Izgubljeno Belovodje: Zemeljski raj ruskih starovercev

• Obiščite našo spletno stran in vklopite potisna obvestila, ko vas zaprosi za to: https://si.rbth.com
• Namestite storitev VPN na svoj računalnik in telefon, da boste imeli dostop do naše spletne strani tudi v primeru blokiranja

Daleč na vzhodu, na ozemlju "Oponskega" (kar pomeni "japonskega") carstva, obstaja dežela, kjer ljudje živijo na sedemdesetih velikih in neštetih majhnih otokih. Vladajo jim patriarh in štirje metropoliti - "nimajo posvetnega sodišča; narodu in vsem ljudem vladajo duhovne oblasti". Tako je o Belovodju v začetku 19. stoletja pisal menih Mark iz Topozerskega samostana (v Arhangelski guberniji), ki naj bi ta kraj tudi obiskal. Njegovo besedilo se je imenovalo "Popotnik ali pot v Oponsko carstvo".

Menih je ta kraj opisal kot pravi raj na zemlji. Prebivalci teh krajev ne ubijajo in ne kradejo: "v teh krajih ni tatvin in kraje ter drugih stvari, ki so v nasprotju z zakonom". In čeprav je "pozimi izredni mraz z razpokami v zemlji. In tudi kar veliko grmenja s potresi", je dežela Belovodje bogata in rodovitna: "tam obstajajo vse vrste zemeljskih plodov; raste grozdje in soročinsko proso (riž)", "imajo nešteto zlata in srebra, in ogromno dragih kamnov in biserov". Belovodje je zaprta dežela, ki se ne bojuje z nikomer: "ti Oponci nikogar ne spustijo v svojo deželo in se z nikomer ne vojskujejo".

"Kamenščiki", Altajski staroverci, 1927

E. E. Blomkvist, N. P. Grinkova

V Belovodju živijo izgnanci vere - po besedah meniha Marka so jih ustanovili asirski kristjani, ki so tja pobegnili "pred preganjanjem rimskih heretikov" - "veliko ljudi je potovalo z ladjami po Arktičnem morju in po kopnem", nato pa so v Belovodju "ustanovili 170 cerkva v asirskem jeziku". Da bi ostali v Belovodju, se morajo vsi prišleki še drugič krstiti, vendar kasneje Belovodja ni dovoljeno zapustiti. Po Markovih besedah sam tega ni storil, vendar sta "dva meniha, ki sta bila z mano, privolila, da ostaneta za vedno: prejela sta sveti krst".

Razlog za nastanek legende je kraj, ki dejansko obstaja

Legenda o Belovodju se je najverjetneje pojavila v drugi polovici 18. stoletja med ruskimi staroobredci različnih struj in "soglasij", prenašala pa se je ustno. V besedilu "Popotnik" je zapisana le ena od različic legende. Pjotr Kirillov in menih Josif, omenjena v besedilu, sta resnični osebi, ki sta v začetku 19. stoletja živeli v altajskih staroverskih vaseh. Beseda "Belovodje" ima tudi geografski pomen.

V drugi polovici 17. stoletja, po razkolu ruske Cerkve, so staroobredci, ki se niso hoteli ukvarjati z "nikonijanci", pobegnili v različne dele Rusije. Najbolj obupani so bežali za Sibirsko utrjeno mejo, zgrajeno za zaščito pred nomadi - daleč za današnjim Novokuzneckom in Semipalatinskom ter naprej vse do Altaja.

Dolina reke Buhtarme, katere bregovi so se prvotno imenovali Belovodje

Dmitrij A. Mottl (CC BY-SA)

Rusom, ki so se naselili v nedostopnih krajih ob reki Buhtarmi in v Ujmonski stepi na Altaju, so pravili "kamenščiki", ali t.i. hribovci, saj je "kamen" v takratnem jeziku pomenil "gora" (ali hrib, op. ur.). Osnovo "kamenščikov" so predstavljali nižegorodski staroobredci, njihovi skupnosti pa so se pridružili domačini iz različnih regij, ki so prišli v dolino reke Buhtarma.

