Strah ima velike oči (in ušesa): Skrivnostne "ruske podmornice" v švedskih vodah

Ti dogodki so danes vir zanimivih zgodb, takrat pa so skoraj sprožili novo hladno vojno. Švedska kraljeva mornarica je bila zgrožena nad drznostjo in mogočnostjo sovjetskih podmornic. Vojaški vrh je bil prepričan, da neulovljive ruske mini podmornice neprestano krožijo okoli vojaške baze blizu švedske obale.

Sovjetska zveza je to seveda zanikala. Začenši leta 1982 so švedska izvidniška poročila vsako leto redno vsebovala poročanja o aktivnosti sovjetskih podmornic v njihovih vodah. Te so bile za švedsko mornarico prava nočna mora. Nevarnost, ki so jo predstavljale sovjetske intervencije, je bila za Švede bolj prepričljiva od vseh mednarodnih sporazumov. Ker je bila takrat hladna vojna že pri koncu, so se z negodovanjem spraševali zakaj ZSSR odkrito provocira.

Jezno pismo Jelcinu

Leto dni poprej, leta 1981, se je neka sovjetska podmornica baltske flote resnično »parkirala« skoraj sredi Stockholma. Incident je povzročila posadka, ki je napačno ocenila svojo lokacijo, zaradi česar je podmornica nasedla na kamenje v priobalnem delu švedskih otokov. Nasedlo plovilo so rešili švedski reševalci, na kar se je podmornica samostojno vrnila nazaj v bazo. Posadka se je za incident opravičila, v Stockholmu pa so začeli paranoično iskati ruske podmornice v svojih vodah. Temu so sledila poročila, ki so še dodatno hranila njihovo preganjavico.

Radarski signali

Global Look Press

Švedska vojska je nato blizu neke svoje vojaške baze zaznala signale za nevarnost. Govora je bilo tudi o »mehurčkih, ki se dvigajo na površino«. Te zaznave so v letnih poročilih vojske bile stalnica vse do leta 1996.

Leta 1982 so ladje, podmornice in helikopterji švedske vojske cel mesec zaman poskušali izslediti ta neznani podvodni predmet. Leta 1994 so Švedi dokončno izgubili potrpljenje, takratni premier Carl Bildt pa je ruskemu predsedniku Borisu Jelcinu poslal ostro protestno noto, v kateri ga je ošvrknil za slab nadzor nad svojo vojno mornarico.

Smešno in poučno obenem

Za odkrivanje skrivnostnih signalov so leta 1996 aktivirali strokovnjake za bioakustiko na čelu s profesorjem danske univerze Magnusom Wahlbergom, ki je leta 2012 razkril, kako se je dogodek razvijal naprej.

Znanstvenike so namestili v tajno sobo pod vojaško bazo Bergen v Stockholmu. S tem je bilo civilistom prvič omogočeno, da poslušajo tajne signale.

 »Pričakoval sem, da bom slišal zvok podoben vrtenju propelerja, vendar je bilo nekaj popolnoma drugega. Slišalo se je, kot da bi nekdo pekel slanino, kot nekakšno cvrčanje in mehurčki. Skratka, niti približno podobno zvoku podmornice,« je povedal Wahlberg.

Po posvetovanju so se znanstveniki vrnili in poskušali ugotoviti, zakaj se na površini zmeraj pojavljajo majhni mehurčki. Ali morda zvok izvira od kakšne živali? V ta namen so kupili baltskega slanika (tipično lokalno ribo) in ga spustili v vodo. Zvok, ki so ga slišali je bil enak kot v vojaški bazi. To je bil zvok rib, medtem ko izpuščajo pline. Ko se slaniki zberejo v ogromne jate, ki so lahko dolge tudi do nekaj kilometrov, te pline zaznajo vojaški radarji.

Slanik

Lukas Schulze/Global Look Press

Mornarica je sicer poznala standardne »pline« raznih morskih živali od kitov do mrožev, vendar na slanike do takrat ni pomislil nihče. Za to odkritje je Valberg prejel t.i. Ig Nobelovo nagrado za biologijo - parodijo za Nobelovo nagrado, ki jo podeljujejo odkritjem, ki najprej izzovejo smeh, šele nato razmišljanje.

In epilog? Švedi potem niso več iskali več ruskih podmornic v svojih vodah. Čeprav danes najdemo izjeme.

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.