"Tekma smrti" v Kijevu med drugo svetovno vojno: resnica ali izmišljotina?

• Obiščite našo spletno stran in vklopite potisna obvestila, ko vas zaprosi za to: https://si.rbth.com
• Namestite storitev VPN na svoj računalnik in telefon, da boste imeli dostop do naše spletne strani tudi v primeru blokiranja

9. avgusta 1942 je v nacistično okupiranem Kijevu potekala nogometna tekma med ekipama nemških pilotov in nekdanjih igralcev kijevskega Dinama. Od sovjetskih nogometašev so pod grožnjo smrti zahtevali, naj izgubijo, vendar so pokazali pogum in premagali nasprotnika. Zaradi te drznosti so bili usmrčeni.

Tako je sovjetska propaganda predstavila zgodbo okoli tega športnega srečanja, ki so ga v ZSSR imenovali "tekma smrti". Resnica pa se je izkazala za nekoliko drugačno.....

Igre s sovražnikom

Kmalu po zavzetju glavnega mesta sovjetske Ukrajine so Nemci na pobudo lokalnih kolaborantov oživili športne prireditve, na katerih so sodelovali tudi lokalni športniki. Na ta način so želeli ustvariti videz normalnega življenja. Udeleženci so prejeli dodatne obroke hrane.

Eno od nogometnih ekip je v Pekarni št. 1 ustanovil njen vodja Čeh Josef Kordič. V njegovem podjetju je delalo več nekdanjih igralcev Dinama" (Kijev) in drugih klubov, številne športnike pa so namenoma potegnili iz taborišč za vojne ujetnike.

"Start", kot so poimenovali ekipo, je začel sijajno razbijati nasprotnike. Moštva nemških železničarjev, artileristov in madžarske pehote so izgubljala.

Sovjetski nogometaši so 5. avgusta 1942 s 5:1 premagali ekipo protiletalskih topničarjev, pilotov in mehanikov kijevskega aerodroma Flakelf. Za 9. avgust je bil načrtovan povratni obračun, ki so ga na koncu poimenovali "tekma smrti".

Usodna tekma?

"Imeli smo uniforme kot reprezentanca ZSSR - rdeče drese in gamaše, bele kratke hlače," je pozneje trdil nogometaš Makar Gončarenko. - Govorice, da smo jo imeli posebej pripravljeno za dvoboj s piloti, so neumnosti. Enostavno nismo imeli drugega. To, kar je Trusevič (vratar) dobil na samem začetku, smo v tistih dresih igrali ves čas, brez kakršnih koli skrivnosti.

Sovjetska različica dogodkov je trdila, da je pred tekmo v garderobo ekipe Start prišel nemški častnik in zahteval, naj izgubijo, sicer bodo sovjetski nogometaši kaznovani. Vendar o tej epizodi ni nobenega dokumentarnega dokaza.

Arbiter je bil neki višji častnik Wehrmachta Erwin, vendar v korist nemške ekipe ni bil zabeležen nobeno sporno dejanje.

Tekma je bila naporna in se je končala z rezultatom 5:3 za moštvo Start. Ekipi sta naredili skupno fotografijo, nato pa so se sovjetski nogometaši odpravili v garderobo, kjer so slavili.

Aretacije

Po tekmi je mestni komisar Kijeva Friedrich Rogausch prepovedal tekme med sovjetskimi in nemškimi ekipami. Za nogometaše moštva Start pa niso bile izrečene nobene sankcije. Še naprej so delali v pekarni in 16. avgusta z 8:0 premagali ekipo zaposlenih v državnih ustanovah in tovarniških delavcev Rucha.

Vendar so se 18. avgusta začele aretacije igralcev Starta. Pridržani so bili le nogometaši Dinama, vključno z Aleksandrom Tkačenkom, ki pri "tekmi smrti" sploh ni sodeloval. Vseh skupaj je bilo deset ljudi. Nekdanjih nogometašev kijevskega Lokomotiva se niso dotaknili ali pa so jih izpustili.

Pripadnost nogometnemu klubu Dinamo, ki je bil v pristojnosti NKVD, naj bi bila glavni razlog za aretacijo. Gestapo je menil, da so bili sovjetski nogometaši uslužbenci državnih varnostnih organov in so v Kijevu opravljali bodisi obveščevalne misije bodisi diverzantske dejavnosti - razbito steklo so mešali v moko, ki so jo dobavljali nemškim enotam.

Eden od aretiranih, Makar Gončarenko, je pozneje povedal: "Rukh smo premagali z vso močjo, 8:0. Bilo je 16. avgusta. Potem pa se je Žorka Švecov (organizator Rukha) pritožil, da kršimo režim, da živimo svobodno življenje, da promoviramo sovjetski šport. Ovadil nas je. Nemci so preverili predvojne plakate, da bi videli, kdo iz Starta igra za Dinamo Kijev, in nas poslali v taborišče.

Nikolaj Korotkih je bil v zgodnjih tridesetih letih prejšnjega stoletja res zaposlen pri NKVD. Iz gestapovskega zapora ni prišel živ.

Aleksander Tkačenko je bil ustreljen, ko je poskušal pobegniti. Osem drugih je bilo poslanih v koncentracijsko taborišče Sireckij.

Pozimi leta 1943 je prišlo do incidenta, v katerem je bil ranjen komandantov pes. Za kazen so ustrelili skupino zapornikov, med katerimi so bili tudi trije nogometaši.

Štirim je uspelo pobegniti, ko se je začela bližati Rdeča armada, Pavla Komarova pa so odpeljali na delo v Nemčijo. Po koncu vojne se je preselil v Kanado.

Mit

Od petnajstih udeležencev "tekme smrti" so tako umrli štirje, njihova smrt pa nikakor ni bila povezana z rezultatom tekme proti Flakelfu 9. avgusta 1942. Vsi ostali sodelujoči so vojno preživeli brez težav.

Legenda o junaški tekmi se je rodila že leta 1946 in v naslednjih letih rasla z umetniškimi podrobnostmi. O "tekmi smrti" so v Sovjetski zvezi napisali knjige in snemali filme.

Leta 1965 so umrlim udeležencem "tekme smrti" posmrtno podelili medalje "Za hrabrost", preživelim pa medalje "Za bojne zasluge". Georgij Timofejev in Lev Gundarev nista bila nagrajena na noben način - med okupacijo sta služila v policiji, po osvoboditvi Kijeva pa sta dobila do deset let taborišča.

Vendar se tudi v sovjetskih časih vsi niso strinjali z junaško razlago teh dogodkov. Tako je leta 1971 major KGB Udin v poročilu predsedniku Odbora državne varnosti Ukrajine, generalpolkovniku Fedorčuku, zapisal, da so nogometaši "v uri stiske za domovino" ostali na okupiranem ozemlju in podprli "pobudo izdajalcev domovine s strani predstavnikov mestne oblasti" za ustanovitev nogometnih klubov.

"Ob takšnih podatkih," je zapisal Udin, "se mi zdi vse, kar je bilo doslej storjeno v smislu poveličevanja nekdanjih nogometašev kijevskega Dinama v tisku in kinu, resna napaka."

Oglejte si zgodovino sovjetskega nogometa v slikah!