Osebni arhiv
Olga, kako ste se odločili, da pridete v Slovenijo? Zakaj ste izbrali ravno to državo?
Prvič sem Slovenijo obiskala kot turistka, pozimi leta 2009 sva šla z možem smučat v Kranjsko Goro. Po treh dneh sva se naveličala gora, vzela avto in začela potovati po državi. Slovenija se nam je odprla v vsej svoji lepoti. Očarala naju je narava, navdušila dobrodušnost Slovencev. Želela sem bolje spoznati to državo. Leta 2013 se je ponudila priložnost. Moram poudariti, da je v Sloveniji bivanje dokaj udobno. Prijetno naju je presenetila sorodnost jezikov in kultur, spomnimo se, da je imela Slovenija socialistično preteklost, mnogi slovenski prazniki in običaji so ruskim ljudem blizu in razumljivi. Življenjski stroški v primerjavi s kakšno Nemčijo ali Avstrijo niso visoki in kar je tudi pomembno, oddaljena je le dve uri in pol od Moskve z letalom.
Ko se preselimo v drugo državo, je naše glavno vprašanje navadno: »Kaj bom delal?« Kako dolgo ste vi iskali svojo dejavnost? Povejte nam kaj o svojem poklicu in o tem, kako ste v Sloveniji našli svoje mesto.
Da, to vprašanje je najbolj aktualno za vse prišleke. Po eni strani sem učiteljica ruskega jezika in književnosti, po drugi pa logopedinja-defektologinja, leta 2007 sem na slednji smeri opravila zagovor disertacije. Pred prihodom v Slovenijo sem bila docentka na Ruski državni socialni univerzi v Moskvi na katedri za klinično psihologijo. Razumela sem, da bom v tujini verjetno lahko delala kot predavateljica ruščine in nisem se zmotila. Približno pol leta po prihodu v Slovenija sem začela sodelovati s centrom tujih jezikov Znanje (FIMA znanje, op. ur.) na Ptuju, povabili so me, da imam za Slovence tečaje ruščine. Vse je steklo zelo preprosto – našla sem napis centra, vstopila notri, se pogovorila z direktorjem in pustila svoj življenjepis. Pri Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport v Sloveniji sem potrdila svoji diplomi, tudi tu ni bilo težav, in začela predavati. Prav tako sem nekaj let sodelovala z Ruskim centrom v Mariboru, imela tečaje ruščine za otroke in odrasle, sodelovala pri pripravi in izpeljavi otroških praznovanj ob novem letu, 8. marcu, dnevu ruskega jezika in drugih priložnostih. In seveda, vsa ta leta sem se uspešno učila slovenščine. Dve leti po prihodu sem opravila državni izpit iz slovenščine. Zelo lepo je bilo izvedeti, da mi je komisija za pogovorni jezik dodelila 100 točk, najvišjo možno oceno.
Osebni arhiv
Vaše članke o ruskih emigrantih objavlja revija Ključ. Za kakšno revijo gre in zakaj ste začeli pisati o ruski emigraciji?
Decembra lani sem dobila predlog direktorice ruske šole Vesela dRuščina Julije Mesarič, da sodelujem pri novi reviji Ključ do življenja v tujini («Ключ к жизни за рубежом»). V reviji se objavljajo nasveti in zanimive zgodbe rusko govorečih ljudi, ki so prišli v drugo državo in se navadili na tamkajšnje življenje. Moji prvi članki so bili v glavnem na izobraževalne teme, v zadnjem času pa me je pritegnila zgodovina ruske emigracije, začela me je zanimati usoda teh ljudi, ki so odšli iz Rusije v različnih obdobjih in iz različnih razlogov, njihovo poznejše življenje v tujini. Nastale so moje objave o Plisecki, Rahmaninovi, Gončarovi. V bližnji prihodnosti bosta v reviji izšla dva moja članka: prvi bo o Vladimirju Valerjanoviču Rimskem-Korsakovu (sorodnik velikega skladatelja) in njegovem slovenskem obdobju življenja. Drugi bo posvečen profesorju Univerze v Ljubljani Jevgeniju Vasiljeviču Spektorskem, ruskem filozofu in pravniku. Pri njihovi usodi je zame najpomembnejše to, da so kljub vsem nesrečam in izgubam, ki so doletele mnoge od njih, še naprej ljubili Rusijo, strastno so izpovedovali njeno kulturno tradicijo.
Kdo so ruski emigranti nekoč in danes?
Mislim, da se ruski emigranti »nekoč« in »danes« razlikujejo predvsem po naslednjem: Emigracija na začetku 20. stoletja je bila posledica revolucije in državljanske vojne. Kar se tiče današnjih emigrantov, lahko govorim le za Slovenijo. Formalno večino predstavljajo ženske, ki so se poročile s Slovenci. Ostali ruski rojaki, ki živijo tukaj, imajo bodisi svoj posel, bodisi se izobražujejo, bodisi delajo začasno. Ne verjamem, da se imajo za emigrante. Zanje je to samo neko določeno obdobje v življenju.
Rusov je v Evropi vse več, se strinjate? Če se, zakaj menite, da je temu tako?
Ne razpolagam z uradnimi statistikami, a je po mojem mnenju rusko govorečih ljudi res več. Razmišljam celo, da sam pojem emigracije izumira. Ljudje so vse bližje takšni stopnji svobode, da človek sam izbira, kje bo živel, pod pogojem, da si to lahko zgradi s svojimi rokami. Mnogi govorijo o tem in povsem se strinjam z njimi. V Rusiji je življenje zelo zanimivo, a na nekaterih mestih precej zapleteno. Ljudje se včasih naveličajo in se preselijo v kraje, kjer so na splošno udobnejši življenjski pogoji.
Osebni arhiv
Kako se Rusi integrirajo v tujo kulturo? Jaz na primer v Sloveniji pogosto srečujem Ruse, ki so se »zlili« z domačini in se od Slovencev skoraj ne razlikujejo – niti po jeziku, niti po obnašanju. Kdo po Vašem mnenju na koncu zmaga, tisti, ki se »raztopijo«, ali tisti, ki ohranijo svojo samobitnost v tuji državi?
To vprašanje nima enoznačnega odgovora. S čustveno-duhovnega vidika zmaga tisti, ki je samobiten. Kar se tiče socializacije in vsakdanjega življenja, zmaga tisti, ki se raztopi. Mislim, da je to odvisno od osebnih potreb vsakega prišleka.
Ali obstaja možnost, da bi v domovino še vrnil človek, ki je v Evropi na primer preživel deset let?
Kar se tiče mene osebno, jaz sploh ne menim, da sem odšla iz Rusije. Živim tako v Rusiji kot v Sloveniji. Menim, da odraslim vrnitev v Rusijo ne predstavlja težave. Pri otrocih pa je drugače. Po slovenski šoli jim ruska več ne leži. To je lahko pojasniti. Prvič, prisotne so ogromne razlike v izobraževalnih programih, drugič, ruski izobraževalni sistem je trši in zahtevnejši. Kar je tudi razumljivo, saj gre za veliko državo z velikansko konkurenco, kjer moraš biti najboljši od najboljših, da bi si zagotovil normalno prihodnost.
Lahko navedete tri razloge, zakaj bi želeli ostati v Sloveniji?
Moji trije razlogi so: očarljivo lepa narava, varno življenje in na koncu še možnost življenja v dveh državah. Brez dvoma je del moje duše v Sloveniji, a je hkrati polovica v Rusiji.
Osebni arhiv