Država financira večino odlikovanj, ki jih ruski državljani prejemajo za pogum ali pa dosežke v znanosti in umetnosti. Številne nagrade izvirajo še iz sovjetskih časov, nekatere celo iz 17. stoletja.
Državna nagrada
Državne nagrade Ruske federacije so uvedli leta 1992, v novi Rusiji po razpadu Sovjetske zveze. Nagrada je nasledila Sovjetske državne nagrade, še pred temi so obstajale Stalinove nagrade.
Stalinove nagrade so uvedli leta 1940 za dosežke v znanosti, kulturi, na vojaškem področju, pa tudi za »napredne metode proizvodnega dela«. Podeljevali so jih med vladavino Stalina in obstajale so tri stopnje. Ob prvi nagradi je oseba prejela 100.000 rubljev (19.000 dolarjev po takratnem uradnem tečaju). Obstajajo trditve, da je denar za te nagrade prihajal iz tujine, na račun izdajanja Stalinovih del.
Nekaj ljudi je dobilo več kot eno Stalinovo nagrado. Absolutni rekorder je letalski konstruktor Sergej Iljušin, ki je med drugim avtor jurišnega letala Il-2. Dobil je sedem Stalinovih nagrad.
Po 20. kongresu Komunistične partije Sovjetske zveze, ko je Nikita Hruščov zagnal svojo slavno destalinizacijo, so iz naziva umaknili s Stalinovo ime. Nastala je Leninova nagrada, ki je bila uvedena leta 1956 in so jo podeljevali za izredne dosežke, skupaj z 10.000 rublji (okoli 9.000 dolarjev).
Državna nagrada je bila vzpostavljena leta 1967 in podeljevali so jo za malo nižje dosežke kot pri Leninovi nagradi, temu primerno je bila malo manjša tudi denarna nagrada – 5.000 rubljev.
V 90-ih letih je sovjetsko nagrado zamenjala Državna nagrada Ruske federacije, ob kateri je nagrajenec prejel 100.000 rubljev (17.000 dolarjev). Leta 2004 je znesek močno narasel in danes znaša 5 milijonov rubljev (185.000 dolarjev). Po drugi strani je bilo nekoč dvajset različnih vrst te nagrade, medtem ko jih je sedaj le še osem.
Državno nagrado slovesno podeljujejo 12. junija ob dnevu Rusije. Najnovejša nagrajenca (za dosežke v letu 2016) sta znani skladatelj Eduard Artemljev, ki je pisal glasbo za filme Andreja Tarkovskega in Andreja Končalovskega, ter slavni koreograf Jurij Grigorovič.
Heroj Ruske federacije
Heroj Ruske federacije je najvišje odlikovanje, ki ga podeljuje ruska država za izredno velike podvige. Podobno kot v primeru Državne nagrade gre za nadaljevanje sovjetske tradicije.
Naziv Heroja ZSSR je obstajal od leta 1934 do razpada države. Prvi nagrajenci so bili piloti, ki so sodelovali v operaciji reševanja ladje Čeljuskin na Arktiki.
Zadnji Heroj Sovjetske zveze je bil potapljač Leonid Solotkov, ki je naziv prejel 24. decembra 1991, ko je država doživljala svoje zadnje dneve. Pred njim so nagrajenci običajno izrekli besede: »Služim Sovjetski zvezi!« Solotkov pa je ob prejemu priznanja preprosto rekel: »Hvala.«
Prvi Heroj Rusije pa je postal kozmonavt Sergej Krikalov, po zaslugi uspešne operacije v orbiti na vesoljski postaji Mir. Tudi najnovejši dobitnik je kozmonavt: To je Aleksej Ovčinin, ki je bila septembra 2017 nagrajen za misijo na Mednarodni vesoljski postaji.
Red prijateljstva
Omenimo še odlikovanje Red prijateljstva, ki ga ruski predsednik v sodobni obliki podeljuje od leta 1994. Tudi tu gre za kontinuiteto iz časov Sovjetske zveze, saj je že od leta 1972 obstajalo odlikovanje Red prijateljstva med narodi.
Ta odlikovanja podeljujejo tako ruskim kot tujim državljanom, ki imajo posebne zasluge za krepitev miru, prijateljstva, sodelovanja in skupnega razumevanja med narodi, zbliževanje različnih kultur, ohranjanje in promocijo ruske kulture, uspešne gospodarske projekte z Rusijo in podobno.
Letos sta zaradi ohranjanje spomina na padle ruske vojake in spomenika na ljubljanskih Žalah odlikovanje prejela Zoran Janković in Anja Kopač-Mrak, med starimi slovenskimi nagrajenci pa so prvi slovenski veleposlanik v Moskvi in predsednik Društva Slovenija-Rusija Saša Geržina, šefa podjetij Krka in Riko Jože Colarič in Janez Škrabec, nekdanji direktor Krke Miloš Kovačič.
Red svetega apostola Andreja
Obstajajo tudi ugledne ruske nagrade, ki jih ne podeljuje država. Uradno deli svoje nagrade tudi Ruska pravoslavna cerkev. Med njimi je Red svetega apostola Andreja, ki so ga uvedli pred tremi desetletji ob tisočletnici pokristjanjenja Rusije.
Odlikovanje lahko prejmejo tudi poglavarji lokalnih pravoslavnih cerkev, ki so se še posebej zavzeli za krščanstvo. Med peterico nagrajenih poglavarjev najdemo konstantinopelskega patriarha Bartoloneja in prejšnjega poglavarja Ruske pravoslavne cerkve Aleksija II.
Obstaja tudi posvetna oziroma civilna različica Reda sv. apostola Andreja. Pred revolucijo je bila to najvišja ruska nagrada, ki jo je konec 17. stoletja uvedel Peter Veliki, leta 1998 pa jo je spet obnovil takratni ruski predsednik Boris Jelcin.
Leto pozneje (1999) je to nagrado dobil tudi znani pisatelj Aleksander Solženicin, ki pa jo je zavrnil. Njegova žena Natalija je dejala, da se je za zavrnitev odločil zato, ker država v 90. letih ni bila v najboljšem stanju in so se mnogi prebivalci morali boriti za preživetje.