z vladnimi enotami.

Nikolaj Samokiš

Uporniki so vztrajno napredovali in zavzeli velika središča, kot so Astrahan, Caricin (bodoči Stalingrad, zdaj Volgograd), Saratov in Samara. Nekaterih mest sploh ni bilo treba napadati - Strelcì so ubili svoje častnike in odprli vrata atamanu.

Razin je svojemu uporu poskušal celo zagotoviti legitimnost. Na široko je razširil govorice, da sta v njegovi vojski carjev sin Aleksej Aleksejevič (ki je bil takrat že mrtev) in diskreditirani patriarh Nikon, ki je bil v resnici takrat v izgnanstvu v Kirillo-Belozerskem samostanu.

Konec divjanja

Jeseni leta 1670 so se uporniki približali Sinbirsku (pozneje Simbirsku, danes Uljanovsku), kjer so jih premagale čete vojvode Jurija Barjatinskega. Ranjenemu atamanu je uspelo pobegniti na Don in se skupaj s preostalimi privrženci zatekel v trdnjavo Kagalnik, kjer je nameraval obnoviti svoje moči.

Medtem so kozaški starešine, ki se niso pridružili uporu, spoznali, da bi tudi njih lahko car Aleksej Mihajlovič naredil odgovorne za ropanje in plenjenje, ki ga je zagrešil Razin. Zato so vdrli v Razinovo zatočišče, aretirali atamana in ga takoj izročili Moskvi.

Usmrtitev Razina

Sergej Kirillov (CC BY-SA 3.0)

Stenjka Razina so odpeljali v prestolnico, kjer so ga dolgo in mučno mučili. Dne 16. junija 1671 so ga javno razčetverili, z njegovim drobovjem so nahranili pse, dele njegovega telesa pa so nabodli na kolove in jih javno razstavili. Za nauk drugim.

Preberite tudi o kozaku, ki je omogočil Rusiji, da postane največja!

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.