Število objektov ameriške vojske izven ozemlja ZDA je za nekaj desetkrat večje od število vojaških objektov ruske vojske v tujini. Na takšno razmerje je najbolj vplivalo dogajanje po razpadu Sovjetske zveze in varšavskega pakta, ko so se nekdanje blokovske zaveznice Moskve tesno povezale z Washingtonom. Mogoče je najboljši primer Poljska, ki je brezpogojno odstopila svoje ozemlje za skoraj neomejeno gradnjo vojaških baz in drugih objektov z ameriškimi vojaki in njihovo najsodobnejšo tehniko. Ob tem je Rusija zaradi finančnega varčevanja nekatere svoje baze celo zaprla, vendar se v zadnjem času zaostanek Moskve bistveno zmanjšuje, opažajo pri znanem ameriškem tedniku Newsweek, ki ga povzemajo tudi v ruskih medijih.
Rusija ima danes 21 vojaških objektov zunaj svojega ozemlja, piše Newsweek ob sklicevanju na vire ruskega časopisa Izvestija. Gre za motorno-strelske enote ranga divizije (ruske baze v Armeniji in Tadžikistanu), specializirane radarsko-opazovalne baze (Belorusija in Kazahstan), poligon za raketna testiranja v Kazahstanu, tri letalske baze v Kirgiziji, Armeniji in Siriji ter dve pomorski bazi v Siriji in Vietnamu.
Po drugi strani imajo ZDA med 600 in 900 vojaških objektov po vsem svetu (podatek iz leta 2009 navaja skupno številko 716), 13 jih ima klasifikacijo velikih objektov, 19 srednjih, medtem ko preostala številka (preko 600) zajema mnogoštevilne manjše objekte, npr. skladišča za materialno-tehnično oskrbo. Toda Newsweek piše, da ne gre za zanesljivo klasifikacijo, saj tudi med »manjšimi« najdemo takšne objekte, ki jih bi lahko dejansko opredelili kot »velike«; najboljši primer je letalska baza Coleman v bližini mesta Mannheim v jugozahodni Nemčiji s preko 1000 ameriškimi vojaki ter številnimi skladišči orožja in tehnike. Enako bi lahko podvomili v »majhnost« ameriške baze Futenma na Japonskem s preko 3000 marinci. Po drugi strani pa drži, da se za vojaški objekt na primer šteje tudi običajen pomorski oddajnik v ribiškem mestu Grindavik na Islandiji, kjer je mogoče osebje prešteti na prste ene roke.
»ZDA ostajajo najmočnejša vojaška sila na svetu. Toda to ne pomeni, da Rusija ne more ustvarjati močnega vpliva v nekaterih delih sveta. Res si ne more privoščiti globalne prisotnosti kot v časih Sovjetske zveze, a lahko tekmuje z nami po kvalitativni prisotnosti. Kremelj pod Putinom je zelo dober pri ekonomiji sile in na splošno poskuša doseči čim višje cilje s čim manjšimi sredstvi,« razlaga Evelyn Farcas, bivša asistentka namestnika obrambnega ministra ZDA, specializirana za območje Rusije, Ukrajine in Evrazije.
Kot dober primer ruske ekonomične uporabe sile Farcas izpostavlja operacijo v Siriji: »V Siriji so določili, kaj morajo narediti za najmanjšo ceno. Ne potrebujejo ogromnih instalacij, zadošča, da lahko vršijo nadzor.«
Preberite še: Ruska protiletalska obramba bo ameriške »svinje bradavičarke« spravila ob službo