Kaj se zgodi, ko človek umre? Z iskanjem posmrtnega življenja so se ukvarjale vse človeške generacije vseh svetovnih religij. Stara plemena na območju današnje Rusije so prav tako imela lastne odgovore na večno vprašanje človekovega obstoja.
Stari Slovani so verjeli, da svet mrtvih od sveta živih ločuje mistična reka po imenu Smorodina. Ta manj znana različica reke Stiks naj bi po njihovem verovanju hkrati predstavljala mejo med Zemljo in Podzemljem.
Namesto čolnarja Harona, ki prevaža duše umrlih preko Stiksa, stari Slovani niso imeli nobenega pomočnika, ki bi jih vodil, in so se morali zanašati na lastne metode iskanja poti v onostranstvo.
Trupla umrlih so zažigali zgolj ob mraku, saj so verjeli, da zahajajoče Sonce potuje v Podzemlje, duša umrlega pa mu sledi in se tako ne izgubi po poti.
Stari Slovani so verjeli, da reka Smorodina oddaja močan smrad, ki je za človeška čutila neznosen. Iz njenega imena v bistvu tudi izvira sama beseda »smrad«.
Edini način, da je duša umrlega prečkala reko, je bila pot preko mostu mrtvih. Stari Slovani so verjeli, da je most žarel od vročine, ki jo je oddajala reka. Na mostu naj bi živela tudi pošast po imenu Čudo Judo, ki je dušam dodatno oteževala prehod na onostranstvo.
Čeprav je pot v Podzemlje strašila stare Slovane z raznimi nevarnostmi, je bila njihova predstava samega onostranstva precej prijetna.
Plemena so verjela, da mrtvi sicer zapustijo to dimenzijo, vendar se v prihodnosti vrnejo nazaj v obliki telesa druge osebe.
Vse, ki vam je všeč naša stran, vabimo, da se naročite na pisma uredništva z najboljšimi zgodbami tedna. Naročnina je seveda brezplačna!
Slovani so svetu ljudi pravili Jav, mislili pa so ga kot materialni svet, kot dimenzijo, kjer obstajajo ljudje in vse, kar jih obdaja.
Ko je nekdo umrl, je njegova duša zapustila Jav in odpotovala v vzporedni svet po imenu Nav. Za razliko od krščanske tradicije stari Slovani niso razlikovali med nebesi in peklom, zato je Nav bil edini kraj, kamor so odhajale vse duše umrlih, tam pa so živela tudi druga bitja.
Tretja dimenzija, ki je sestavljala staroslovansko predstavo o vesolju, je bila Prav, kjer naj bi živeli bogovi. V dimenzijo bogov je bilo sicer mogoče priti tudi navadnim ljudem, če so živeli res izjemno pravično življenje.
Medtem ko je bila za kristjane pot iz pekla ali nebes nemogoča, se stari Slovani niso omejevali na posamezno dimenzijo. Verjeli so, da bo duša umrlega nekoč našla svojo pot nazaj na Zemljo v telesu naslednika ali živali.
Preberite še: Poganska božanstva predkrščanske Rusije
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