Kraj se je začel naseljevati v dvajsetih letih 17. stoletja. V resnici tam ni bilo nobene oblasti - območje je ležalo med nejasnimi mejami Rusije in Kitajske. Prebivalci so se ukvarjali z lovom, kmetijstvom, ribolovom, pridobivanjem medu ter imeli blagovno menjavo s sosedi - Kazahi, Altajci in Kitajci. V 1790-ih, ko so Buhtarminski okraj priključili Rusiji in obdavčili, je bilo tam približno 17 naselij.

"Kamenščiki", Altajski staroverci, 1927

E. E. Blomkvist, N. P. Grinkova

V začetku 19. stoletja je bilo "svobodnega življenja" prebivalcev ob reki Buhtarmi konec. Od leta 1791 je bil del prebivalstva sprejet v Ruski imperij kot "tujci" - plačevali so "jasak" (davek na krzno) ter bili oproščeni naborništva in obveznega dela. Toda takšno stanje je trajalo le pet let - leta 1796 so vsi Buhtarminci bili primorani začeti plačevati tudi denarni davek. Mnogi so se na to odzvali tako, da so odšli naprej na vzhod in sever, k rekam Argut in Katun.

Zakaj se je ohranila legenda o Belovodju?

Reka Katun v spodnjem toku (v daljavi naselje Kujus)

Malupasic (CC BY-SA)

"Belovodje" je torej obstajalo - legenda se je izkazala za resnično! Navsezadnje je bilo do porečja Buhtarme mogoče priti - in marsikomu je to uspelo v 18. stoletju. Zakaj so ga torej še naprej iskali?

Ko je konec 18. stoletja v dežele "kamenščikov" prišla carska oblast, so se najbolj predani med njimi preselili še bolj na vzhod in se spet izgubili v gorah. Očitno je ta "eksodus" dal legendi novo življenje. Poleg tega, če je komu uspelo priti do bregov reke Buhtarma, teh krajev običajno niso dojemali kot "pravo" Belovodje - navsezadnje so bili tam že davki in posvetna oblast. Zato je bilo treba iskati naprej.

Tako je v 19. stoletju s pomočjo "Popotnika", ki se je širil med ljudmi, legenda o Belovodju postala še bolj priljubljena.

Sotočje reke Buhtarme in Berel

alt-fox (CC BY-SA)

Leta 1807 se je v Tomsku pri vodji policije pojavil kmet Dementij Bobiljov in dejal, da pozna veliko skrivnost, ki jo bo razkril šele v Moskvi. Ko so ga pripeljali v Moskvo, je Bobiljov dejal, da je obiskal Belovodje in da lahko pokaže, kje se nahaja, da tam živi več sto tisoč ljudi, ki morajo postati državljani imperija. Bobiljov je od oblasti za to informacijo prejel 150 rubljev v zlatu in obljubil, da se bo udeležil odprave v Belovodje. Vendar je na koncu izginil skupaj z denarjem.

Toda to je le ena zgodba. V 19. stoletju so v iskanju Belovodja v Sibirijo bežale skupine kmetov iz Permske, Orenburške in Nižegorodske gubernije, ki so ga pogosto iskali v gozdovih severno od Tomska. V 1840-ih štiridesetih letih je nekaj altajskih "kamenščikov" v iskanju Belovodja odpravilo celo na Kitajsko. Iskali so ga tudi v današnji republiki Tuvi.

"Kamenščiki", Altajski staroverci, 1927

E. E. Blomkvist, N. P. Grinkova

Od 1870-h di 1890-ih let je pustolovec Anton Pikulski, ki si je nadel ime arhierej (pravoslavni škof, op. ur.) Arkadij Belovodski, prevaral staroobredce z Daljnega vzhoda in jih prepričal, da je pravi staroverski pravoslavni duhovnik, posvečen v samem Belovodju.

Legenda o tem je znana še danes. Sodobni raziskovalci pa so bili kar dvojno presenečeni, ko so intervjuvali staroobredce v Primorju, potomce buhtarmskih "kamenščikov". Najprej so bili presenečeni, da je legenda sploh še vedno živa. Še bolj pa je raziskovalce presenetilo dejstvo, da so potomci "kamenščikov" o Belovodju govorili kot o "pravični, pobožni deželi, vendar so o njej pripovedovali z očitnim skepticizmom".

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.