Leonid Durkin iz mesta Taganrog v Rostovski regiji (954 km južno od Moskve) je dobil leta 2003 poziv za služenje vojaškega roka. Z juga Rusije so 19 let starega fanta premestili na Kamčatko, v mestece Viljučinsk, kjer v glavnem živijo vojaki in ribiči. Odslužil je le polovico vojaškega roka, tj. eno leto, nato pa pobegnil. Po ruski zakonodaji gre za kaznivo dejanje, zato je bila razpisana tiralica.
Policisti iz Kamčatskega okraja Rusije so pojasnili, da so njegovi starši v nekem mrtvem človeku prepoznali svojega otroka (čeprav je bil pokojni vsaj 15 cm manjši od Leonida), zato je bila tiralica preklicana, truplo pa pokopano pod njegovim imenom.
Mladenič ni vzpostavljal stikov z družino in je nadaljeval svoje življenje v gozdu. Zanimivo je, da se ni bal medvedov in žuželk, ki množično poseljujejo Kamčatko. Odmaknil se je od predela, kjer je kasarna, obšel Avačinski zaliv, kjer se na drugem koncu nahaja mesto Petropavlovsk Kamčatski, in se odločil, da se nastane v predmestnem delu, v gozdovih med naseljem Nagorni in vojaškim naseljem Radigino.
Vse, ki vam je všeč naša stran, vabimo, da se naročite na pisma uredništva z najboljšimi zgodbami tedna. Naročnina je seveda brezplačna!
Želel je živeti malo ločeno od teh naselij, zato je 1,5 km proč od avtoceste izkopal jamo, jo prekril z debli in slojem zemlje, tako da je dobil nekaj, kar je vmes med hišo in zemljanko. »Iz gradbenih materialov, ki jih je našel na različnih krajih, je naredil napol zemljanko, napol hišo. Imela je nikakršne življenjske pogoje, brez denimo vode ali sanitarij. A vendar so v stanovanju našli čisto posteljnino in oblačilo ter druge predmete za vsakdanje življenje,« je leta 2015 za agencijo TASS povedala Ana Ivanovna, predstavnica tiskovne službe lokalnega oddelka notranjega ministrstva.
Pohištvo v hiši je bilo kot iz kakšne prodajalne IKEA – stoli, postelje, omarice, police. Imel je pralni stroj, televizor, peč, posodo za gašenje požarov. Pil je čisto vodo iz izvira. Poleg domovanja si je uredil celo vrt, od koder si je priskrbel krompir, korenje, paradižnik in kumare. Če je Leonid bil Robinson, pa je imel tudi dva Petka – Sergeja in Tatjano. Vsi trije so se naveličali življenja po deponijah in kleteh Petropavlovska. Slednja dva še naprej živita v tej hiši.
Gozdna hiša, ki jo je Leonid naredil sam. Izgleda čvrsto, ima dve spalnici, kuhinjo in klet, natrpano z ozimnico. Za elektriko je skrbel bencinski generator.
Za zaslužek je Leonid nabiral gozdne sadeže in gobe ter jih prodajal. Med migracijo lososov je kot ribič delal za krivolovce, ki hodijo na kamčatske reke in v njih lovijo ribe ali ikre. Pozimi je zbiral staro železo, enkrat je vzgajal tudi par prašičev.
»Ruskega Robinsona« so iskalci na koncu našli samo zato, ker so se ga prebivalci civilnega naselja Radigina bali in so vložili pritožbo na policijo. »Pravi jamski človek! Dolgi lasje in brada. Gole prsi, noge zavite v neke krpe, sandali na boso nogo,« so ga opisovali okoliški prebivalci. Leonid Durkin pa nasprotno pravi, da nikoli ni imel niti dolgih las, niti brade, in da nikoli ni pil. »Nikoli ne pijem, iz principa. Videl sem veliko slabih primerov.«
Na koncu so ga organi reda in miru identificirali. Bili so presenečeni, ko so naleteli na solidno urejenega človeka, ki se je obnašal zelo vljudno. Durkin jim je izdal svoje pravo ime in priimek, povedal, kaj počne v gozdu in kako se preživlja. Izkazalo se je, da je v resnici dezerter, v arhivu pa so našli njegov dosje v zvezi s tiralico iz leta 2004. Policija je vsa gradiva predala komiteju vojaških preiskovalcev.
Obstajala je velika nevarnost, da bo Leonid Durkin obsojen za dezerterstvo, za kar je predvidena zaporna kazen do 7 let.
Policiji je povedal, da je pobegnil zaradi težkih razmer v družini. Že davno je ostal brez matere, z mačeho in njeno mačeho pa je bil v slabih odnosih. Oče alkoholik je izgubil starševske pravice, zato je bil Leonid nekaj časa v otroškem domu. K sebi ga je vzela babica, a je kmalu zatem umrla. Leonid se je vrnil v očetovo hišo.
Končal je samo šest razredov osnovne šole. Delal je, čistil ulice, tržnice, lovil in prodajal je ribe, s svojimi rokami je izdeloval kajake in jih tudi najbolje od vseh upravljal. Vsak dan je v vojski čakal pismo očeta ali dekleta, a mu ni pisal nihče. Tako je minilo osem mesecev. Ko so ga novinarji časopisa Komsomolska pravda v intervjuju vprašali, zakaj je pobegnil, je rekel, da ga je prevzela žalost.
Srečen konec
V lokalnih medijih se je lani pojavila informacija, da je vojaški preiskovalni komite garnizije v Viljučinsku preverjal, ali je Durkin morda sodeloval v katerem od zločinov, ki so se zadnjih 11 let zgodili v Kamčatskem okraju. Kot kaže, Durkin verjetno ni storil ničesar nezakonitega in je na svobodi. Danes je prebivalec mesta Petropavlovsk Kamčatski in ima svojo družino.
Preberite še: Kako preživeti v gozdu, nasveti vojaških obveščevalcev
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
